Sedim v kavarni Lovec pod Križno goro, april je, teden dni pred veliko nočjo, dokaj hladen dan, a vseeno lepo jutro, ker je pač vigred. Vigredi bom naredil to in to, sem si obljubil, bolj ustvarjalen, bolj delaven bom, napisal bom kratek roman, zložil nekaj sonetov ali celo zasnoval osnutek dramske igre. No, kar bo, pa bo.

Ura je deveta, in ne storim nič, ker je pač sobota. Posedam zunaj kavarne, v soju še milega sonca in gledam cesto, ljudi in avtomobile, ki se neprestano menjajo po Radeckijevi ulici. Gazete in revije sem že prelistal, kavo popil in pojedel kruhec s sirom in drobnjakom. No, nič drugega mi ne bo ostalo, kot da stopim na trotoar in se odpravim na Križno goro, da lahko uživam pomladanski zrak med rahlo ozelenelimi gabri in mislim na to in ono. Najprej na ženo, ker je pravkar za par dni odpotovala, z avtobusom na Dunaj. Zdaj bom do velike sobote sam, posedal bom po kavarnah, samcat sam se sprehajal po gozdu in najbrž tudi na promenadi ob Vrbskem jezeru. Morebiti bom srečal tega ali drugega prijatelja, ali kako znanko, ki je prav tako sama in se dolgočasi.

Jaz se ne dolgočasim. Kot rečeno: sem poln pričakovanj. Sicer pa ne vem, kaj pravzaprav čakam ali po čem hrepenim, če sploh hrepenim. Seveda bi rad bil v Halkidiki, ali v Leptokariji pod Olimpom, a za takšno potovanje je še prezgodaj, je še prehladno, saj ima šele kakih 15 stopinj Celzija, tudi v Grčiji. Popoldne morda kakih dvajset. In zato se brez pravega veselja vzpenjam okrog kalvarije proti cerkvi in nato še na severni breg svete gorice z ogromnimi hrasti in štirideset metrov visokimi smrekami, veličastnimi stebri sveta.

Ko se sprehajam ob velikem travniku in majhnem ribniku, v senci dreves okrog in okrog, se nenadoma spomnim knjige dragega kapelskega avtorja, grozljive kriminalke, ki se prav tukaj dogaja. Glavni junak naleti na mrtvo osebo, ki je obležala na robu gozda. Pred dobrim desetletjem sem nekaj napisal o tem romanu, pomislim, in tudi moj rojak, Rižnarjev z Rinkol, mi je z dunajskega Dornbacha poslal obsežno recenzijo, polno duhovitih opazk, da jo objavljam v svojih Novinah. Odličen, lepo stiliziran roman! Avtor je z njim požel najboljšo létino, ne samo tukaj med koroškimi Slovenci, marveč tudi onkraj Karavank. Če pomislim, kako nežno in občutno je opisal rojstno hišo v Lepeni, h kateri se je vračal po strmi poti in ki jo je težkega srca zagledal od daleč … nekoč, nekoč smo vsi tam živeli, zdaj pa je bajtica prazna kakor Bog ve kakšna zapuščena kajža sredi gozda!

Tu ob travniku sem skorajda še čisto sam, a čez uro bodo prišli sobotni sprehajalci, cele družine in tudi posamezni izletniki, čakajoč na kake trenutke lepote v tem idiličnem, najimenitnejšem koncu celovškega mesta.

A vendar me nekaj móti in nekako vznemirja, zdaj, med prav sočnim aprilskim dopoldnevom. Ko sem bil še na Rudi doma, se je ujec Štefej vigredi vsak dan rano zjutraj s konjem in vprego odpravil na veliki travnik pokosit travo in jo pobasal na lojtrko, za krave, ki so nemirno čakale v hlevu. Peljal se je mimo naše bajte in se malce pogovarjal z mojo mamo, ki je bila polna zahvale, češ, tako priden je njen brat in tako pogumno skrbi za kmetijo. To zdaleč ni bila samoumevnost, saj je bil ujec travmatiziran od vojne, ki jo je od leta 1943 do leta 1945 pretrpel kot mladenič, komaj 18 let star. Od mlečne stekleničke so ga vpoklicali v vojsko, v tisti strašni wehrmaht. Hvala Bogu je vojno preživel in je bil priprt na Francoskem, tam, kjer je bilo malo lažje za vojaške zapornike. Drugi moj stric, Šimej, pa je za vedno ostal v Romuniji, ni se upal iti v partizane, ko je bil doma na kratkem dopustu, ker se je bal, da bi bila taka odločitev nevarna za njegovo družino, ki je bila itak že tarča malomeščanskih vohunov po vsej občini.

Ob takih mislih se sprehajam na robu lepega gozda, ki se razprostira proti vrhu Križne gore, tja do Observatorija in skalnatih prič Male ledene dobe izpred dvajset tisoč let.

V tem trenutku jo zagledam, žensko iz moje polpreteklosti. Heléna? Andréja? Drobna, visokorasla ženska. Ona me čudno gleda in molčí. Nekako nerodno ji je. Nosi črno krilo in debelo suknjo temnozelene barve. Čez nekaj trenutkov se dvigne od štora, na katerem je sedela, in odide, kakor da me ne bi poznala. Stopim dva, tri korake za njo, potem pa se obrnem stran in grem dol k ribniku, ki samuje v kotlini sredi jase, in se ozrem v temno vodno gladino. V njej zagledam široko, izkrivljeno obličje nekako tujega moža, ki se zrcali v kalnih valovčkih. Zakaj me ona ni prepoznala, mrmram, zožim pogled in ga le stežka odtrgam od gladine ribnika, kalnega od tisočih semen. Strmim za njo, temnolaso žensko, ki se je odpravila navzgor proti Observatoriju. Nekako žalosten sem, saj sva imela menda kar dober odnos, v prejšnjih časih, ko smo bili vsi mladi literati.

Ko se vendar vračam dol v mesto, se na kratko ustavim ob restavraciji pod vrhom, se usedem in naročim kavico. Razgled gre čez vse mesto, osrednja cesta pa vodi kakor na šahovnici od vznožja gore daleč dol proti celovški župnijski cerkvi in gledališču iz cesarskega obdobja. To je Radeckijeva ulica. Vidim pa tudi vzhodni in južni predel mesta, rob Žrelca in gor do Radiš, daleč na vzhodu pa obrobje Pece, in proti jugu, nad Rožem, znamenito Košuto. Čudovit razgled, zares, in čudovit kraj, ta Križna gora, ki jo pa na žalost postopoma zagradijo z vilami in srednjevelikimi bloki, ki jo kot gobe obrastejo od vseh strani. Vzdihavam, stisnem ustnice, saj imam kar grenak okus v ustih. Kaj pa še bo iz tega prelepega sveta? A navkljub vsej nostalgiji in melanholiji uživam pogled na mestece pred seboj, ki je vseeno nekakšna prestolnica mojega mišljenja in delovanja. Prečudne stvari sem doživel v tem gnezdu reakcionarnih in naprednih ljudi, ki so se znašli na čuden način in si delijo lepoto in čarobnost pokrajine.

V takih mislih stopim dol, sedem za volan in se vračam v center mesta. Usedem se v kavarno Teatr, da bi pojedel krompirjevo juho. Nekaj znancev je v lokalu, med njimi tudi gologlavi recitator domovinskih pesmic – prejšnji operni pevec z lepim baritonom –, pa še intendant gledališča z malim psom, in tovariš Helge Strojan s še zmeraj dolgimi rjavimi lasmi, pa tudi Jerneja je tam, pa slikar Volk, in ona čudovita slikarka srednjih let, za katero pa na žalost ne vem imena. A se na vse te znance in prijatelje skorajda ne obračam, samo nekako prijazno maham z roko in pri gostilničarki naročim kosilo, pa se z njo, vzhodno Tirolko, malo pošalim in sedem za mizo zraven vrat. Morebiti sem v zadnjih letih res postal čudak, pomislim, samosvoj človek, in nekako zašel v narcisoidno preobčutljivost. No, ni treba pretiravati, so pač tudi taki dnevi vmes, ko ne veš za svojo vlogo v družbi. Vseeno imam svoje pesmi in črtice s seboj in sem kar zadovoljen s tem, da lahko živim v papirnatem raju književnosti.

Ob enih zapustim kavarno in pravzaprav ne vem, kam bi šel. Premišljujem. Kam bi rad? Končno se odpravim z avtomobilom le na vzhod, proti Klopinjskemu jezeru, da bom v kakem mirnem kotu prebiral korekturne iztise svoje najnovejše knjige in se potem olajšanega srca vrnil v stanovanje ob Sotnici.

Med Žrelcem, Podkrnosom in Tinjami pa je vse v spomladanskem sijaju, temnozelena trava raste vsepovsod, in ko bo segala do kolen, jo bodo pokosili, sušíli in spravili domov.

Domov? Kje sem pravzaprav doma? Tam, kamor me vleče? Zakaj me ta misel ravno danes tako obremenjuje? Saj sem tu doma, ob Dravi, ki čeznjo vodi tak lep most, z jamborom ob njem, ki so ga šolarji poslikali s trakovi modre, bele in zelene barve. Hribovje okrog Klopinjskega jezera je res mikavno. V Škocjanu in Selah pa na žalost prevladuje brezbrižnost in celo hibridnost glede domovinskega okolja. A kaj boš, cerkev še stoji in nekaka gostilna ali bifé spet obratuje. Peljem se čez hrib na severno stran jezera, kjer je parkirišče pod hribom, in se podam peš po obronku dol na tako imenovano Promenado. A nobena kavarna ni odprta. Le nekaj sprehajalcev je tam, ki si dajejo duška. Bo pač treba naprej v Dobrlo vas, kjer je tik ob pošti znana kavarna Reinhardt. A tudi tale je nekako nedostopna, imajo ne vem katero slavnost, očitno neko srečanje avtomobilskega kluba, in vse je prenatrpano, da bi v miru posedal in pregledal prvi odtis nove literarne knjige.

No, naprej v Blekovc, kakor pravimo mestu velikovškemu!

Ogromni glavni trg je domala prazen. Je pač konec tedna. Noga me vodi kakor v transu skozi ozko ulico v Meščanski vrt, prav visoko nad Dravo. Tam je v sredini parka usáhel vodnjak, vse lesene klopi naokrog so prazne, restavracija Kopajnik ob robu parka pa je že desetletja zaprta.

Ker pa je lep popoldan, sedem na klop izpred jeklene ograje, s pogledom čez podjunsko polje do Goselne vasí, in sežem do skoraj dokončane knjige. Njen naslov je »Pesmi Panagíji«, po zgledu mantovanskega Vergila, največjega pesnika vseh časov, ki si je izpolnil srčno upanje in obiskal sveta tla Helenov. Kmalu sem ves zatopljen in zakopan v stihih in slikah slovite olimpijske dežele in nič več ne mislim ne na domovino ne na dom. Kakor tedaj, ko sem kot učenec posedal skorajda na istem mestu in opravil domačo nalogo iz latinščine, nato pa blodil po zaraslih obronkih parka, po strmini, kjer še danes stoji židovski stolp, osredje nekdanjega židovskega življa v Velikovcu, se pravi židovskega geta.

Na enkrat mi padejo na misel dedkove besede, ki mi jih je povedal, ko sem bil kakih sedem ali osem let star, in mi je, da bi me paglavca umirjal, razložil pomen napisa na lesenem razpelu, ki visi v vsaki sobici hiše: INRI. To pomeni, je dejal, Jesus Nazarenus, rex judorum, Jezus Nazarečan, kralj Judov. Vidim ga pred seboj, sedeminsedemdeset let starega, suhega in izmučenega kmétiča, kako mi boža temnorjave lase in se veseli fantiča rjavih oči.

In naenkrat je vse drugače. Tisto sobotno nemirje se je razblinilo. Nekako srečen sem, kakor da bi ravno v tem trenutku, sredi pomladanskega dneva, dosegel dom in domovino, tukaj, v tem samotnem parku na robu kraja, kjer so nekoč cveteli, delovali in se smejali moji dedki in babice. Počutil sem se lahkotnega in tudi mlajšega, kakor osemletni fantek, ki se igra ob travniku in potočku, med mladimi vrbami in jelšami, za katerimi se skrivajo dobre vile in kraljevi zaklad nedolžnosti.

Jože Strutz se je rodil 1952. leta na Rudi pri Velikovcu. Na celovški univerzi je študiral literaturo in filozofijo in leta 1981 doktoriral z delom o Musilovem romanu Mož brez posebnosti. Nekaj časa je bil tajnik Arhiva Roberta Musila v Celovcu, poleg tega pa poučeval na Trgovski akademiji v Celovcu. Izdal je več pesniških zbirk, mdr. »Orglanje svetlobe« z risbami Rudija Benétika, »Sunki morja« in »Ognjena ladja«. Pri Mohorjevi so izšli trije njegovi kriminalni romani (Kratka pomlad; Kamuflaža na bazenu; Sanjska dežela) z likoma inšpektorja Mangarta in novinarja Franca Petka. Objavil je nekaj kratkih zgodb, in sicer v zbirki »Rujoni na Dunaju« ter v reviji »Rastje«. V zadnjih letih je izdal niz antologij o grški literaturi (Arkadija-Peloponez 1-5). Jože Strutz je član DSPA in živi v Celovcu ter na južnem Koroškem.