Sediva ob reki, za katero se zdi, da se je ustavila. Imava vse, kar potrebujeva. Vsak svojo podlogo, na kateri sediva, vsak svojo ribiško palico in zavitek šestih pločevink piva. Častim pijačo, Samo je pripravil sendviče.

Danes se po mesecu in pol vidiva prvič. Končno so ponovno odprli medobčinske meje in nas spustili iz manež kot konje. Dan prej mi je po telefonu omenil, da bi spet lahko ribarila. Ko se je ozračje po enajsti dovolj segrelo, sem mu poslal sms, da prihajam in odgalopiral po primorski avtocesti proti Uncu. Izvoz Unec, nato levo proti Cerknici in naprej proti južnemu pobočju Bloške planote. Vožnja mi vzame točno eno uro.

Čakal me je pred hišo, pripravljen. V vsaki roki je držal ribiško palico, okoli vratu je imel torbo s priborom, med ustnicama mu je dogorevala cigareta.

»Si me dobil na tale ribolov kot ribo na trnek,« sem se posmejal, ko sem odprl vrata avtomobila.

»Sem slišal, da dobro prijemajo,« se je režal.

Sediva ob reki. Drug od drugega sva oddaljena pet metrov kot svetuje medicinska stroka. Med nama je zavitek s pivom. Urediva zadevo z ribiškimi palicami. Naredi 'plonk' in še enkrat 'plonk'. Okoli trnkov se naredijo koncentrični krogi in za nekaj sekund zazibajo dremavo vodno površino. Samo seže po zavitku in mi poda pivo. 'Klik' ena, 'klik' dva, ko odpreva zaporko vsak pri svoji pločevinki. Nazdraviva na daljavo. Nagnem pločevinko in pustim, da mi hladna, rjava tekočina steče po grlu. Malo zagreni. Dobro mi je. Po drugi pločevinki mi bo še bolje. Po novem vsak dan spijem nekaj piv. Tako sem se navadil. Tako me malo odnese in ne mislim na tisto v sebi.

»Lepo je. Če nas ne bi dali pod ključ, bi lahko v miru ribarila petinštirideset dni,« reče.

Tiho sem. Ogledujem si okolico. Res je lepo.

»Tole z zapiranjem ljudi v občine je čisto brez veze. Švedi se tega niso šli, pa so vseeno preživeli,« navrže.

»Menda res,« rečem.

Jasno je, v katero smer bo šel pogovor. Prištevanje, odštevanje, deljenje, množenje, primerjanje. Statistika je Samovo glavno zanimanje. Pretežni del dneva preždi pred računalnikom in primerja statistične kazalce med državami za vse mogoče. Za občutek sreče, gospodarsko rast, prodajo avtomobilov, porabo naftnih derivatov, rodnost, smrtnost, prehranjenost, podhranjenost in število sončni dni. In, najnovejše, odstotke okuženih s covid-19 od Arktike do Antarktike. Našteva podatke, jih poveže in opremi z razlago. Ki ni vedno točna, ker statistika ne pokaže vedno prave slike. Številke so vseeno samo številke.

Ker je tole z virusom obširna tema in ker nama v minulih tednih ni uspelo vseh vidikov krize obdelati po telefonu, mi je takoj jasno, da bo trajalo. Poslušam ga napol. Ko je v svojem elementu, ne potrebuje pazljivih poslušalcev.

Opazujem vodo. V njenem komaj zaznavnem odtekanju je nekaj otožnega, se mi zdi. Priprem oči. Če pogledam levo, proti soncu, so mušice črne, čeprav so v resnici drugačne barve. In trava, ki prerašča breg je temna in resje in neke rože, ki so komaj vzcvetele in jim ne vem imena. Vse je temno. Tudi voda. In drevje, ki steguje svoje črne veje k črni reki. In njihov odsev v vodi, le da je to drugačen odtenek.

Zamotim se tako, da začnem šteti odtenke črne. Pridem do številke devet. Še bolj priprem oči. V tistem vse izgine, ostane samo lesketanje. Svetlikanje vode ni črno. Nima barve. Samo svetlikanje je. Vsake toliko iz vode skoči riba. Velika riba, ker glasno čmokne. Nagnem pločevinko s pivom in naredim dolg požirek. Ko jo bom odpil do konca, se bo začela moja notranjost mehčati.

Odločila sva se, da bova lovila ribe, ker česa drugega ne moreva početi. Prej sva veliko kolesarila. Po celi Notranjski sva se gnala gor in dol. In hodila na pohode. Na Slivnico ali kar nekam na divje. Zdaj ne moreva več kolesariti. Jaz ne morem. Tudi hoditi ne morem. Takoj se zadiham in od tistega nimam nič. Po kakšnih dvesto metrih sem fuč.

Čakam, da me bo vprašal, kako je z menoj. Zdaj, danes bi me lahko, končno. Še vedno premetava razne številke. V pol leta, odkar sem zbolel, je enkrat samkrat omenil mojo bolezen. Rekel je, da sem lahko zadovoljen, ker so mi postavili diagnozo. Ker njemu je niso. Pri njem ne morejo ugotoviti, kaj mu je, ultrazvok trebuha ne pokaže ničesar. Ko ga zvije, mu predpišejo protibolečinske tablete in ga pošljejo domov. Potem nekaj dni preleži v postelji v pozi embria in čaka, da mine.

Samo vzame vrečko s sendviči. Šest jih ima, štiri zase in dva zame, kot običajno. Zagrizeva v kruh in molče žvečiva.

»Ne prijemajo,« reče.

»Čudno. Pa jih je precej. Sem jih naštel pet, ki so skočile iz vode. Velike,« rečem.

»Jaz pa šest,« reče on.

Jeva naprej. Ko pojem sendvič, je on že pri tretjem. Načnem drugo pivo.

»Mogoče morava še malo potrpeti,« rečem.

»Itak,« reče on.

Mislim na to, da mogoče noče vedeti. Mogoče se skriva za številkami, ker se boji, da … da kmalu tudi rib ne bova mogla več loviti.

»A veš, kdaj sva nazadnje takole lovila, mislim prej, preden si zbolel?« nenadoma vpraša.

Poskušam se spomniti. Ne gre. Odkimam.

»Septembra 2010.«

»Pred desetimi leti?«

»Ja. Takrat me je prvič zvilo. Čez dva meseca so me upokojili,« reče in si v usta stlači zadnji grižljaj. S srajce si otrese drobtine in se zlekne na podlogo. Tudi jaz se uležem.

Leživa ob reki. Zdaj bo zaspal, pomislim. Vedno takoj zaspi, ko se uleže. Res se kmalu zasliši smrčanje. Pomislim, da nikoli nisva zares govorila o tistem napadu, ki ga je imel v službi. In da še zdaj ne vem, kako je s tisto žensko, ki včasih prihaja k njemu. Takrat nekaj dni ne dvigne telefona in nima časa za nikogar. Nikoli mi ni nič rekel. In jaz ga nikoli nisem vprašal.

Gledam v nebo. Nad menoj zaokroži ptica. Galeb? Je mogoče, da je galeb? Tega prej ni bilo, galebov v Bločicah, mislim. Torej se tudi tu stvari spreminjajo, čeprav se zdi, da se ne. Napol se dvignem in sežem po pločevinki. Pogledam levo po reki navzgor. Ker je sonce spremenilo lego, so se stvarem in bitjem vrnile barve. Cela paleta. In izginila je tista biserovina na vodni gladini. Zdaj je reka spet zelena in še vedno nepremična. Zleknem se nazaj in mislim na to, kako je svet poln skrivnosti. In spreminjanja. Da je zdaj tako in potem drugače. In da mi je dobro tudi tako, kot je zdaj. Naj samo traja. Glasen pljusk. Šesta riba. Ali pa sedma.

»Je zagrabila?« se oglasi.

»Ne, samo premet je naredila… In odplavala,« rečem.

»Naj plava, naj samo plava,« reče.

Manka Križman, rojena v Ljubljani, je diplomirala iz mednarodne politologije in vrsto let delala kot novinarka. Zdaj pisateljuje. Piše pravljice in kratke zgodbe za odrasle. Doslej je izdala knjigo pravljic in tri knjige kratkih zgodb, ki so bile večkrat nagrajene na raznih natečajih. Drugo leto ji bodo pri Cankarjevi založbi izdali četrto knjigo kratkih zgodb, pri Mladinski knjigi pa mladinski roman, ki je bil letos nominiran za nagrado Modra ptica. Rada kolesari. Če bi lahko (beri: če bi imela pogum), bi se zapeljala s kolesom okoli sveta.