Vedno trdim, da smo korak pred opicami – ne zaradi spretnosti plezanja po drevju, pač pa nas od njih ločijo predvsem sive celice. Žal se v tem pogledu z ženo razhajava, dasi sva v svetem – včasih bolj, včasih malce manj svetem – zakonu že štirideset let. Ona namreč trdi, da sem len in ima nemara celo prav, a povsem objektivna ni – kako naj o gibanju sodi nekdo, ki se hodi gibat na ljudsko univerzo enkrat tedensko, celo dopoldne, pa še po telovadbi mora v knjižnico na čaj, da se gospe lahko lepo do konca pogovorijo o vsem za cel teden nazaj. Vmes pa leta na britof in po štacunah in k znankam in v dom k atiju in peš in z biciklom – saj jo bo revo pobralo, zdaj ko je pol tega letanja onemogočeno ali vsaj nevarno in če hodiš telovadit v sosednjo občino, celo prepovedano. Sicer so pa s telovadbo na delavski univerzi že prvi teden protivirusnih ukrepov prenehali in zaprli vrata in se bojim, kako bo trpela ženina tretjestopenjska izobrazba tudi za naprej, ker konca omejitev še ni videti.

Gibanje da je nadvse ustrezna oblika boja proti virusom, pa ne le, da bi mu ušli (tako ali tako po zakonu nove vlade ne smeš teči pred njim dlje kot do občinske meje, tam te pa čakajo policaji in redarji in nemara virus tudi!), ampak s tekom vzburimo vse svoje levkocite, ki so pripravljeni takoj steči tja, kjer nas je imenovani virus naskočil in ga na mestu zadaviti. O koristnosti gibanja, stradanja in uživanja dovoljšne količine vitaminov C in D berem dnevno na medmrežju. S stradanjem ne bom izgubljal besed, po mnenju opozicije bo za to za vse nas tako ali tako v kratkem korenito poskrbela vlada, za vitamin C uživam kisle limone in ko bo konec postne akcije 40 dni brez alkohola, bom spil vsaj kakšen glaž kislega cvička. Kar se tiče D vitamina, smo Gorenjci nagnjeni v varčnejšo smer in tako zahajam v majici na vrt, preobračat prst in zakopavat zgodnji krompir. Ker tudi kosilo jeva na terasi in se mi po jedi zelo rado primeri, da kinknem kar za mizo, sem po pleši že tako rjav, da mi vitamina D res ne more manjkati. Še največ ga imam, izgleda, na temenu in nosu – nos je temno rdeč in tisti, ki mislijo, da ni od sonca, ampak od cvička, se pri tem grdo motijo!

Problem pa je v mojem gibanju. Gibljem se nerad – če se preveč gibljem med kosilom, je potem kakšen kos juhe na srajci, če se po kosilu, se zna celo pripetiti, da na tla sklatim očala in so nova presneto draga, s prejšnjimi pa težko berem. Zato skušam gibanje res čim bolj omejiti in tale vladna osama mi pride pri tem še kako prav. Prvi teden še v klet nisem šel, tako sem spoštoval nove predpise.

Včeraj pa sem odkril, kako mi je zakonska družica z leti postala zvita! Ker je vedela, da me bo le stežka motivirati za gibanje, se je lotila in v kleti uredila pravi pravcati adrenalinski park. Gotovo si je rekla: če je že len in ga na sprehod ni mogoče spraviti, ga bo pa kot vse dedce vsaj nekaj novega, nepoznanega in morda še malo nevarnega le pritegnilo. Saj veste, res smo taki, da nas kljub štiridesetim kilam preveč in težavam s kolki, sapo in prostato avanturizem nikdar čisto ne mine – če že več ne, vsaj pogleda človek za sosedo raje kot za svojo, pa četudi nima ravno pravih očal na nosu.

In se park začne z najmočnejšim, kar ponuja tozadevna zabaviščna dejavnost, namreč s potjo preživetja! Ne verjamete? No, poslušajte.

Takoj za vrati v klet, na zgornjem podestu ozkega dvoramnega stopnišča, so ob steni na levi strani lepo v vrsto postavljene tri steklenice in zaradi njih iz protja pletena košara stoji na sredi podesta in če prav vehementno odpreš vrata, jih košara, polna drva za v kamin, tako silovito zaustavi, da te odbije na desno, kjer se zatakneš v moča, ki tam prislonjen čaka, kdaj bodo na obisk prišli vnuki z mokrimi škornji, da pobrišemo po veži za njimi. Nazadnje so bili mokri prejšnjo zimo, letos do preteklega tedna tako ni bilo snega, zdaj pa jih ni naokrog, ker so jim zaprli šolo! Če zvoziš tudi to, desno oviro in se potem ogneš še omelu, ki je prislonjeno tik za njim, si že na prvi stopnici. Levo ob zidu, kjer bi se dala napeljati ograja oziroma držalo prav do dna stopnic, je naloženo pet kilskih vrečk z moko. Vse, od rožičeve do pirine tip osemsto, le koruzne bo že kmalu zmanjkalo. Na drugi stopnici je škatla z jabolki, pomarančami in bananami, za njimi pa dvajset do petindvajset škatel za jajca, lično zložene druga v drugi – ker bodo kure zdaj začele nesti in za praznike bodo jajca potrebna za pirhe in sploh ni dobro, da te kar naenkrat preseneti ogromno število jajc, še več prostora zavzamejo kot kirurške maske in glede transporta so še bolj kočljiva. No, pri naši hiši smo glede tega varni, tudi večja pošiljka jajc nas ne more presenetiti!

Pač pa človeka že na naslednji stopnici preseneti drugi močo – čemu služi sredi stopnic le-ta, je nemogoče ugotoviti, morda je za v kopalnico, ker je iz rumenih vileda krpic, v kopalnici so pa rumene ploščice? Družbo mu dela ena palica s kljuko – za hojo na stara leta in ena nič več zložljiva pohodna palica, ki se ji ogneš na notranjo stran stopnišča, a z glavo zadeneš ob eno od treh tam obešenih košar, ki vise s kavlja z zgornjih stopnic. So za raznorazne nakupe in vedno pri roki. Okrogla je pripravna za steklenice in ovalna za k peku, cajna pa prav pride za po gobe, če bodo to jesen kaj rasle in če jih seve vlada ne bo z odlokom prepovedala do nadaljnjega.

Na peti stopnici je petkilska vreča moke za kruh, ampak moke že pol manjka, in že sledi srednji podest, na katerem se stopnišče prelomi in zavije nazaj, v nasprotno smer. Je pa to hkrati največja ravnina na poti v klet in kot taka res dodobra izkoriščena. Levi kot zaseda najbolj poznana slovenska zložljiva sedežna garnitura – mislim, da je zanjo sredi prejšnjega stoletja arhitekt Kralj prejel Prešernovo nagrado – takrat jih za dojenje psov še niso podeljevali. Na stopnišču se je znašla zaradi svoje dragocenosti in da je takoj pri roki. Tako imava čez leto na terasi kovinske pletene stole, primerno oblazinjene in nekaj ožje, da gredo vsi okrog mize. Če pa pride častitljiv obisk žlahte z Dolenjskega, pa jim takoj podstavimo uglednejše stole – žena namreč misli, da so tako pomembni, da jim je treba širših stolov, ampak je zgolj zamešala mojo izjavo, da na obisk vedno najprej pridrvijo največje …! Pa ni bilo mišljeno tako, po širini. Zaenkrat so torej boljši stoli na sredi stopnic. Na njih se bohoti nedotaknjen zavoj toaletnega papirja – pa ni treba nič misliti, nismo vojni dobičkarji, papir smo nabavili zgolj v globoko zakoreninjenem nacionalnem prepričanju, da ni večje šibe božje kot kuga, lakota in vojska in to brez ustreznih količin toaletnega papirja. Tako prepričanje in posledični strah, kaj strah, prav panična groza pred pomanjkanjem opevane te dobrine, je zažrto v naši narodni zavesti že dobro tisočletje, tako rekoč še iz predkrščanskih časov. Naš veliki pesnik doktor France iz Vrbe v svojem Krstu opisuje, kako je Črtomir hrabrim soborcem razkril nepremagljivo stisko, ki jih je potem v največjem nalivu nagnala izza obzidja, ven in tja do goščave, kjer bi se lahko pošteno olajšali tudi brez v te svrhe namenjenega toaletnega papirja! Zgolj enaki hkratni potrebi devetkat večji množ'ce sovragov gre pripisati žalostne posledice, mrličev trope, ležečih k' ob ajde žetvi al' pšenice in pa da se še dandanašnji v parlamentu prerekamo, ali nam je bolj škodilo krščanstvo, budizem, brahmanizem, satanizem ali čaščenje triglavske Severne stene. Kaj drugega kot zahrbten diaroični val pa naj bi po vaše opisovali stihi: »Ko se neurnik o povodnji ulije, iz hriba strmega v dolino plane, z derečimi valovami ovije, kar se mu zoperstavi, se ne ugane in ne počije pred, da jez omaga – tak vrže se …«? Vam povem, milo zvočnejšega opisa prodromov kolere zlepa ni najti v kakšnem medicinskem učbeniku!

Sicer pa zavoj papirja ni moteč, ker tam itak stopnice zavijejo v drugo smer in še je, kot sem dejal, postavljen na garnituro zloženih stolov. Nad papirjem visi zajetna vrečka s kranjskimi klobasami, vsaj po prijetnem duhu sodeč, in je pričakovati, da se bo ta postavitev spremenila že na veliko soboto, ko se kuha žegen. Zaradi enakega prostora v drugem kotu in da niso kršeni zakoni gabaritnega somerja, se tam pneta dve gajbi, polni steklenic donata (deloma zaradi uravnovešenja porabe zavojčkov toaletnega papirja in deloma zato, da ne zahajamo v trgovino za vsak drek!), ob vznožju pa ju diči vrsta steklenic cvička – ne ravno za konec karantene, ampak štiridesetdnevnega posta – in pod stolom, na katerem sta gajbi donata, je spravljen par ženinih gojzarjev, ti pa najbrž res za konec osame. Čeprav so tam že od predlanskim, ko je bila zima še kolikor toliko snežena.

Če ste se tu srečno ognili tudi notranji oviri, ki jo predstavlja do srede prsi segajoč zid med obema ramenoma stopnic, na njem pa skleda za mesenje testa, srednje veliko mizarsko kladivo, kombinirke, nekaj že rabljenih žebljev, električni podaljšek brez vtikača in troje čistil, ste že skoraj na konju. Prav tu namreč stopnice odločno zavijejo nazaj in preživitvena linija se že spušča v svoj iztočni del, ki ga zaradi prijetne izpodbude in presenečenja tvori ena stopnica več kot prvo polovico. Najprej so k steni prislonjena vrata od kuhinjske omare za hladilnik, saj je bil prejšnji ravno za štiri centimetre ožji od tega. Zdaj na stopnicah čakajo svojo usodo, ki bo prej ko slej kosovni odvoz, le vmesnih sedem let (ko vse prav pride!) se ne ve, ali jim bo minilo v kleti ali v garaži. Trenutno so povsem neuporabna oziroma bi bila taka, ko bi na sredini ne imela ključavnice, ki človeka zadane tik nad črevnico in mu s tem pomore, da se laže zasuče za drugi del spusta, v nasprotno smer. Po stopnicah si nato neenakomerno sledijo: en par pancarjev, ženini, od predlanske zime; en par plavutk za potapljanje, od lanskega poletja – za štirideseti rojstni dan so mi jih nekdaj kupili otroci in so tako dobre, takšnih še v življenju nisem imel in ne bi rad, da se izgube kjerkoli po bogato založeni kleti; na naslednji stopnici je pehar še neprebranega fižola od lanske jeseni (prekle so ostale zunaj, so bile le predolge) in zraven velika papirnata vreča luščin za v peč, sledijo trije prav majhni kozarčki vloženih gob – te so sicer že od predlanskim, a smo takrat štorovke zamudili in potem nam je sine iz gozda prinesel neke zmraznice, ki jih ne poznamo povsem, pa zdaj ne vemo točno, komu jih lahko poklonimo in če je varno!

Predzadnja in zadnja stopnica na poti preživetja sta povsem nezavlečeni in tako si človek na njih lahko popravi rezultat, če tekmuje s časom. Res se lahko požene in potem ga v izteku na kletnih tleh čaka samo še eno presenečenje – ob prihodu v klet je bil na tleh njega dni gumiran predpražnik oziroma je bil le-ta v nasprotni smeri na izhodu pred stopnicami iz kleti navzgor. Z leti je dobil naduho in neestetski izgled, pa smo ga zamenjali za manjši kos imenitne turške preproge, ki pa ima žal to hibo, da hudo drsi. No, neprijetnost smo rešili tako, da smo pred zamrzovalno skrinjo ob steni, v katero bi se zapeljal kdo na preprogi, postavili mizico iz dnevne sobe. To si je v okras in za serviranje kave in peciva že pred desetletji zaželela rajnka tašča in je izbranemu mizarskemu mojstru zares lepo uspela. Niti ni bila draga, le potem smo jo, ko je zadnja leta taščo kdaj zaneslo v kakšen vogal ali rob, da je bila reva po nogah ves čas vsa modra, zelena in rumena, morali v izogib usodnejšim poškodbam iz dnevne sobe odstraniti, pa je šla po tistem sedemletnem vzorcu najprej v klet.

S to potjo me je žena res navdušila. Preizkusil sem danes, takoj po kosilu, na kronometer! A se žal ni izšlo, drugi zavoj mi ni uspel, v izteku sem stopnice že štel z brado, ob srečanju z mizico v kotu je zahrstelo. Izgleda, da je šel levi kolk.

Zdaj čakam rešilca, lepo z masko (da se ne sliši stokanje) in v rokavicah. Menda bodo bolj pozni, morajo prej še razkužiti avtomobil …

Janez Resman

Rodil se je na začetku druge polovice prejšnjega stoletja, zadnjega v tistem tisočletju. Odraščal je na kmetiji. Dela na kmetih ni zmanjkalo, rad je pomagal doma in na polju. Po gimnaziji je študiral medicino. Ob dolgoletnem učenju so mu bile najbolj v razvedrilo knjige, ki jih je požiral. Po dobrih enainštiridesetih letih posla je pred nekaj leti pristal v penziji. Ves čas je kaj pisal – v glavnem ambulantne izvide, odpustnice, premestitvene liste ob izmestitvi z intenzivnega oddelka, večkrat žal tudi mrliške liste in še čuda službene pisarije se je nabralo. Za dušo je pisal vse tisto, kar ni bilo, vsaj službeno ne, v zvezi s poslom. Velika vzornika v peresu sta mu bila Fran Milčinski in Mark Twain. Mnogo spisov in zapisov je bilo objavljenih v dekanijski Skrinji, svoj čas v brezjanski Mariji. Zadnja leta se je lotil tudi pravljic.