Na svetu so kraji in mesta, kjer se počutiš doma in katere imaš prav posebej rad. V meni je obilno topline, da ne rečem mističnega občutja, ki me navdaja, kadar sem v grški Kaméni Vúrli, vasi pod vulkanom med Volosom in Termopilami, lahko pa tudi v Kranjski Gori, na lahni gorici pred cerkvijo Svetega Duha, ali pa doli v Žabengracu med Šmiklavžem in Gmajno. Našteval bi lahko še marsikateri kraj, tudi v Podjuni, pod Lisno goro sredi borovem lesu, in pod Wuttijem ob Zablaškem jezeru. Celo v Celovcu mi je včasih toplo pri srcu, ker sem pač v tem mestu preživel desetletja. Prav tam, v koroški prestolnici, na njenem južnem obrobju, se vrší moja zgodbica, ali bolje rečeno réminiscénca, po domače spominčica.

*

Pred nedavnim sem se sredi popoldneva z avtomobilom odpravil v bližnjo trgovino nakupovat, kake tri kilometre od naselja in dóma, kjer v zadnjih dvajsetih letih živim. Po dolgi, ravni Cerkveni ulici/Kirchengasse, ki vodi čez južno obvoznico, in mimo nekega skladišča za gradbeni material, krenem na desno v široko ‚tangento‘, imenovano Blaška cesta, ki jo sicer poznamo iz Pokržnikove zgobe o Jobu, konju, in njegovem lastniku Krušeju, katerega kmetija se je nekoč nahajala prav tam v bližini, na zahodni strani, s travnikom ob Sotnici, onkraj ceste. Od zgodnjih 1970ih let, v katerih je nastala Pokržnikova pripoved, pa se je celo okolje močno spremenilo. O tem je govor tudi že v zgodbici sami. Že od takrat ni več tistih širokih poljan in travnikov, ki so se pred desetletji razprostirali daleč gor do kmetije Prostrane, velikega posestva z nekdanjo gostilno, in dalje do Štifterjeve gore, od koder se vidijo vse Gure in ves mili Celovec.

Ko pa tokrat zavijem s Cerkvene ulice na Blaško cesto, zagledam malo za križiščem tik ob cesti neki odprt kotiček starodavnega doma z vrtom, za katerima pa se že vidi zamrežena parcela omenjene trgovine za gradbeni material. Čudim se. In sploh ne vem, zakaj so odstranili plot med cesto in nekdanjo domačijo. Zdaj pa je kar očividno, da sta bila tam prej kdaj prav lep dom in vrt s starim kamnitim vodnjakom v njegovi sredini. Pod oknom hišice je lesena klop. Hišni vhod pa ima čedna vrata, obdana s skovanimi okraski. Peljem se prav počasi mimo. V pičlih sekundah vsrkavam cel prizor stare šentrupertske bajte, kjer so nekoč živeli neznani ljudje. Ti so v petdesetih ali šestdesetih letih zgradili hišico, s pomočjo sosedov, tudi Krušeja, jo skrbno opremili in skozi desetletja bivali v njej. Na večer pa so posedali na vrtu pod orehom, počivali in se zmenili o tem in onem. Ni nujno, da so bili simpatični ljudje, preprosto dejstvo, da so tam živeli in imeli svoj prostor, svoj dom in vrt, mi je bilo dosti povoda, da se mi je naenkrat tako močno zaželelo, da bi bil jaz sam spet doma, v domačem kraju, prav oddaljenem, se pravi v Doljni vasi, in da bi videl očeta in mater, kako delujeta na travniku in ozkem svetu, in se jima nič kaj ne mudi, ker sta pač doma in zadovoljna s tem, kar imata. Še bolj čudno pa je bilo, da mi je na vsem lepem prišla na pamet tista zgodba o skúštranem, pijanem Favnu Silénu, Dionísovem in Pánovem spremljevalcu, ki ga kralj Mídas ustavi in sprašuje, kaj je najdonosnejše za človeka na svetu, da ga ve in spozna. Favn Silén pa ga ostró zavrne, sploh ni pripravljen odgovarjati na tako odvratno vprašanje. Toda kralj Mídas, ki ga je ulovil, ga nekako sili k odgovoru. Nato pa mu Silén pove naslednje: ‚Nesrečni enodnevni rod, otroci, odvisni od sreče in truda! Zakaj me prisilite, da vam povem, kaj je za vas najbolj donosno, kaj je za vas najboljše na svetu? Najboljše je popolnoma nedosegljivo za vas: Ne biti rojen, ne biti, biti nič. Naslednja najboljša stvar za vas pa je, da čimprej umrete.‘ Ta čudna, prečudna zamisel mi je blodila po glavi, ko sem za nekaj trenutkov zagledal tisti povsem zapuščeni kotiček nekdanjega doma in vrta. A vsa melanholíja in ves turoben občutek sta se v teh nekaj trenutkih tudi že razblinila v nič kakor milni mehurčki in kroglice, ko sem si zastavil nalogo, da nekaj napišem o tem nenavadnem doživetju, če ga smem tako imenovati. Ta domači kotiček na robu prenapolnjene prometne žile vendar obstaja in ostaja, ohranil se je prav tu sredi uničenega prostora celovškega predmestja, med cestami, polnimi avtomobilov, veletrgovin, strojev in skladišč za gradbeni material, ohranil se je kakor pravljica iz neznane knjige, kakor nezaslišana legenda, ki je nihče še nikomur ni pripovedoval.

Jaz pa jo bom, in čisto po resnici jo bom. In tako se glasi.

Živela sva tam z Lijano, zaročenko iz sedemdesetih let, prelepo, sladko deklico, ki je pri osemnajstih zanosila in isto leto, decembra, konec adventa, v celovški bolnišnici rodila fantka, imenovanega Jannis. Kako sva bila srečna v tistem letu, ki sva ga preživela tam, ko je ta kraj še bil nekaka nebeška divjina na jugu mesta, in sva skorajda samo hodila, pešačila od jutra do večera, saj še ni bilo toliko avtomobilov kot jih je danes. V bližini je bila Tellova gostilna in mesaríja Hambruž. Šola, kjer sem poučeval, je bila le en kilometer stran, blizu šentrupertske ceste. Tisto prvo leto, ko sem bil učitelj, je bilo najlepše, ker sva se z Lijano počutila na zgodnjem vrhu mladostnega vzpona. Oh, kako lepo je živeti s ženo, ki je zanosila, kateri se rahlo vzboči telo in ki je dovzetna za vso nežnost in strast ljubeznih ur. Kar uživala sva in bila popolno zadovoljna na tem majhnem domu ob robu mesta, med Šentrupertom in Vetrinjem. Dnevi in noči so minili harmonično, kljub temu, da sem bil včasih, v nekaterih urah, tudi nekako scagan in boječ, in zazdelo se mi je v takih trenutkih polnih dvoma, da sem še premlad za tako resno življenjsko pot. A bivanje sredi narave, sprehodi ob Sotnici – doli do Žrelca in gor na Radiše, planoto polno dragocenih vasic in hribov, ali proti zahodu, na južno obalo Vrbskega jezera, kjer sva tedaj lahko imela prav mirno poletno letovišče sredi naraslo travo in trsja – to me je naredilo močnejšega, to je vendar bilo nekako sanjsko življenje popolne nedolžnosti, tako rekoč obdobje pred izvirnim grehom, ki je navsezadnje človeka odgnal iz raja. A tisto poletje je bilo tako brezmejno, tako dolgo in sijajno, pravzaprav brezčasno! Sprehoditi se brez cilja, naravnost v les, pobirati jagode, črnice, ali pa tudi jurčke, kadar je vmes kdaj deževalo, po kaki zmerni nevihti, ko je za pol ure kar tako prasnilo od dežnih kapljic in so bile Lijanine ustnice vroče od naliva. Sprehodi in avanture brez namena, enostavno v les in uživati zeleni raj, se ljubiti kar ob kolovozih, ki so vodili v prejšnji pragozd. Poletje brez konca in kraja, a z lahno naraščanjem življenja.

Decembra pa sva se vrnila na vas, ker se je bližala rodna ura za otroka. Tudi to je bilo lepo, tisto poznojesensko in predzimsko obdobje sredi spokojnih njiv, ko so se pobirale repice, v plitvi kotlini med dvema potokoma. Otrok je bil prelep in je kar jokal od veselja in šaljivosti. Bister fant, ki se je naglo naučil hoditi in govoriti. Ko sva bila zaradi študija za dva tedna na Dunaju, je fantek zbolel, a se kmalu spet pobral in postal krepak in pogumen. Prebirala sva mu pravljice in povesti iz našega kraja in se lepo igrala z njim. Občutil se je kakor v varnem gnezdu sredi lesovja.

Potem pa je prišel na obisk Lijanin sorodnik iz Nemčije, štiridesetletni lastnik nekega sumljivega gostišča v Saarbrücknu, in cela stvar se je zaobrnila stoodstotno. Lijana je sorodnika imela za vzorec uspešnega življenja. Od takrat je bila beseda uspeh zame nevralgična asociacija. Vse to je on predstavljal: voziti razkošni avtomobil, nositi na prstih zlate prstane, biti preizkušenega značaja in vzvišenega glasu, pa sploh nazadnjaške drže, tudi v političnem oziru.

In tako se je čez noč končala pravljica. A vendar je tisti dom z vrtom v kotu Cerkvene ulice in Blaške ceste še vedno neka sveta točka, svet okraj in svetišče sploh. Z Lijano pa se nisva razšla v prepiru, temveč kar židane volje mladih ljudi, pripravljenih za eksperiment, in pravzaprav z ljubeznijo. In sva se vselej rada imela in se videla in zmenila o tem in onem. Ampak od tedaj nisva bila več skupaj, hodila sva vsak svojo pot, imela druge otroke, razmere in domove.

A tisti vrt, ki sem ga zagledal med vožnjo, mi daje upanje, da ni še prepozno. Še obstaja ostanek vrta. Ni še razdrt in uničen. In tudi Silénovo sporočilo o najpomembnejših stvareh za človeka je postalo kar brezpredmetno in celo smešno, kar je že pojasnil sam filozof Nietzsche v svoji prvi knjigi iz leta 1871. Ker je življenje vendar nek vrt, nek dom, neka poljana, kjer živi sreča in kjer je vredno trpeti, garáti in ljubiti do zadnjega, do poslednjega diha, ko se pač zaključi krog in se milni mehurčki spreminjajo v neko drugo energijo.

*

Nekaj dni po tistem odkritju vrta in doma sem se spet vozil na nakup, s Sotnice v mesto, sredi popoldneva, kot po navadi. A čudno, tistega doma in majhnega vrta ni bilo več videti. Ob cesti same stene in plotovi! Nisem več prav vedel, kjer se točno nahajata dom in vrt. Ali kolikor sem gledal cesto in buljil v cestni rob, od enega križišča do drugega, vse je bilo zavarovano bodisi z visokimi stenami ali s tovarniško ograjo, niti plota več nisem zagledal, ki so ga menda odstranili nekaj dni poprej. Meni se zdi, da so v vsej naglosti podrli hišico in celo stvar spet zakrili za neko fasado, ki se razprostira vzdolž Blaške ceste, tam, kjer je prej bil vsaj za kakih desetih, dvajsetih metrov odprt prostor, luknja ali otok s hišico in ostankom vrta. Ali pa da je bila vse skupaj ena sama noróst, zgolj iluzíja, umišljena podoba ali celò privid, katerega imaš, kadar si utrujen in se oglašajo temni glasovi in podobe iz neke polpretekle zgodovine. Stvar je prava uganka. Kot da posedaš za pisalno mizo ob oknu in strmiš v travnik, zakritega pod debelo odejo snega, sneg pa ne izgine, ostaja, čeprav se menjajo meseci in letni časi. No, če bom utegnil, si bom enkrat poleti natančneje ogledal začarani kraj ob Blaški cesti, saj je cela šentrupertska četrt s pokopališčem vred nekaka spominčica slovenske poezije, od Heinejeve ulice semkaj do sotniške poljane okrog Kalmusa in visokih Gur.

O avtorju

Jože Strutz, rojen leta 1952 na Rudi pri Velikovcu, je na celovški univerzi študiral literaturo in filozofijo. Leta 1981 je doktoriral z delom o Musilovem romanu Mož brez posebnosti. Nekaj let je bil tajnik Arhiva Roberta Musila v Celovcu, poleg tega pa poučeval na Trgovski akademiji v Celovcu. Izdal je nekaj pesniških zbirk, mdr. »Orglanje svetlobe« z risbami Rudija Benétika, »Sunki morja« in »Ognjena ladja«. Pri Mohorjevi so izšli trije njegovi kriminalni romani (Kratka pomlad; Kamuflaža na bazenu; Sanjska dežela) z likoma inšpektorja Mangarta in novinarja Franca Petka. Objavil je več kratkih zgodb, in sicer v zbirki »Rujoni na Dunaju« ter v reviji »Rastje«. V zadnjih letih je izdal niz antologij o grški literaturi (Arkadija-Peloponez 1-4). Jože Strutz je član DSPA in živi v Celovcu ter na Rudi.