Pobira kamenčke. Tiho in zamišljeno zbira prav tiste kamenčke, ki metafizično štrlijo iz pokrajine v njeno vidno polje. Na prvi pogled se zdi, da v njenem zbiranju ni nobenega sistema, pa vendar moja hčerka iz neskončne množice raztresenih kamnov izbira le točno določene kamenčke. Katera merila izbire pri tem upošteva, mi bo verjetno za vedno ostalo skrito.

V tišini, ki jo objema, skuša vreči ploske kamenčke tako, da skačejo po vodi. A ne uspe ji. Tišina je vseobsegajoča in zvok kamenčkov, ko padejo v vodo, ne da bi zares skakali, je prav tako del te elementarne tišine.

Poslušam globoko v človeško in pokrajinsko tišino. Zdi se mi, da zveni kot molovski ton. Molovske lestvice imajo značilno temnejši, melanholičen ali žalosten zven v primerjavi z durovskimi lestvicami.

Življenje je brezvetrno. In morje tudi. Majhni rakci znova in znova prišivajo senco k tlom, medtem ko moj velikanski odsev v soncu plava kot fatamorgana skozi prostor te obmorske tišine. Nenadoma zapiha lahek vetrič.

Predstavljam si, kako se veter na vodi počasi začne izražati. V poševni pisavi vztrajno vadi nove črke. Veter se mi zdi v tem trenutku kot jezik, enako dragocen kot človekova zapisana beseda.

Narava se vpisuje v svet. In nenehno piše zgodbo življenja, ki se nikoli ne bo končala.

Ob pisanju je rjavo listje okoli nas prav tako dragoceno kot mrtvomorski svitki. In kamenčki, vejice in listi, ki jih hčerka zlaga v svoj nahrbtnik, nosijo modrost, ki ni nič manj pomenljiva kot tista v aleksandrijski knjižnici.

Nenadoma me oplazi gotovost, da nas bo narava – ne glede na to, kaj ljudje ustvarjamo ali počnemo – vedno preživela. Da nas je že preživela in nas bo še, medtem ko sama neskončno sega v preteklost in prihodnost hkrati.

»Mali rakci so veliko starejši od nas ljudi,« ji rečem. »Lahko jih ubiješ, kolikor hočeš, pa nas bodo vseeno preživeli ... rakci samo čakajo, da ljudje izginejo, veš? Da otroci odrastejo, postanejo starejši in še starejši – a njihovo otroštvo se nikoli ne bo končalo, ne glede na to, koliko let bodo nosili na hrbtu.« Tako ji razlagam naprej, a pravzaprav ne vem, kaj točno želim s tem povedati.

Hčerka se nasmehne in mi poda kamen. S sto petdesetih milijonov kilometrov razdalje ga greje sonce. Brez namena, bi morda domnevali mnogi, a ni rečeno, da to ne počne iz dobrote.

»Sten,« reče po švedsko.

»In kako se temu reče po slovensko?« jo vprašam.

Za trenutek razmisli, nato odkima.

»Jag vet inte,« mi pojasni v švedščini, da slovenske besede za to ne pozna, čeprav sem ji že večkrat razložil in je v drugih situacijah besedo kamen tudi že večkrat uporabila.

»Kamen,« rečem. »To se imenuje kamen.«

»Sten, kamen, Stein,« reče in položi kamen v roki na drug kamen na tleh, da bi zgradila stolp. A jaz si predstavljam, da bo iz vseh svojih zbranih predmetov prej ali slej zgradila nekakšno hišo.

»Voda heißt Wasser,« mi nenadoma razloži. »Vatten.«

Jeziki, ki jih govori, iz nje kar tako vrejo v svet. Vsi hkrati. A ne z enako silovitostjo.

Njena večjezičnost je bolj podobna sektorski luči, ki ne sveti enakomerno po celotnem obzorju, temveč v različnih smereh oddaja svetlobo v različnih barvah in v različnih intenzivnostih.

Predstavljam si, da je večjezičnost popolnoma nov način orientacije na svetu. Nato spet pomislim na hišo, ki jo gradi. Hiša, ki se začne s stolpom. A postala naj bi hiša. To vem, ker je to zdaj njena tema. Ker se je pravkar naučila narisati hišo.

»Hus, hiša, Haus,« reče in za trenutek imam čuden občutek, kot da bi mi znala brati misli.

V zahodni kulturi je bil jezik, že od časa Odiseja, vedno poskus najti dom — domovino, ki v trenutku, ko jo poimenuješ, morda sploh ne obstaja več. Je domovina nekaj, kar obstaja šele, ko jo znova in znova pripovedujemo kot zgodbo?

Medij, ki nosi Odiseja na njegovi dolgi poti, je hkrati morje in jezik. Oboje je neskončno – endlos, utan slut, brez konca.

Bog morja je Odiseja preklel, zato njegova vrnitev domov traja deset let. Ko se bogovi končno odločijo, da se sme vrniti, mora še enkrat vse doživeti, še enkrat skozi celotni krog, ker svojemu sinu pripoveduje, kaj vse se mu je zgodilo – vojna, blodnje, potovanja in tako naprej. Odisej pripoveduje in pripoveduje, da bi lahko imel prihodnost, da bi se lahko vrnil v domovino, v kraj, kjer pa ne bo več doma, ne glede na to, kolikokrat bo svojo zgodbo pripovedoval.

Ali ni bila Odisejeva blodnja pravzaprav le čuden beg, ki si ga je sam naložil, samo da nikoli zares ne bi prispel v domovino? Ali pa je dom nekaj povsem drugega?

Nekaj, o čemer moraš najprej pripovedovati – kadarkoli, kjerkoli, v kateremkoli jeziku, v več jezikih?

Morje je (površina,) odprta površina, ki vabi, da na njej dolgo tava tvoja domišljija, brez prisile, čisto po svoji volji. V vodi, kakor tudi v besedah, se zlahka izgubiš, potoneš in popolnoma izgineš, do neprepoznavnosti.

Pa ni v tem tudi neka lepota?

Ali še bolje: če lepota sploh je nekaj, če sploh kaj pomeni – a ni prav to lepota?

Izgubiti se. Zabloditi.

Izgubiti se. Izgubiti se.

Kjer koli.

Znova se odkriti.

Potem se spet najti. Spet se najti.

Kjer koli.

Kdaj koli.

V katerem koli jeziku.

Imeti štiri leta in povsod zbirati znake. Brati svet, resnično brati življenje: v prodi, v vodi, v kamnih, v trstičju, v pljuskanju valov in v žuborečem kipenju plime in oseke – in si iz tega življenja zgraditi svet v obliki zgodbe.

Imeti štiri leta in ujeti življenje v vsakem pogledu, si vtisniti v spomin kaj svetega, s stvarnostjo, ki je skoraj božanska in stalna – sredi čutne minljivosti pogleda, ki pa v svojem spominjanju piše zgodbo, ki traja večno.

Pomislim na prvotno morje, iz katerega so se rodile prve bakterije. Bilo je okoli sedemintrideset stopinj Celzija.

Spomnim se, kako me je moja hčerka na poti sem držala za roko. Najine roke so bile prav tako tople – okoli sedemintrideset stopinj Celzija.

Predstavljam si, kako je bilo nekoč, pred tisoči let, ko še ni bilo ljudi, ki bi ta kraj lahko imenovali lep ali grd, ga opisovali – ker še ni bilo imen, za karkoli že.

Nato si predstavljam, kako bo nekoč v prihodnosti. V svoji domišljiji narišem prihodnost, v kateri mene ne bo več.

Kaj bo ostalo?

V pretresljivih sanjah, ki so me pred leti doletele v tujini, v Yokohami, se sto let po tem, ko sem skrivnostno izginil iz časa, vrnem v hišo svojih staršev in upam, da bom tam srečal potomce mojega brata, ki bi me morda še poznali. Mogoče je vendarle ostala ohranjena moja legenda – zgodba oddaljenega prednika, ki je nekoč preprosto izginil iz prostora in časa.

V tej viziji sem prepričan, da je moj brat še naprej govoril o meni, potem ko sem nenadoma izginil – saj sva si bila zelo blizu. Ganjenost nad to zgodbo, ki so jo njegovi otroci najbrž imeli za norost, jih je privedla do tega, da so jo pripovedovali naprej – tudi svojim otrokom. In tako naprej.

Na koncu sanjske sekvence stojim pred hišo staršev, ki – v skladu z absurdno logiko sanj – še vedno izgleda natanko tako kot nekoč, torej danes.

Pozvonim in čakam. Medtem si pa zamišljam, kako bi bilo, če bi do mene pristopil neznanec in rekel, da je brat mojega prapradeda.

Sporočilo in pomen teh pretresljivih sanj mi nista povsem jasna. Takrat ne – danes pa še manj. Morda pa preprosto instinktivno vem, kje so moje korenine. Ali pa se strastno sprašujem, kaj bo ostalo od mene.

Kaj bo ostalo?

Zgodba?

Legenda?

Besede?

Pripovedi?

Pot do majhne sreče je skrita v penjenju, v valovih morja, v nemih kamnih, ki obrobljajo obalo. Pretekli dnevi še nikoli niso bili tako gosto nakopičeni kot okoli samotne hiše, ki jo je pravkar zgradila moja hčerka.

Kaj bo od tega ostalo?

S palico napišem nekaj v pesek. Besedo, ki se je še spominjam iz otroštva.

Moja hčerka me vprašljivo pogleda, nato se zasmeji in z vejico sledi črkam. Beseda iz mojega otroštva naj postane tudi njena.

Beseda otroštva.

Ker se teh stvari spominjam, vem, da sem bil nekoč otrok. Pa vendar se mi ta otrok danes ne zdi več popolnoma jaz. Nisem več prepričan, ali so podobe, ki mi krožijo po glavi, res moji otroški spomini – ali pa mi jih je nekdo pripovedoval, jaz pa se jih preprosto ne spominjam več. Sem vse to res doživel? Ali sem si le izmislil? Morda sem nekje prebral – in zdaj sem pozabil kje?

Poskušam najti čas, ki mi manjka, ki je ostal ujet v tem otroku, ki sem bil nekoč.

Morda domovina ni kraj, ampak čas.

In življenje?

Jezik.

Več jezikov.

Beseda.

Pisanje.

Pisanje je ena sama valovita črta, val, ki prihaja od daleč, ki se je začel dolgo pred menoj in bo tekel še dolgo po meni. Prav zato, ker je element jezika tekočina. Počasna, globoka, latentna, nosilna, silovita, začetna, potopna, shranjujoča, življenje dajajoča, neizčrpna, zrcalna, pošasti gostujoča in raztapljajoča tekočina.

Voda je kot jezik, nenehno v pretoku.

Naivno je verjeti, da zgodbe, ki si jih vedno znova pripovedujemo, nimajo vpliva na nas, da nas ne oblikujejo, kot voda oblikuje pokrajino. In prav tako naivno je misliti, da te zgodbe nimajo lastne volje.

Včasih se v meni pojavijo stvari, za katere sem se naučil, da jih imenujemo otroški spomini, ker se zdijo izjemno intimni. Sledi poskus razpletanja niti, ki so me stkale.

Nepredelane zgodbe, ki so jih moji starši odložili v meni.

Spominjam se mnogih stvari, pomešanih, z različno intenzivnostjo.

Sektorska luč.

Nato pogledam proti morju in pomislim, kako bo vse to, vse moji misli, vse moje življenje, izginilo.

Kam?

Plima me zalije. Oseka me odnese.

Kam?

Ali plima prinaša nove stvari?

Kaj?

V katerem jeziku?

Moja hčerka in jaz tiho hodiva drug ob drugem, ne govoriva. Vsak zase prepoznavava mrtve živali, ki jih je morje zbralo ob obali.

Tišina.

Tišina je vseobsegajoča, saj je tudi šum morja je neke vrste tišina.

Med nama plavajo ostanki, naplavine najinih sledi, ki ležijo v poltemi. Sledi, po katerih sva hodila, po katerih bova še hodila, in tudi vse tiste sledi, ki si jih nikoli nisva upala narediti.

Spominjam se.

Kadarkoli mislimo, da ustvarjamo spomine, se v resnici ukvarjamo z oblikami postajanja.

Postajanje.

Spominjam se pesmi iz otroštva – in nenadoma sem spet popolnoma otrok.

Stefan Feinig, rojen leta 1987 v Celovcu (Avstrija), je dvojezični avtor in publicist, ki svoja besedila objavlja v nemškem in slovenskem jeziku ter je za svoje delo prejel že več nagrad. Med njimi so: Nagrada dežele Koroške za literaturo (2019), Mohorjeva nagrada za slovensko prozo (2020), Hohenemserjeva literarna nagrada (2021), ki jo je ustanovil Michael Köhlmeier, nagrada Zveze slovenskih organizacij (2022) za slovensko liriko ter Feldkirška nagrada za liriko – nagrada publike (2024).

Začetek avgusta 2025 bo izšel Feinigov esej: Der apokalyptische Bullshit in postfaktischen Zeiten – ein Versuch über die Ära Trump.