Organisation / Organizacija

Nedelja

Literarni natečaj 2020

Nevenka Jeras: Spomin na počitnice

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Otroci nabirajo regrat. (Stefan Reichmann)

Dnevi postajajo vse daljši in daljši. Najdaljši dan v letu je tik pred durmi. Otroci v šoli postajajo z vsakim dnem bolj razigrani. Zadnji testi so že za njimi. Ocene smo učitelji že zaključili. Samo še slavnostna podelitev spričeval nas čaka.

Zadnji šolski dan pridemo vsi slovesno oblečeni, učenci in učitelji. Najprej v veliki avli ravnatelj pozdravi in nagovori učence in učitelje cele šole. Sledi kulturni program s petjem in recitacijami. Nato se razporedimo po svojih razredih, da učitelji razdelimo spričevala in pohvale. Vsakemu učencu čestitam za celoletni trud, izrečem nekaj besed za spodbudo. Nekatere moram še posebej pohvaliti, ker so presegli moja pričakovanja.

Zadnje dejanje pouka sledi, v katerem jih povprašam o njihovih željah in načrtih za počitnice. V nekaj stavkih opišejo svoje počitnice, ki so si jih zarisali v mislih. Navdušeno razlagajo o svojih pričakovanjih, o potovanjih, o morju in planinah. Dajo si duška vsi razen skromne deklice Anite. Zadržano spregovori samo o tem, da bo šla verjetno k babici na deželo.

Končen pozdrav: »Srečno, se vidimo septembra.« Otroci oddirjajo v garderobo. Po šoli se razlega razigrano vpitje in veseli vzkliki: »Hura, počitnice!«

* * *

Ne gre mi iz glave moja učenka Anita. Poiščem jo v garderobi in jo prijazno povabim s sabo v kabinet. Malce nelagodno ji je zaradi sošolk, a se ne obotavlja stopiti za mano. Nekako poklapana izgleda. Kar naravnost jo povprašam, če bi morda želela v kolonijo na morje. Pritrdi in doda, da letos starši ne bodo zmogli plačati njenega letovanja na morju. Tudi z družino ne bodo nikamor odpotovali, kajti oče je izgubil zaposlitev; njegovo podjetje je šlo v stečaj.

Pokličem na Zvezo prijateljev mladine in poizvem, če imajo še kakšno prosto mesto za brezplačno letovanje v času šolskih počitnic. Dobim zagotovilo, da je uvrščena na čakalni seznam.

»Anita, lepe počitnice ti želim. Upam, da te pokličejo čim prej in obvestijo, da odideš na morje v kolonijo. Brez skrbi, staršem ne bo treba plačati. Srečno!«

Vedrega lica zapusti poslopje na zadnji šolski dan. Več kot toliko nisem mogla storiti; izid ni več odvisen od mene. Včasih se je treba zavzeti za kakšnega siromašnega otročiča.

* * *

Še zadnja skrb mi je padla z ramen. Rahlo utrujena se sesedem na stol in se zazrem skozi okno v sinje nebo. Še sama zase si vzamem nekaj trenutkov. In kakšne so moje želje in načrti za počitnice? Početi želim kaj zanimivega, kaj koristnega. Pravzaprav združiti si želim zanimivo s koristnim. Misli mi odtavajo nad oblake prek modrega neba v daljno deželo. Prijateljica iz srednje šole me je povabila s sabo v Afriko na akcijo zdravnikov brez meja. Še enkrat jo moram povprašati, če je mislila resno.

Pokličem jo: »Katarina, pozdravljena. Ali si zadnjič resno mislila s tisto obljubo? Mislim na potovanje v Afriko? Veš, me kar mikajo take počitnice na južni polobli.«

V zvočniku se zasliši: »O, ti si, Marija, živijo. Vse potrebno sem uredila v pisarni na Dunaju. Tebe sem kot prostovoljko vpisala v seznam potnikov. Delala boš kot moja pomočnica. Zate potrebujem samo še potrdilo o opravljeni prvi pomoči in knjižico opravljenih cepljenj.«

Odgovorim nekoliko negotovo: »Zaenkrat se še nisem cepila. Kaj pa zdaj?«

»Uredi to čim prej in pošlji na Dunaj. V nasprotnem primeru ne boš mogla z mano. To bi bila velika škoda, ker sva uglašen duet.«

»Obljubim, da te ne bom razočarala. Jutri grem v akcijo, da pravočasno uredim vse potrebno. Adijo. Se slišiva,« končam pogovor in odložim telefon na polico.

Srce mi zaigra od navdušenja. Končno se mi bodo uresničile sanje o Afriki. V mislih sestavim spisek potrebnih opravil in stvari za na pot. Topel poletni večer me zaziblje v spanje, sanje me popeljejo z oblaki v daljno deželo …

* * *

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Ravbarjeva družina nabira rože na polju. (Hanzi Reichmann)

S Katarino natovarjava vso prtljago iz kombija na voziček. Prtljage je ogromno. Toliko kovčkov in potovalk se je nabralo, da ne morem verjeti. Polovico zavzemajo medicinski pripomočki in zdravila. Na letališču na Brniku urediva vse formalnosti. Vkrcava se na letalo za Frankfurt. Tam prestopiva na letalo za Kartum. Nobenega razgleda ne bo. Let bo trajal celo noč, zato si nadeneva črno prevezo na oči. Na sedežu ni udobno spati, vendar bedeti ne moreva celo noč. Nekako spanec počasi leze na oči. Predrami naju pristanek v Kairu, od koder čez dve uri ponovno vzletimo. In spet naju zaziblje v rahel spanec. Zgodaj zjutraj letalo pristane v Kartumu, glavnem mestu Sudana. Daleč sva še od naše bolnišnice. Počakava na majhno letalo, ki naju bo poneslo še dalje na jug države v pokrajino Sudd. Zgodnje jutranje sonce krasno ožarja afriško pokrajino. Prekrasni razgledi se vrstijo: savana, reka Beli Nil, Nubijsko gorovje, razvejano porečje, močvara z otočki. Navdušeni sva nad pokrajino, s ptičje perspektive je videti čarobna. Letalo naju odloži na majhnem letališču, od koder je še nekaj vožnje po lokalni cesti do najine nastanitve, do naselja. Ko nama domačin dodeli kočo za bivanje, jo sprva nekoliko urediva. Želiva se malce spočiti, ker je resnično naporna pot za nama. Sledi spoznavanje naselja in mobilne bolnišnice. Sestaneva se z ekipo, ki jo bova nasledili. To sta dve Avstralki, ki naju na hitro seznanita z delom na terenu. Naslednji dan se bomo skupaj odpeljale po bližnjih naseljih. Prvi dan si vzameva čas za krajši pohod po okolici, vendar naju utrujenost premaga, zato leževa k počitku predčasno.

Prvi dan dela bo naporen. S terenskim vozilo nas šofer odpelje do bližnjih vasi, obiščemo nekaj koč z majhnimi bolniki. Avstralska zdravnica razloži vsak primer posebej, pregleda otroka in v kartoteko dopiše ugotovitve. Mamici razloži, kako naj ravna z malčkom. Moji prvi vtisi so dokaj pozitivni, Avstralki sta zelo zavzeti in človekoljubni.

Pričakovala sem pretresljive prizore v tej siromašni deželi. Vendar me kljub temu prizadene pogled na njihova drobna telesca; izgledajo zares zelo podhranjeni. Zvečer, ko se vrneva s Katarino v najino kočo, ji zgroženo omenim moje zapažanje glede izgleda domačinov. Ona je vedela, da na tem ozemlju vlada veliko pomanjkanje hrane, a me ni hotela strašiti že pred odhodom na misijo. Domačini živijo od kmetijstva in živinoreje, zdaj je to precej onemogočeno zaradi državljanske vojne. Soočim se s spoznanjem, da bodo te počitnice naporne v fizičnem in psihičnem pogledu. Nekako poklapana ležem k počitku.

* * *

Dodeljen nama je voznik domačin, s katerim že naslednji dan krenemo navsezgodaj. Resnično zelo dobro pozna teren in lokalne ceste, po katerih dirja kot za stavo. Divja vožnja mi razburka želodec, da s težavo zadržujem zajtrk v njem. Nato pustimo terensko vozilo na večjem nasipu, od koder moramo nadaljevati s čolničem po jezeru. Voznik skoči po dva domačina in vsi trije poprimejo za vesla. Pomagava tudi midve z dodatnim veslom, a se mi zdi, da sva bolj v napoto. Vesla tleskajo sunkovito po gladini vode, ki v curkih škropi po naših oblekah.

Namenjeni smo v odročno vasico na otočku sredi poplavljene ravnice. Od tam so klicali na pomoč, da bi rešili dečka v kritičnem stanju.

Po vihravi plovbi poskačemo iz čolniča v mokrih oblačilih. Ne moreva se preobleči, kajti v naglici sem pozabila v vozilu manjšo boršo z rezervnimi oblačili, kar ugotovim prepozno.

Voznik nama pomaga nesti torbe s prvo pomočjo do najbližje koče. Na pragu čaka oče in nekaj razlaga vozniku in pri tem krili z rokami. Nujno je, nama prevede, zato brž vstopimo v temačno notranjost. Na skromnem ležišču leži čisto drobno telesce zraven hlipajoče mame. Na hitro pozdravimo, mama se nekoliko umakne zdravnici, da pregleda in pretipa otročička. Vročičen je, shujšan in dehidriran. Ugotovi, da ima okužbo bakterije salmonele, ki povzroča tifus. Morala bi mu dati injekcijo z antibiotikom, vendar ne najde zdravila. Verjetno ga je zmanjkalo. Končno najde škatlico z zdravili in prosi za kozarec vode, da bi otroček lahko pogoltnil veliko tableto. Ne more je nikakor spraviti po grlu navzdol. Piti bo moral veliko, ker je povsem dehidriran. Končno ji uspe, da deček pogoltne zdravilo. Preden odidemo, da še zadnje napotke staršem, kako naj dajejo dečku zdravila. Upamo, da se bo zmazal, kajti tifus je povzročil pri dečku meningitis; lahko se zaplete, ker je zelo oslabel zaradi driske.

Med vožnjo zrem v oblake na modrem nebu. Pred oči se prikrade drobno telesce z veliko glavico obdano s skodranimi črnimi laski, izpod čela zrejo velike žalostne črne očke.

Čez nekaj dni se vrnemo v vasico na otočku zaradi ponovnega pregleda. Na pragu ni nikogar. Koča je zavita v molk. Prevajalec vstopi prvi. Mama neutolažljivo joče, kajti izgubila je dečka v bitki z boleznijo. V tej vasici so se prejšnji dan poslovili od njega in še od treh otročičev, ki jih je vse pokopal tifus. Ne vemo, kako bi mamo in očeta potolažili. Besede so brez pomena, samo sočuten pogled, stisk roke. Užaloščeni odhajamo sklonjenih glav. Ob povratku molčimo celo pot.

Katarina zvečer potoži, kako nemočno se počuti v tej deželi, kjer so brez osnovnih higienskih pogojev, brez bolnišnic in zdravil. Celo brez najpomembnejšega, brez čiste vode in hrane. Vidno je razočarana, ker ni mogla rešiti malega dečka. V njeni domači bolnišnici bi ga priključila na infuzijo, zagotovo bi ozdravel. Tukaj se ne da storiti dosti, kajti oblastnikom v tej deželi ni mar za ljudstvo. Človekoljubno pomoč porabljajo za nakup orožja namesto za gradnjo šol in bolnišnic. Državljanski vojni še ni videti konca.

Žalostni prizori v Sudanu so se me dotaknili kot še nikoli. Na letalu proti domu ne opazujem pokrajine pod seboj. Zazrem se v oblačke, ki letijo mimo nas. Nad njimi se zarišejo žalostne velike očke majhnega sudanskega dečka.

* * *

Med odmorom naši otroci brezskrbno norijo po hodnikih. Polni energije so, saj so se najedli med časom za malico. Vsi brez razlike dobijo svoj zavitek za obedovanje. Nekaterim je hrane preveč, celo zmrdujejo se nad pašteto in neokusnim kakavom. Iz skorjic oblikujejo kruhove kroglice, ki frčijo okoli glav sošolcev. Pred odhodom iz razreda posamezniki izlijejo neokusni kakav iz tetrapakov, da je umivalnik rjavo obarvan do roba.

Nekako se mi vračajo pred oči boleče podobe sudanskih malčkov, oslabelih, tik pred zadnjimi vzdihljaji.

Za družbeno vzgojo pripravim potopisno predavanje o Sudanu s fotografijami in posnetki. Otroci zaprepadeno strmijo v pretresljive prizore, kot da ne verjamejo v njihovo resničnost. Nekdo vpraša, če je to film iz druge svetovne vojne. Marsikaj hudega so že videli na filmskih platnih, a da bi bili otroci danes sestradani, jim ne gre v glavo. Da, to je današnja resničnost v daljni deželi na vzhodu Afrike.

Kako lahko pomagajo, zanima dekletce v prvi klopi. Težko. Celo UNESCO je zelo nemočen v zapletenih razmerah, ko ne pomagajo ne prošnje ne pritiski na vlade držav, ki so vpletene. Demonstracije širokih množic bi morda kaj spremenile. Pri pouku naravoslovja so že spoznali mladoletno aktivistko Švedinjo Greto, ki na področju podnebja skuša premakniti svet.

Očitno poklapani odidejo učenci pod vtisom videnega. V šolski jedilnici so nekako tihi, kar ni ravno v njihovi navadi. Opazim, da se ne zmrdujejo ob špinačni omaki in pire krompirju. Običajno na krožnikih ostane precej hrane, ker je ne morejo pojesti, češ da je zanič. Tokrat ostanejo krožniki neverjetno prazni.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Ena, dve, tri ... pihnite! (Stefan Reichmann)

* * *

Pri kosilu Duška malce pojé, nato se igra s hrano; brska po krompirju. Ko je nihče ne vidi, meče psičku Lumpiju koščke mesa. Psiček jih z veseljem pohrusta. Ona bi raje liziko kot krompir. Nato mama popeni in jo spodi od mize. Lizike danes ne bo za kazen.

Po bližnji jasi se sprehajava z malo Duško. Počasi stopava vzdolž ograde za živino. Morda ugledava na paši teličke, žrebičke ali ovce. Vendar živali ni na spregled. Zaželi si pravljico, kakšno zanimivo bi rada slišala. Zazrem se v drobne oblačke na nebu in tuhtam. Le katero pravljico naj povem? Na jasnino neba se prikradejo velike žalostne oči malega dečka.

Počasi začnem pripoved s poudarkom: »Preko širnega morja v daljni deželi živijo otročiči. Tvojih let so, a so manjši in čisto drobceni. Njihovi lasje so skodrani in popolnoma črni, tudi kožo imajo temno, skoraj črno. Na voljo nimajo dovolj hrane, niti oblačil, celo pitne vode ne. Primanjkuje jim vsega od a do ž … «

Povem ji do konca celotno zgodbo o lačnih in bolnih otrocih v Sudanu. Morda je pripoved nekoliko preveč kruta za malo dekletce. Pa vendar ji ne more škodovati, saj je na televiziji videla že marsikatere grde prizore.

Pri večerji mala Duška pojé s krožnika kolikor lahko, nato preloži preostalo hrano na dodaten krožniček. Atek jo začudeno opazuje, kaj počne; in končno ga radovednost premaga in jo vpraša: »Za koga si to pripravila? Saj veš, da Lumpi tega ne sme.« Duška ga postrani pogleda in odločno pristavi: »Za lačne črnčke v Afriki.«

* * *

Takšen je ta naš pre-ljubi svet. Na eni strani Zemlje vlada neskončna revščina, pomanjkanje vsega; na drugi strani pretirano blagostanje in razmetavanje z dobrinami.

Tuhtam in se zazrem proti modremu nebu …

* * *

Nevenka Jeras prihaja iz manjše vasice iz osrčja Slovenije, kjer je Geoss in arheološka najdišča iz železne dobe (situla z Vač). Pred dvema letoma je prijela za pero po štiridesetih letih na pobudo hčerke. Napisala je zgodovinsko zgodbo Selanska kronika in prejela drugo nagrado na literarnem natečaju Moravskih toplic. Zgodbo si lahko preberete v knjigi Selanska rotunda v besedi (Pekel 2019. V letošnjem šolskem letu se je priključila društvu LILA, literarni ustvarjalnici v Litiji. Njeni prispevki so objavljeni v zbornikih JSKD (V zavetju besede 2019 in 2020, Jesenske misli 2019) in drugje: Zgodbe o dobrih ljudeh (Trebnje 2019), Zbornik Sončnice (Rogaška Slatina 2019), Revija Regrat (Litija 2019), Zbirka pesmi Zapiši besede (Vojnik 2020). Poleg proznih tekstov je napisala nekaj dramskih besedil in pesmi.