»Ne moremo vas poslati v vesolje,« je dejal doktor Rokawski in povsem mirno držal izvid v rokah. Niti najmanjšega tresljaja ni bilo videti na listu, ki ga je držal v rokah. Izvid je bil iz prosojnega papirja, tako se je videlo, da je na čelni strani list na nekaj mestih krvavel od rdečega flomastra. Pogled mladega Rawbitta je bil za enkrat stoično miren in obvladan. Na žametnem licu ni bilo posebnih senc. Obraz lep in ravnih potez. »Sicer ni nič narobe z vašim srcem, vendar za šum, ki smo ga odkrili, ne bi bilo dobro, da bi se srečal s šumom vesolja.« Florian Rawbitt bi skoraj vprašal, kako to mislite, vendar mu je dobra vzgoja preprečevala, da bi vpadel v besedo starejšemu sogovorniku. Angleščina z dunajskim naglasom tako ni zazvenela v ordinaciji v svoji ostrini in nasprotovanju. »Niste primerni za astronavta. Ste kaj telesno dejavni ?« Molk postdiplomskega študenta. Sedaj, ko je zdravnik že zapečatil veliko življenjsko željo, se je Florian zazrl v politirano medicinsko vitrino s slokimi podolgovatimi okni. Zadnje mesece je vsak dan vadil lahko atletiko. Vsak dan je bil bolj telesno pripravljen, vsak dan se je boljše telesno počutil, vse do tega trenutka … Pred zdravnikom je ostal brez besed. Rokawski je podpisal zdravniško spričevalo s prav dobrim uspehom. »Ostali boste na zemlji,« je mirno dejal, z radostnim odtenkom v glasu. Pravzaprav je pomensko zvenelo kot ostali boste na univerzi … »Veliko lahko doprinesete stroki, vesoljnim poletom na zemlji. Na mednarodnem tekmovanju iz matematike, iz analitične geometrije ste bili drugi. Na izviren način ste rešili nekaj Descartesovih odprtih dilem. Z izbranim poglavjem iz lunine gravitacije pa prvi na zveznem tekmovanju iz astrofizike. Veliko profesorjev govori o vas.« Zdravnik je bil dobro obveščen o sposobnostih mladeniča, ki je stal pred njim. Ignaz Rokawski je imel upanje v ta mladi naravoslovni talent. Florian Rawbitt je izstopal kot študent. Veljal je za zanesljivega in univerzitetni profesorji so mu venomer poverili dodatne zadolžitve. Veljal je za študenta z dodatnim delom. Ignaz je s preudarnostjo moža srednjih let, ki ne pozna več nobene avanture, podpisal konec mladeničevih sanj. »Fizika živi od motenj in približnosti, kaj ko bi takšno motnjo, kakor sem sam, s šumom na srcu, vseeno določili za mesto astronavta !?!« Zdravnik se je grenkosladko nasmehnil in stresel glavo, da se je pleša odkrižala pramena skrbno počesanih las, ki so se svetile od sladkobno dišeče briljantine. V mladeniča je tedaj buhnil vonj po moškem srednjih let, nekakšen rezek vonj z odtenkom sladkobnosti. Spoj vlage in udušenosti. Vonj priletne kože, pod katero hormoni niso bili več tako bohotno dejavni, kakor v letih rose. »Sem že podpisal,« je suho odvrnil in Florianu vročil zdravniško spričevalo. Spričevalo je v Florianovi levici močno zašumelo. »Doktor Rokawski,« je roteče povzdignil glas na javnem mestu dunajski diplomiranec in se globoko zazrl v zdravnikov obraz. Zdravnik je gledal stran. Želel si je, da bi se ta prizor čim prej končal. »Star sem zaboga petindvajset let, z najboljšimi izgledi za prihodnost,« so čustva premagala mladeniča, ki je s povišanim tonom dvignil spričevalo v višino zdravnikovih oči. Spričevalo je ponovno zašumelo. Vendar mladeničeva trditev od današnjega dne ni držala povsem. Spričevalo je povsem jasno zapečatilo te velike obete za prihodnost. »Leto 1965 je za kaj takšnega več kot primerno,« je nadaljeval s spravljivim diplomatskim tonom. »Leto, ki ga živiva, je predvsem leto vaše mladosti,« je izzivalno dodal Rokawski in se strmo zazrl v mladeničeve oči. »Preostanek semestrov bo zame podiplomskega študenta povsem teoretično usmerjen. Želim na izstrelitveno ploščad. Želim v vesoljni center,« je postajal agresiven Florian in diplomatski ton je zamenjal s tonom nestrpnega vročekrvneža. Sicer obvladan mladenič iz predmestja Dunaja se je prelevil v bojevnika brez takta in mere. »Fante, ti sploh nisi za astronavta. Kmalu boš nosil očala in ta bodo izostrila tvoj pravi karakter. Karakter univerzitetnega intelektualca. Tja gor pošiljamo fizično dobro grajene. Ti nimaš anatomije za to. To mesto, ta položaj ti pripada, če ti je mati narava dala dobro genetsko izhodišče. Vsakdo pač ne more poleteti v vesolje,« se je skoraj razjezil zdravnik. »Napake niso dovoljene. Jaz jih ne smem podpisati,« je z mirnejšim tonom nadaljeval Rokawski in tudi on je sedaj gledal v medicinsko vitrino. »Ne smete,« je ponovil Florian s povešeno glavo in z odtenkom pobitosti v glasu. Gledal je bele keramične ploščice, ki so nesramno vedro sijale in ustvarjale azurno- beli obstret. Pri petindvajsetih je prvič začutil moč uradniškega razmišljanja, četudi skritega v beli zdravniški halji. Uradnika, ki ga življenje v svoji raznolikosti ne zanima. Ampak samo en sam sklep. Eno samo dejanje. S svojim podpisom vsili eno samo opcijo, druge niso več mogoče. Naj ima prav, naj ima narobe, on je tisti, ki odloča, tako je tedaj razmišljal. Florian je zapuščal ordinacijo, z vedenjem, da se bosta z zdravnikom nekoč že še srečala. V drugih časih, v drugih okoliščinah. Ni se motil. Čez dvajset let sta se srečala v obratu hitre prehrane, v času, ko je bil Rawbitt že redni profesor na eni izmed fakultet, kontroverzni teoretični fizik in biolog. Tokrat Rokawski ni držal v rokah zdravniške dokumentacije, ampak pladenj s hitro prehrano. Poznopopoldansko petkovo sonce se je razsijalo. V obratu s hitro prehrano, v katerem so stregli ob večerih, tudi z mlečnim riže m in koruznim zdrobom. Študentski obrazi so se sklanjali nad krožnikom asketske večerje. Bil je to praspomin, tudi pri mlajših generacijah. Navadi se na krožnik preproste hrane, nikoli ne veš, kako se bodo vedli do nas … V fakultetni obrat hitre prehrane so hodili izključno študentje, profesorji in uslužbenci fakultete. Tehnični kader je poleg naročene hrane tukaj sklepal še posle. Pogovori so lažje stekli v ljudski jedilnici kakor med marmornatimi stenami in plišastimi zavesami v prostorih univerze same. Sem je prišel ondan tudi dekan fakultete. Drugič pa rektor univerze. Prebila sta svoj čas za malico, ne da bi ju kdorkoli nadlegoval. Z nekoliko skrušenosti in vsakdanje izguljenosti na obrazu je tudi rektor prebil svoj čas za malico, ne da bi ga poklicni kolegi motili. Obrat pobega. V ljudski jedilnici so se tudi srečevali profesorski ubežniki. Univerzitetne staroste, ki so bili živi le v polju univerze. In ker se je točil tukaj alkohol, so bili dnevi, ko je bilo v študentski menzi, ljudski jedilnici veselo. Tako študentje, kakor profesorji so padli v karneval življenja. V popivanje in neskončne debate, v katerih so bili hitri reševalni obroči za prastare teoretične probleme. V udobju menze je bilo marsikaj hitro rešljivo. Že dva ubežnika iste generacije sta priklicala takšen karneval. Nekaj odpadniškega je bilo sedaj tudi na obrazu Rokawskega, ki je prisedel brez povabila. Pravica do domačega ozemlja je bila pred vljudnostjo. Rokawski je v svoji karieri iz ambulante za študente podiplomce napredoval v šefa medicinskega laboratorija. Želel si je manj stresno službo, odkar je postal urednik medicinske enciklopedije, kar je bilo zanj častno. Toda službe v kakšnem vesoljnem centru ni dobil. Ker se pravzaprav ni nič pomembnega zanj zgodilo, se mu je z leti nabrala cinična grimasa. Zdravnik Rokawski je takoj prepoznal Floriana Rabitta. Florianu je dobra vzgoja prepovedovala, da bi zabrusil: »Rad bi to pojedel sam.« Ignaz Rotowski je bil sedaj resnično star. Zguban obraz z izrazom opečene mehiške zemlje, na ta obraz si se sedaj moral privaditi in Florianu ni bilo lahko, saj je bil leta 1965 pred njim moški zrelih potez, sedaj pa maska iz človeških gub. Prestrašil si se te pojave, ki bi jo lahko vtaknil v poceni zabavišče, v hišo strahov, ne pa srečal na javnem prostoru fakultete. Zdravnik je bil vse življenje med temi stavbami, s pogledom na oddelke maketnih raket, ki so jih mladi inženirji skupaj s študenti pošiljali v zrak. S pogledom na izstrelitveno ploščad, ki je bila bolj učni poligon kakor izstrelitvena ploščad. Vse to je bilo daleč stran od aktivnosti pravega vesoljnega centra. Tistih nekaj kibernetsko digitalnih prostorov ni moglo spremeniti splošnega ozračja, ki je izbralo teoretično misel pred živahnostjo raziskovanja. Zdravnik je zadnja leta postal živ spomenik. Novi predstojniki so puščali zdravnika bolj ali manj pri miru. Nikoli vodstveno ali politično zagret. Ignaz je bil kljub nekaterim človeškim napakam in uradniški vnemi človek načel in etične prisege. S tega vidika so ga manipulatorji pustili pri miru. V takšnem svetu ni mogel ali hotel napredovati. Do konca zdrav naravoslovec ni bil nikoli predlagan za kakšen višji položaj v sumljivih okoliščinah. Zapomnil si je študente, saj so si študentje zapomnili strogega zdravnika Ignaza Rotowskega. Odločil se je, da bo doživljenjsko hodil sem. V svet, ki je pripomogel, da je bil javno pozabljen. Le ozek krog strokovnjakov ga je cenil in pripeljal k medicinski enciklopediji. »Še dobro, da te nisem poslal v vesolje. Sedaj si pripravil enega največjih intelektualnih užitkov s hipotezo, da lunarna gravitacija vpliva na možganske procese.« Posmehljiva zajedljivost je šla skupaj s prikritim občudovanjem, kar je zelo značilno za univerzo in nekatere njene zaposlene. Florianu se je dvignil krvni pritisk. In z odtenkom kisle grimase na obrazu je Florianu na uho skoraj zašepetal: »Veliko mladim fantom sem podpisal odhod tja gor. Skurili so jih v sondi Apolla 1. Najprivlačnejši in zdravi, izborne ocene iz matematike in fizike. Žrtve kratkega stika na električnem omrežju, tam zgoraj. V šestdesetih še nisi mogel upati na varnost. Na koncu so jih kot ogorek frcnili v nebo.« Zdravnik je zasadil žličko v ovseno kašo s prelivom iz breskve. »Enačba pol tveganja pol zanesljivosti je klasična astronavtska enačba šestdesetih,« je dodal Florian in jedel ovsene kosmiče. »Moj podpis je bil najbolj varen, če je podpisoval prihodnost kandidata na zemlji,« je samozadovoljno gledal postarani Rokawski predse. Mežikal je zahajajočemu soncu, ki je zahajalo v smeri izstrelitvene ploščadi. Nasiten vonj po pravkar kuhanih testeninah je buhnil v jedilnico. Kar je prineslo domačnost in predvidljivost. Florian je bil še zmeraj nekoliko prepričan v svojo poslanstvo astronavta, zato je izzivalno vprašal: »Varen tudi v mojem primeru?« »Tisti teden, ko sem pregledoval tvojo generacijo, sem pregledoval vse mlade inženirje, inštruktorje, podiplomce … Pregledoval sem fante, ki bi prišli v najožji izbor za posadko Apolla 1. No, poglej si raje izstrelitveno ploščad. Reagan nam je obljubil denar za pravi vesoljni center … Živeti moramo v sedanjosti, v letu 1985 …« »Tega nisem vedel.« »Seveda nisi vedel, nisi mogel vedeti. Rosen si bil takrat. Če bi ti podpisal, midva danes ne bi sedela tukaj, zato pravim, da se nisem zmotil. Čeprav v vseh intervjujih omenjaš mene kot glavno oviro za sanjski poklic, vedi, da so stvari precej drugačne in bolj kompleksne. Prišli ste v ambulanto s svojim izrednim življenjskim ciljem. Tudi ti si prišel. Človeku je kar sapo vzelo od arogance mladosti. Sedaj nosiš očala, profesorska očala, ki sem ti jih napovedal.« Nasiten in topel vonj kuhanih testenin je ustvarjal pogoj za pogovor. In v takšnem ozračju je mogoče pogledati na zadevo drugače, bolj sproščeno in predvsem manj dramatično. »Ste prepričani glede posadke za Apollo 1?« »Bolj ne bi mogel biti. Posadka je šla skozi moje zdravstvene roke. Bilo je zelo očitno.« »Vaš podpis je bil v šestdesetih nekaj vreden.« »Samo takrat. Čutil sem pritiske in še danes so zamere glede mojih odločitev. Eno teh pestuješ tudi ti. Vedi pa, da če bi podpisal v tvojo korist, bi vse svoje sposobnosti žrtvoval moluhu. Moluhu božanstva Apolla 1.«

Primož Vresnik, 1968, dramatik, režiser in prosvetni delavec. Diplomiral iz filozofije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Delal na različnih šolah. Režiral amaterske gledališke predstave in sodeluje s slovensko radijsko postajo v Trstu. Trenutno zaposlen v Dijaškem domu Ivana Cankarja v Ljubljani, kot vzgojitelj, po nazivu pedagoški svetnik. Uveljavljen z radijskimi igrami in objavami v tujini. Slovstveni tematski razpon od zgodovinskih tem do fantastike. Prejel številne nagrade. Trenutno živi v Tolminu.