Nenadoma … zaslepljujoča svetloba … hrumeča gmota izza ovinka … trenutek, ki se razpotegne v večnost … žvenket stekla, pomešan z lomljenjem pločevine … Neobvladljiva sila zgrabi telo. Kot list v jesenskem vetru zaplava visoko v zrak, kjer se za hip ustavi, preden s pojačano močjo poleti nazaj proti zemlji in čudno zveriženo pristane na asfaltnih tleh. Krik, iztrgan iz globin, se izvije na plan, a uho ga ne zazna več. Ostra bolečina za trenutek zareže v drobovje in onemi v primežu lastne moči. Slika obraza, spačenega od groze, ujeta v delček sekunde, ki je še kot zadnji impulz zaznave dospel v možgane, zamrzne vtisnjena v spomin kot poslednji drobec resničnosti nekega časa.

Kup razbitin, vonj razlitega bencina in negibno telo, iz katerega z drobnim curkom lepljive tekočine izteka življenje. Prhutanje ptic v vejevju bližnjih smrek, ki jih je prebudil hrup, polega. Le skovikanje sove občasno še zmoti nočni mir.

Preblisk spoznanja, da se je zgodilo, kar je bilo usojeno že davno prej, preden ga je zasvojil zvok motorja, ki se mu ni mogel upreti. Daljave so ga kot Sirene vabile, da se jim prepusti. Pretkano so znale utišati zloveščo slutnjo. Poteptati svarilo, ki se je tudi tistega jutra prikradlo v misel. Komaj zaznavno, a zoprno kljuvajoče. Kljub temu si je spet nadel čelado, z vajeno kretnjo pogladil vizir in pritisnil na stopalko za plin svojega zvestega »kamerada«. Roke so odločno poprijele krmilo. Zlil se je s strojem in cestiščem. Pogled na merilec hitrosti mu je izvabil nasmeh ponosa.

Že davno se je spustila noč. Moral bi zaključiti dan, a kdo ve, kaj ga je gnalo dalje, vse do ovinka, kjer se je muhasta gospodarica usoda odločila, da z zaslepljujočo svetlobo nasproti vozečega avtomobila poseže vmes … pomeša svoje hudičeve podobice … in izvleče … karto Obešenca … ki v hipu postavi na glavo vse.

Kdo bi razbral njen izraz na obrazu, opazujoč posledico posega v življenje človeka, ki je še malo prej drvel svojim ciljem naproti, zaverovan v moč motorja in opit s sposobnostjo obvladovati jo? Le kakšni vzgibi vodijo to večno, nikoli do konca doumljeno gospo pri igri z lutkami iz mesa in krvi? Morda pa v svojih marionetah vidi kaj več? So njena dejanja le brezčutna zabava razvajenke, ki si tako krajša dneve? Bi ji lahko očitali sprevrženost in zlobo, celo naslado ob opazovanju trpljenja tistih, katerih pot se je odločila prekrižati? Imajo njena dejanja sploh kakšen smisel? Ji je dan vpogled v zakulisje nam nedostopnega sveta? Pozna resnice, ki so nam zastrte?

Utrinki nepovezanih misli se zlivajo v harmonično celoto in ustvarjajo podobo, ki bo naslednji hip zasijala v svoji popolnosti. Zabrisane so meje časa in prostora. Kot bi neznana sila z močjo črne luknje posesala še zadnje utrinke zavesti, ki so v mračnem predoru doživeli svoje izničenje, in jih onkraj znanega sestavila v novo celoto. Skozi temino praznine je prodrl žarek. Počasi se je svetloba gostila in izoblikovala podobo Stvarnika. Skozi izžarevajočo ljubezen, ki je prihajala do njega, je doumel. Vsako izzivanje nevarnosti, nenehno preizkušanje meja, dokazovanje sebe skozi moč motorja, je klicalo roko usode.

V mehkobi božajoče svetlobe je kot skozi kalejdoskop podoživel prizore svojih zemeljskih dni. Opazoval je sebe kot iskalca, večnega popotnika, čigar cilj je bilo potrjevanje samega sebe skozi hitrost. Omalovaževal je dvomljivce in preziral povprečneže, ki so ubirali običajne poti. Čutil se je vzvišenega nad njimi. Nekje globoko v sebi je na trenutke zaslišal svareči glas, da se nekoč ne bo izšlo po pričakovanjih, a vedno ga je hitro utišal. Le od kod se je vedno znova porajal ta nebodigatreba glas? Kot bi nekdo prebral njegovo komaj porojeno misel, je pred njim oživel v nezavedno potopljeni spomin …

Odstrl se mu je pogled na bogato opremljeno sobano z baržunastimi zastori, ki je dihala v duhu nekdanjih časov. Portreti z mračnimi obrazi so zrli iz razkošno uokvirjenih slik. Bidermajerski lestenec je s svojo mehko svetlobo objemal prostor, kjer je ob starinski mizi zagledal ženski, na bližnji zofi pa zdolgočasenega dečka, v katerem je prepoznal sebe. Zamaknjeno je opazoval okolje, ki ga ni bil vajen. Tega dne sta se z materjo pražnje oblekla in se napotila na drugi konec mesta. Odpravila sta se k »šlogarici«, ki naj bi videla in poznala stvari, ki drugim niso dane. Občutil je napetost, ki si je ni znal razložiti. Na vratih ju je sprejela sivolasa gospa negovane polti, s prijaznim nasmehom, a čudno pronicljivimi očmi, ob katerih ga je prešinilo neznano občutje. Postregla jima je pecivo in malinovec. Izrekli so nekaj vljudnostnih fraz, nakar sta z materjo sedli za drugo mizo. Iz predala komode je vzela v svileno blago zavito škatlico, jo odprla in vzela ven karte s podobami. Bile so drugačne od tistih, s katerimi je oče kdaj s prijatelji igral »šnopc«.

»Tak pridi že,« je nestrpen materin glas dosegel njegova ušesa. Nekoliko negotovo se je odpravil do mize, na kateri so bile razporejene »hudičeve podobice«.

»Skozi te karte, ki se jim reče tarot, in »zoc«, ki ostane v skodelici kave, govori usoda. Saj veš, to je sila, ki usmerja naša življenja. Spregovorila bo tudi tebi. Sporočilo si zapomni in nosi s seboj na vseh poteh, koder te bo vodila,« mu je pojasnila gospa Silvija.

»Zdaj pa zapri oči, globoko vdihni in počasi izdihni, da se sprostiš, ter privzdigni kupček kart,« je nadaljevala. Storil je, kar je velela. Z elegantnimi kretnjami jih je razporedila v obliki križa. V oči mu je padel osrednji del, iz katerega je vanj bolščala karta Obešenca. Zazdelo se mu je, kot bi oživela in se na neki nedoumljiv način vtisnila vanj za vekomaj. V hipu je intuitivno dojel sporočilo, namenjeno le njemu: preobrat, velik preobrat nekoč. Ni poslušal razlage, ki mu jo je podajala gospa Silvija. Preprosto je vedel, kaj mu sporoča.

»Pogledala bova še, kaj pravi »zoc«. Velik si že in nekaj požirkov šibke kave ti ne bo škodilo. Kar posezi po njej,« ga je pozval dobrodušen glas gospe, za katero se mu je zazdelo, da prihaja iz daljave.

Nekoliko obotavljajoče je krhko skodelico ponesel k ustom. Ko je okusil grenko vodeno tekočino, bi se najraje skremžil, a se je zadržal. Potrpežljivo je popil do dna in skodelico v skladu z navodili narobe obrnjeno položil na krožniček. Ob pogledu nanjo je začutil nelagodje, čeprav ni vedel, kaj skriva njeno sporočilo. Ko jo je gospa dvignila, ga je spreletel srh. Komaj slišno je pogoltnil slino. Tišina je zarezala v trenutke, ki so se vlekli kot večnost, preden je zaslišal:

»Nikoli, zares nikoli ne izzivaj usode z drznostjo. Še posebej ne s hitrostjo. Vedi, da Velike gospodarice naših življenj ne moreš ukaniti. Lahko ji le slediš, se ji prepuščaš ter dovoliš, da te vodi …«

Moreče ozračje je napolnilo prostor. Težko je uredil misli, ko je še vedno zrl v izpraznjeno skodelico, iz katere dna je sevala grožnja.

Dan je že ugašal, ko sta se z materjo napotila proti vratom. Lažje je zadihal, ko ga je oplazil pomladni vetrič. Kot bi njegova svežina odpihnila zloveščo prerokbo. Zamahnil je z roko in se skoraj nasmehnil sam pri sebi. Pa saj to so le babje marnje, je zaključil. Zdelo se mu je, da je tudi na materinem obrazu zaznal olajšanje.

Spomin na obisk je kmalu ugasnil v pozabi, vse do trenutka, ko ga je v preddverju onostranstva, kopajoč se v svetlobi večne ljubezni, ponovno doživel …

… so minile sekunde ali stoletja? Le kaj se je zgodilo s telesom, ki ga je zapustil tam doli? Še vedno negibno leži na asfaltu gorske ceste ali pa je že davno strohnelo in se povrnilo v prah?

Ozre se navzdol in naenkrat zagleda vrvež hitečih postav, nosil, utripajočih luči in reflektorjev, ki osvetljujejo prizorišče nesreče. Vse bolj razločno vidi podrobnosti in tudi glasovi postajajo glasnejši. Neznana sila ga sprva počasi, nato vse hitreje vleče navzdol. Objem svetlobe jenja, mehkoba popušča in nežne vibracije se izgubljajo. Postajajo vse bolj grobe, zrak skoraj dušeč. Ni mu prijetno. Začuti ujetost v utesnjujoči lupini, ki jo prepozna kot svoje telo. Hip zatem krčevito bolečino … močan sunek v prsi … in še en. Gmota v njegovi notranjosti nemočno vzplapola, spet zamre in poizkusi znova. Kot metulj, ki skuša vzleteti. Obotavljajoče se utripanje počasi ujame enakomeren ritem. Postaja vse krepkejše. Pljuča zahrepenijo po vdihu.

»Defibrilacija uspeva,« se glas olajšanja skozi kopreno različnih šumov, ki se podijo po njegovi glavi, prebije do ušes. In čez čas že razločneje: »Pulz enakomeren, pritisk narašča. Izgleda, da ga imamo.«

Trušč preglasi govorico. Nejasni obrisi obrazov se sklanjajo nad njim. Rad bi spregovoril, a misel ostaja neizoblikovana, usta nema, mišice otrple v krču. Začuti vbod in malo zatem se po telesu razlije toplota, ki omami bolečino in ga zaziba v pomirjujoč sen. Nekje daleč odmeva zavijanje sirene.

Zaslepljujoča svetloba butne v njegove oči. Tokrat namesto naglo se bližajoče gmote zagleda sterilno belino. Zazna vonj po anestetiku, ki v njegovem želodcu izzove slabost. Izsušena usta, zamolklo brenčanje v ušesih in občutek, da kroži na vrtiljaku. Srce mu razbija kot noro; čuti ga v grlu, sencah, dlaneh. Rad bi globoko vdihnil, a sekajoča bolečina mu prepreči namero. Nekako uspe urediti misli. Strah se prelije v nemočno jezo in ta v razočaranje.

»Se mi je bilo res potrebno vrniti? Se soočiti s tegobami, ki jih bom očitno deležen? Mar bi ostal v zavetju Stvarnika,« resignirano pomisli. Toda globoko v sebi ve, da je storil prav. Njegova pot še ni končana, naloge še ne izpolnjene. Bila je le prisilno prekinjena, da mu je bil dan notranji uvid, s katerim se prej ni hotel soočiti. Spoznanja, ki bodo na novo osmislila njegove dni in s pomočjo katerih bo prevrednotil svoje poglede, znal ločiti pravo od nepravega, laž od resnice, bistveno od nebistvenega.

Z zavedanjem, da se bo ob zaključku svojega tuzemskega potovanja znova znašel v objemu Stvarnika, se pomirjen in spravljen sam s seboj zadovoljno nasmehne.

Majda Arhnauer Subašič

Rojena je leta 1960 v Ljubljani, kjer živi z možem Stanetom, del njene ožje družine pa sta tudi sin Dimitrij in njegovo dekle Tejka. Z veseljem čaka upokojitev in vlogo babice.

S pisanjem se je začela ukvarjati v zrelih letih. Piše predvsem kratke zgodbe. Posebej ljuba zvrst ji je znanstvena fantastika in fantazija. V svoje pisanje rada vpleta mistiko, zgodovino in duhovnost. Ukvarja se tudi z bivanjskimi vprašanji.

Objavlja zgodbe in pesmi v spletnih revijah Locutio, Ventilator besed, Novi zvon, fanzin Jašubeg en Jered, Supernova, v zbornikih Singularnost (Založba Spirea, 2007), letnem zbiru slovenske fikcije Zvezdni prah (2012 in 2015), Vezi med ljudmi (Kulturno društvo nemško govorečih žena Mostovi, Maribor), v zbornikih KGD Reciklaža (Če nisi bil ti, je bil pa tvoj brat, 2013; Obiskal nas je revizor, 2014, 2016; 2018; 2019), kjer je za zgodbo Veliki investitor prejela 1. nagrado; v zborniku Pisma mami (Norma7, 2013); Naj Valentinova zgodba (Planet Siol.net, 2014), zbornikih VKITŠD Bakovci (2014, 2018); zborniku Ženska izbira (Ekokultura, Lendava 2014), zborniku Žlahtne misli v srebrni kopreni (JSKD Ljubljana, 2014); zbirkah kratkih zgodb Žled in V barvah utripajo bližine (Založba Fran, Celovec, 2014–2015); zbornikih Literarnega društva Šentjur Z besedami podamo roko in Minevanje in spomini (2014 in 2018); zbirki zgodb Otok s pričom (Val – Lošinj, 2015), v zbornikih Slavističnega društva Dolenjske in bele Krajine (Ženske – še vedno prezrta polovica, 2017; Hodil sem po zemlji naši, 2018; Melodija mesta duhov, 2019); v Literarni reviji Spirala (Splošna knjižnica Slovenske Konjice, 2018, 2019, 2020); v e-zborniku Selanska rotunda v besedi, TIC Moravske toplice, 2018, v zbirki zgodb Selanska rotunda v besedi (Volosov hram, 2019); zbirki zgodb Virus idej (Založba 5KA, 2020), zbirki zgodb Zgodbe o dobrih ljudeh (Občina Trebnje, 2019); zbornik Veš za svoj prvi vdih (Mariborska literarna družba, 2021). Posamezne zgodbe so bil objavljene tudi v reviji Primus (2021), reviji Mladika iz Trsta (2022) in krščanski reviji za duhovnost in kulturo Tretji dan (2022).

Prejela je posebno priznanje na natečaju Koroška v besedi (Stadtgemeinde Bleiburg, Bleiburg-Pliberk, Avstrija 2014 in 2018), bila nominirana za slovensko zgodbo leta pri reviji Sodobnost (2016) in dosegla prvo mesto na razpisu za znanstveno fantastično zgodbo Časopisa za kritiko znanosti (2019). Njena zgodba Jeza boginje Equorne (Anger of The Goddess Ekvorna) je bila objavljena v prvi antologiji znanstvene fantastike in fantazije Vzhodne Evrope (2021).