Če zvečer ugasnem luč, se STOL spremeni v človeško telo. Napenjam oči. Postava je popolnoma bela. Dekliška? Ne! Saj ima krila. Od veselja sem zelo nemiren … To je angel … Iz ramen se mu dvigajo mogočna krila … To je velikanski angel … Trepetam od veselja … Kakšna čast, da me je obiskal … In celo sredi noči …

Potem prižgem luč … Toda zdaj ne vidim ničesar… Kje je angel? Pred menoj je navaden prazen stol ob še bolj prazni mizi … Kam so sovražni elementi, ki me nadzorujejo v tem zakotnem prostoru, odvedli angela? So ga mogoče zaprli v kako temno luknjo? Tako kot mene, čeprav mi je doktor Stanislav omenil, da lahko nadaljujem svoje zgodovinske raziskave, ki jih nisem utegnil zaključiti v inštitutu. A mi je spet skušal vsiliti tisto nesrečno tabletko, ki da mi bo naredila dobro … Tepec … Vem, da me sovražne sile hočejo zastrupiti. Imajo me za vojnega zločinca… Proti meni pripravljajo proces, čeprav nisem prav nič zakrivil … Med vojno sem bil še otrok …

Doktor Stanislav mi je rekel, da mi bo tableta zares pomagala … Kakšen bedak … Delal sem se, kot da jo požiram, a sem jo potem, ko se je doktor končno odstranil, izpljunil v straniščno školjko.

Spet bom ugasnil luč … Vse skupaj je kot velika čarovnija … Stol je ponovno kar sam od sebe postal ANGEL … Razpenja krila … Lesketa se v iskrivo beli barvi … Zelo sem srečen.

Ne morem se premagati in radovedno prižgem luč. Kaj bo zdaj? Koliko časa sem sploh spal? Mogoče sem samo dremal? Pred mano stoji navaden obrabljen stol. Ni nikakršen angel.

Mrzlično se sklanjam pod stol in pod mizo, da bi našel prekrasnega angela. Le kam je ubežal? Zakaj se mi je skril? Ampak ni ga niti pod mizo in tudi ne pod posteljo.

Razburjeno obračam glavo. Pritisnem na gumb pri postelji. Kričim, da odmeva po vsej hiši … Po tem neprijetnem poslopju za vojne ujetnike … Naj vsi slišijo, kaj delajo z osebo, ki je storila za svet toliko dobrega …

Kje je angel? Kam ste zaprli mojega angela?

Odpirajo se nekakšna vrata. Od vsepovsod šumi in treski … Ropot in poki iz vodovodnih cevi in peči … Pravo neurje.

V mojo sobo priteče od naporov vidno zadihana dežurna sestra Angela, za njo pa se trenutek zatem prikaže še nesrečni doktor Stanislav Breznik v njegovi standardni beli halji.

»Je kaj narobe, Armin? Ne morete spati?«

»Kam ste zaprli mojega angela?« kričim. »Kje je angel?«

»Kakšen angel?« me skuša pomirjati sestra Angela. »Tu ni nobenega angela …«

»Kaj pa je potem?« se zarežim.

La …la …la …la … Najraje bi jih sunil pod rebra. La … la … la … la … Hinavci! Nobenega smisla nimajo za lepo in resnično!

Ves čas mi namreč, ko me nadzorujejo, postavljajo polena pod noge in mi, čeprav sem mednarodno uveljavljeni znanstvenik, kokodakajo same neumnosti! Končno sem deset let vodil inštitut za narodno obrambo, a ti, slepi za vse dobro in pravično, tega sploh ne uvidijo!

Ponoči spet nenavadne sanje. Stojim na strminah neprijetnega vrta med jablanami, ki se v dolgi vrsti pogumno kot vojaki šopirijo po bregu navzdol, da nekaj korakov zatem izginejo spodaj v grapi v niču in temi. Spet sem otrok. Na drugi strani z visokimi plameni gori gozd. VOJNA.

Zazdi se mi, da je svet en sam velik plamen. Da ogenj požira hiše in ljudi. Da vse gori.

Zdaj se zbudim. Dež škropota po okenskih šipah. V sobi je vlažno, hladno in temno.

»Ste vzeli zdravila?«

Doktor Stanislav me prodorno gleda. Njegova glava je zelo zobata. Nevarno zobata.

Vojno ujetništvo, v katerem se trenutno nahajam, se sicer baha z nazivom Javni zavod za psihiatrijo in psihoterapijo, vendar vem, da je to samo KAMUFLAŽA, lažno prikrivanje dejanskega stanja. Smo namreč v rokah zločinske tajne policije in z njo povezanih špijonažnih služb. A višja Previdnost je že na delu. Trdno sem namreč prepričan, da nas bo maršalova vojna komanda oziroma njegov bistrovidni um v kratkem rešil iz te nadvse neudobne zagate.

Največji problem je stol. Stol in nič drugega! Ki se mi vedno znova prikazuje v obliki angela ali, če me zelo boli glava, človeka.

»Gospod doktor, v moji sobi je neki človek!«

»Ste ga povabili na obisk?«

»Sploh ne … Saj veste, da ne sprejemam obiskov…«

»Ste morda pozabili zapreti vrata?«

»Nikakor ne. Vedno sem skrajno previden. Potrebno se je zavarovati pred zunanjimi in notranjimi sovražniki.«

»Imate popolnoma prav! Ampak mogoče ste pozabili zapreti okno?«

»Sploh ne … Kot sem že rekel, sem vedno skrajno previden. Saj vem, da gre za življenje ali smrt!«

»Dobro, dobro … Ampak zdaj je tisti človek že zapustil vašo sobo … Zato se vam res ni potrebno bati ali razburjati …«

»Če ugasnem luč, se spet pojavi … Zaradi stola … Očitno ves čas sedi na stolu … Toda zdaj, ko je svetlo, je neviden … V temi pa se bliska sredi sobe kot tristo sonc …«

„

»Ah, to bo minilo … Dal vam bom še eno tableto …. In potem bo vse v redu …«

»Dajte mi drugo sobo!«

»Druge sobe nimamo na voljo … Kaj pa, če bi raje odstranila tisti stol!«

»Zaboga, in kje bom potem sedel … Stol nujno potrebujem!«

»Ja, ja, to so zares velike težave!«

»Zakaj mi ne morete najti druge sobe, gospod doktor?« ga vprašam.

»To ne gre … Predpisi so predpisi … Zaradi vašega nesrečnega stola vam ne moremo najti nove sobe … Predlagam vam, da luči več ne ugašate … Skušajte spati pri prižgani svetilki …«

»Gospod doktor, to je nemogoče … Svetloba mi bo prebodla oči!«

»Ah, preveč se bojite! Spi se lahko v najrazličnejših okoljih in na najrazličnejše načine … Sam sem bil svoje dni, v vojni, vojak na fronti. Spali smo včasih, na smrt utrujeni, kar pri grmovju ob jarku blizu gozda, v dežju. Saj ste fant od fare! Le pogumno naprej! Človek marsikaj prenese … Tudi to boste prestali …«

Ta doktor Stanislav mi pridiga neumne reči. Navaden hokuspokus. Ničesar ne razume. Nenadoma se namreč pojavi nekaj posebnega. Naravnost pred mano. Pada mimo dreves navpično navzdol. Izgleda kot predmet, čeprav me obdaja popolna tema. Toda, če si pomencam oči, da bi bolje videl, začutim, da se dogaja nekaj drugega. Stvar, ki leti mimo moje glave po zraku, ni predmet. Očitno je misel, spomin, predstava ali pomisel na nekaj, česar ne morem razvozlati.

Stvar se vali pod mojimi nogami proti travi na robu kolovoza. Zasliši se pokanje, kot da se lomi les. Pomislim, da se bo prikazala kaka divja žival. Jazbec ali kaj podobnega. Zaman napenjam oči. POMISEL je več ali manj nevidna. Nič. Prav nič se ne zgodi. Nastopi popolna tišina. Samo veliki mesec blešči za prvo smreko.

Presneta usoda! Kje sem pravzaprav? Saj se sploh več ne znajdem.

Zdrznem se. Pred mano spet stoji nesrečni doktor Stanislav in me mrko prebada z očmi. Le odkod se je pojavil?

»Zakaj tako razsajate sredi noči? Ne morete biti bolj tiho! Drugi pacienti potrebujejo mir!«

Kaj spet gobezda! Tu smo vendar v vojnem ujetništvu. Kako nespodobno se vede do zaslužnih ljudi, ki so žrtvovali vse za čast in slavo velike domovine!

Stol, ki se spreminja, me opozarja, da doktor Stanislav ni v redu. Očitno se ukvarja z magnetizmom. Toda vprašam vas, s kakšnim magnetizmom? Poznamo socialni, terapevtski pa tudi demonski MAGNETIZEM. Gospod Stanislav je demonski terapevt, ki je spremenil stol v svetlikajoči se fosforescenčni privid. Ubiti me hoče.

Kdo je sploh ta stol? Na začetku mojega tukajšnjega vojnega ujetništva me je stol še pustil pri miru. Zdaj pa ni več tako. Stol očitno prihaja s posebnimi nameni naravnost iz vesolja, ki se s svojimi žitnimi zrni – planeti in kometi – pretaka skozi neskončne daljave iz nerazumljivih razsežnosti v nove nerazumljive razsežnosti.

»Gospod doktor … Čas prehitro drvi navzdol, v nič, v temo …«

»Armin, zakaj ste spet tako pesimistični? Saj vam ni tako hudo!«

»Hudo je. Zelo hudo je.«

Iz doktorjevih oči švigajo rdeči magnetični bliski.

Vsekakor je potrebno nekatere stvari razčistiti. Razsvetliti ob prižgani bakli resnice, ki ne sme nikoli ugasniti.

»Ampak Armin, ne tako, kot ste mi zadnjič razložili … O tistem stolu namreč, Armin! Se spomnite?«

Zdaj mi zagore možgani.

»Armin, tisti stol si morate izbrisati iz glave … To vse se vam samo dozdeva … To so le utvare in prazne sanje …«

Kakšen lažnivec!

»Zaboga, Armin, zakaj hočete vreči stol skozi okno na cesto!«

»Kaj ne vidite, da nagaja! Spreminja se v nevarnega človeka! Noče več postati angel!«

Iz stranske sobe priteče sestra Angela.

»Dajte mu, sestra, injekcijo, da bo miren,« se živčno zadere doktor.

Vrag po injekciji. Saj je vseeeno, s čim te ti doktorji pomirjajo. Z opijati, s sonatami slavnih mojstrov, s telečjo pečenko ali z električnimi šoki.

Vse skupaj plem plem! Paganini ali Bach! Mozart ali Wagner! Baš me briga! Naj mi po riti zlezejo navzdol!

Nesrečni PAGANINI. Iz dlani se mu je sipala glasba kot električne iskre. Bedasto ljudstvece častilcev glasbe je žarelo od divjega navdušenja. Vse strune so mu popokale, a je vseeno igral naprej in naprej do žalostnega konca. Grozno! Grozno!

In zdaj me mučijo s to injekcijo!

»V moji glavi je razpoka, gospod doktor. Huda razpoka.«

Kje sploh sem? Sem v vojnem ujetništvu, ali v norišnici, v bolnici ali mogoče v hotelu? Moja glava je uboga. Vse je narobe.

»Gospod Armin, vse bo v redu!«

»Zapri gobec, ti umazana cunja. Zahtevam primerno spoštljivost, kot jo določa ženevska konvencija!«

»Sestra, prosim pomagajte! Spravili ga bomo v posteljo,« se zadira doktor, dviga roko in smešno poskakuje.

Včeraj, ko sem mu omenil, da sem po krivici v njegovem vojnem ujetništvu, se je živčno sklonil proti sestri Angeli in ji šepetal o nekakšnem paranoidnem deliriju, v katerega stalno zapadam, čeprav je, kot dobro vem, sam težak bolnik, tipični paranoidni shizofrenik, ki sodi v bolnišnico za živčne bolezni.

»Izbijte si že enkrat ta nesrečni stol iz glave,« mi je zadnjič rekel lažni doktor. »Ta stol je vaša neznosno bedasta ideja,« mi je rekel. »Isto kot vaša umisel o vojnem ujetništvu. Sprijaznite se z dejstvom, da ste bolni, Armin. Tu pomaga samo zdravljenje!«

Kakšen osel! Saj sem popolnoma zdrav!

Na moji dolgi uspešni poklicni življenski poti sem se predvsem v inštitutu za narodno obrambo, ki sem ga moral iz nepojasnjenih razlogov predčasno zapustiti, vedno znova ukvarjal s sovražnim delovanjem tujih tajnih služb. Uspešno sem razkrinkal več kot ducat zakrknjenih vohunov. Mnogi so se sprenevedali na najrazličnejše načine. Kamuflaža je bila poleg pohlepa po denarju njihovo glavno opravilo. Joj, kako so stokali ti nesramni revčki, ko sem do golega razgalil njihovo gnilo dejavnost! Cvilili so od groze, ko so se ujeli v past, ki sem jim jo bil nastavil. Eden se je celo pred mano zastrupil s ciankalijem, ki si ga je skril med zobe, da bi ušel pravični kazni.

V glavi mi močno poka.

Orjaške ciprese se majejo na obzorju.

Modro morje valovi v ostrem pišu.

Strme sive stopnice.

Poševne hiše.

Suha trava.

Pokopališča … Velikanska pokopališča.

Poki sredi pokopališča med skeleti v travi.

Med skeleti v glavi.

Vojna je. Gozd gori.

Odkot zdaj vsi ti ljudje? Posebni obisk. OPAZOVALNA KOMISIJA ali nekaj podobnega.

»Vidite! Tipičen paranoični delirij. Brez urejenih misli. Težko bo!«

Stanislav se pred čudnimi pritepenci napihuje kot petelin na gnoju.

Le kaj govori ta čigumigu! Ubogi revčki! Kako neumno mu kimajo z glavami.

Izgubljam se v sobo. Na moj stol. Presneto. Nočem jih več videti. Zato bom ugasnil luč.

Toda stol se premika. Stol živi. Stol se spreminja v človeka.

»Na pomoč! Gospod doktor, nekaj je v moji sobi. Ta stol je v sobi. Ta stol je človek. Ubil me bo!«

Obkroža me neskončno veliko žarečih oči. Zakaj me stresajo? Zakaj me držijo za noge in roke in tresejo in pretresajo.

»Dajte mu injekcijo, da se umiri,« slišim Stanislavov zaripli glas.

Kako se moti! Z norega stola mu bom zatrobil resnico naravnost v njegov zabuhli obraz.

Doktorjeva injekcija je kot sablja. Neznana sila me oglato odnaša naprej in nazaj. Temni se. Večer je prišel prehitro.

Iz neznane daljave zaslišim nenavadno melodijo. Veliki mojster spet čara prekrasne zvoke na violini. Slavni Paganini stoji tik ob meni. Njegova pesem premika polja in gozdove, gore in doline, zidove in gradove. Pet, šest oblačkov, belih in razcefranih, pleše po modrem nebu. Čutim, da glasba odrešuje. Hvala! Večna hvala za to lepoto!

LEV DETELA

Lev Detela, rojen leta 1939 v Mariboru, živi kot samostojni pisatelj in kulturni publicist od leta 1960 pretežno v Avstriji. Študij slavistike na univerzi v Ljubljani in slavistike in umetnostne zgodovine na univerzi na Dunaju. Je med drugim avtor štiriinšestdesetih pesniških, proznih, dramskih, esejističnih in spominskih knjig v slovenskem ali nemškem jeziku ter publikacij s prevodi v romunščino, hrvaščino in angleščino. Mnogi teksti, še posebej lirika, so objavljeni v številnih antologijah in revijah v prevodih v angleščino, španščino, italijanščino, romunščino, slovaščino, srbščino, madžarščino, albanščino in indijski jezik gujarati. Od leta 1978 izdaja in sourejuje revijo za mednarodno literaturo LOG, ki izhaja v nemščini na Dunaju. Prejel je več literarnih nagrad in priznanj.

Najnovejša knjižna dela:

Nočna vožnja v Jeruzalem. Izbrane pesmi 1964 – 2018. Založba Fran. Celovec 2019.

Disident. Moje življenje. Uredil Dušan Hedl. Z obširno foto - biografijo 1939 – 2019. Kulturni center Maribor. Zbirka Frontier. Maribor 2019.

Die kahl geschlagene Welt. Roman. Mohorjeva založba / Hermagoras Verlag. Celovec 2019.

Vor der Morgenröte. Izbrane pesmi v nemškem jeziku. Uredil Helmuth Niederle. edition pen austria. Löcker Verlag. Dunaj 2019,

Obećana zemlja.(Hrvaški prevod Ksenije Premur slovenske pesniške zbirke Obljubljena dežela, založba VED, Ljubljana – Maribor 2017). Naklada Lara. Zagreb 2019.

Posekani svet. Roman o atentatu na avstro – ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu 1914 in o prvi svetovni vojni. (Samostojna avtorjeva slovenska verzija leta 2019 objavljenega nemškega romana Die kahl geschlagene Welt). Mohorjeva založba. Celovec 2020 (Družinske večernice za leto 2021 (77. zvezek).

Noćna vožnja za Jeruzalem. (Hrvaški prevod Ksenije Premur slovenske pesniške zbirke Nočna vožnja v Jeruzalem, založba Fran, Celovec 2019). Naklada Lara. Zagreb 2021.

Junačenje v koronskem obdobju. Poezija. Kulturni center Maribor. Zbirka Frontier. Maribor 2022.

Inštitut za vzporedne vede. Fantastični roman. Kulturni center Maribor. Zbirka Frontier. Maribor 2023.

Das Institut für parallele Wissenschaften. Fantastischer Krimi (avtorjeva nemška varianta slovenskega izvirnika). Kulturni center Maribor. Zbirka Frontier. Maribor 2023.

Črna mačka / Die schwarze Katze / The Black Cat. Pesmi in proza v slovenskih in nemških avtorjevih izvirnikih in v prevodih Herberta Kuhnerja v angleščino. Pavlova hiša /Pavelhaus. Laafeld /Potrna 30, Bad Radkersburg.

V vetru. Nove pesmi 2023 – 2024. Ob avtorjevi 85 – letnici. S spremnima besedama Tonje Jelen in Vinka Ošlaka. Kulturni center Maribor. Maribor 2024.