Organisation / Organizacija

Nedelja

Literarni natečaj 2020

Lev Detela: Strah

Lev Detela

STRAH

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Seno v paketih (Stefan Reichmann)

V jutranjem televizijskem dnevniku spet na veliko poročajo o koronavirusu. Obe sestri se vznemirita in prebledita.

Tereza se obrne proti mizi, nad katero visi starinska luč in po tiho zaihti. Del starikavega obraza ji počiva v somraku, medtem ko na drugi strani pri oknu po našitkih njene črne obleke poskakuje rumenkasta jutranja svetloba.

Soba je majhna, z mizo in stoli, kavčem in veliko omaro. Vse je skromno, ampak čisto in skrbno pospravljeno.

»Hudo je vse to,« reče Tereza in povesi glavo.

Druga sestra, prav tako vdova, jo nejevoljno pogleda.

»Preveč se bojiš. Saj bo minilo,« zamrmra.

Obema, Terezi in Mariji, preseda samoizolacija v majhnem stanovanju, v katero so ju zaradi njune visoke starosti zaprli najnovejši odloki oblasti.

»Neprijetno je,« spet zastoka ena od sester. »Že tretji teden traja.«

»Ja, kaj ... Bo že nekako,« reče Marija in se skloni proti Terezi. »Potrpi … Nikoli nisi znala potrpeti.«

»Kaj ti veš,« ogorčeno zasika Tereza.

»Tudi pri možu nisi znala potrpeti … Stalno sta se prepirala … Ni čudno, da je tako hitro umrl,« nadaljuje Marija z očitki.

»Kaj ti sploh veš,« potoži Tereza. »Ti si mlajša in sploh ne veš, koliko sem morala v zakonu pretrpeti. Pijanec je bil … Prinesel mi je samo nesrečo …«

»Ja, pijanci,« reče Marija. »Sami pijanci. Včeraj so poročali v televiziji, da so se pijanci kljub epidemiji, zaradi katere se ne smemo družiti, stepli kar sredi ceste …«

»No, vidiš … Pijanci … in drugi njim podobni. Zasvojenci z mamili. Svet je pokvarjen. Zato nas zdaj muči ta virus. Vse to je kazen božja, Marija.«

»Kaj ti veš, kaj je kazen božja in kaj Bog hoče …«

»Vedno mi nasprotuješ,« je Tereza ogorčena. »Saj bom kmalu umrla. Potem boš imela mir.«

Govori počasi, užaljeno, suho, kot papir.

Vstane in gre k hrastovi omari. Tiho zavzdihne.

»Notri so še vedno njegove obleke,« reče.

»Pritožuješ se, da je bil pijanec. A vseeno gledaš vedno tiste njegove moljaste in zaprašene obleke … Hvala bogu, da se nisem omožila s pijancem ... Moj je bil vzoren mož. Priden in prijazen … Tvoj pa pijanec … Tako je … Ker si po naravi nespametna … Potem pa imaš … Ampak tudi, če ni pijanec, ti prehitro umre … Tako kot tudi moj zlati človek … In zdaj sva sami in konec … Pa kaj … Kaj nama vse to tarnanje pomaga? Umrla sta in konec … Pif …Pif … Konec.«

»Ne morem si pomagati,« reče starejša sestra. »Muči me …«

Z roko si seže v lase, kot da se je spet nečesa ustrašila. Počasi dvigne glavo in zakašlja. Zdi se ji, da jo zgodnje jutro hoče zadušiti.

Stenska ura kljub vsemu nedolžno tiktaka skozi trudni čas.

»Dolgčas, kaj,« reče mlajša sestra.

»Ne,« se jezno upre starejša.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Skupinska slika po delu 1980 (Hanzi Reichmann)

Dvigne se od mize. Počasi se premika mimo družinskih fotografij in starih stenskih slik po temačnem prostoru. Med obe ženski se je že zdavnaj zapičila zareza, iz katere se dvigajo visoke s cvetjem okrašene pare s posodo za blagoslovljeno vodo in majhno oljčno vejico. Na parah leži Terezin mož v temno sivi zlikani obleki. Umrl je za nenadnim srčnim napadom v uradu, v katerem je bil zaposlen. Mlajša sestra Marija ga ni nikoli marala. Očitala je sestri, da se je napačno poročila. Odkar pa se je Tereza po moževi smrti preselila k njej, prav tako vdovi, se je pregrada med obema še povečala.

Tereza nemirno poblisne z očmi in se zazre skozi okno nekam v prebujajočo se jutranjo naravo. Za trenutek se ji je na obrazu zariše nedolžen nasmešek. Morda se je pravkar spomnila daljnega dogodka iz mladosti. Nekje zdaj že zelo daleč v preteklosti se je nekoč v lepo urejenem mestnem parku sestajala s človekom, ki jo je zares ljubil in razumel. Tam, kjer se sive mestne hiše razmaknejo v zelenje in v prvi pomladi zaplapolajo rumene, rožnate, bele, modre in rdeče zastave cvetočih dreves, je morda ob zelenkasto sivem ribniku, po katerem so pluli črni labodi, doživela najlepše trenutke življenja. Zadaj za košatimi drevesi se je dvigala visoka opekasta cerkev, na katere pročelju so stali kamniti svetniki z lepimi, podolgovatimi glavami in pozlačenimi oblačili. Žal čas ni bil dober za mirno in urejeno življenje. Njen prijatelj je zbolel in pozneje odšel v tuj kraj, ona pa je poročila moža pijanca, ki ji je vedno znova zagrenil zakon.

Zunaj se je že dodobra zdanilo. Sestri se sprašujoče pogledata.

»Gospe Kramer še vedno ni. Saj nama po navadi točno prinese hrano za ves dan, ko nama je prepovedano oditi od doma!«

Marija se zagleda v veliko stensko uro zadaj v kotu. Obe ženski sklonita glavi in obmolčita. Zdi se, kot da sta sem, v to sobo, prišli iz tujega sveta ali iz čudnih sanj. Po Terezinih sivih laseh, ki jih je počesala v kite, se poskuša pasti mlačna jutranja svetloba. Marija ima drugačno frizuro. Njeni svetlolasi pobarvani lasje so skrbno urejeni v prijetno pričesko.

Prizor v sobi nekoliko spominja na mračne nemške slike iz devetnajstega stoletja, od katerih ena visi na steni. Soba je napolnjena z drobnimi onostranskimi zvoki in z dvema ženskama z na pol zaprtimi motnimi očmi. Stoli postanejo v takem položaju tudi sami temni in molčeči in spominjajo na okamenele izumrle živali. Vsi predmeti zadobijo čudne oblike. Soba s starima ženskama je podobna posebnemu, nenavadnemu svetu z neprijetnimi potezami na nevidnih obrazih.

Sobna ura nenadoma jasno in glasno odbije osem zjutraj. Na stopnišču se pojavi rezek šum. Vdovi se vznemirita in dvigneta glavi. Na stopnicah se oglasijo hitri koraki. Kmalu zadoni na vhodnih vratih širok, top udarec.

»Jaz sem, jaz,« zaškripa hripav glas zadaj za vrati. »Sem nekoliko pozna … Oprostita … Naj hrano postavim kar pred vrata?«

Tereza zastoka in naglo pohiti k vhodu.

»No, vstopi sem k nama … Saj nisva strupeni, ti pa tudi ne,« se zasmeje.

»Seveda, seveda,« reče na pragu debelušna gospa Kramer, ko Tereza odpre vrata. »Sicer je baje prepovedano, ampak kdo nas že vidi …«

Zadihano se ozre po zadušnem prostoru.

»Ali sta lahko dobro spali?«

»Ah, kje pa … Skoraj nič ... To čudno stanje nama gre na živce …«

»Ja, grozno …«

»Ali ste že slišali?« reče gospa Kramer. »Včeraj se je kljub koroni in prepovedi gibanja spet pripetila nesreča v mestu. Pijani šofer se je zaletel z avtom v frizerski salon, ki pa je bil zaradi pandemije k sreči zaprt in prazen …«

»Ja, same nesreče,« reče Tereza. »Nekaj sva slišali v televizijskih poročilih …«

»Ja, ti pijanci,« se huduje Marija.

Obrne se k debeluški in ji z zvišanim glasom sporoči pripetljaj, ki se je prav tako dogodil včeraj kar sredi mesta.

»Saj gotovo veš, v televiziji so poročali, da so se pijanci včeraj stepli kar sredi ceste …«

Debeluška pritrdilno pokima z glavo.

Bildunterschrift (Bildrechte sind zwingend anzugeben!)
Red mora biti (Stefan Reichmann)

»Tako je pač to … Precej stvari sem vama prinesla … Kruh in mleko, pa tudi solato in jabolka. In seveda sir, krompir in klobase … Ne bosta sestradali … Dobro skrbimo za vse, ki se ne smejo zaradi nevarnosti okužbe prosto gibati na cesti …«

»Ta korona jih bo letos kar precej pobrala,« reče Tereza. »Upam, da nama bo prizanesla …«

»Ah, vidve sta kljub starosti še zelo čvrsti … Nič se ne bojta … Prav nič se vama ne bo zgodilo,« jo pomirja debeluška.

»Včeraj jih je kar dvanajst umrlo, so sporočili v televiziji,« se vznemirja Tereza.

»Ah, kaj,« reče debeluška. »Tudi brez korone jih vsak dan na veliko umre. Saj vesta, koliko jih je letos pobrala gripa. A o tem nihče ne poroča.«

»Korona je mnogo bolj zahrbtna,« reče Marija.

»Seveda,« hiti z besedami debeluška. »To je kitajski virus, je rekel ameriški predsednik Trump. Tistim nesposobnim komunistom je ušel iz laboratorija, v katerem izdelujejo biološka uničevalna sredstva.«

»Ja, uničili bodo ves svet,« reče Tereza.

»Pravijo, da bo mrzla jesen,« se spomni debela gospa Kramer.

»Seveda. Jeseni bo mrzlo, kot da je zima. Saj je v svetu zdaj vse narobe. Zdi se mi, da stoji vse na glavi. Ta svet sploh ni več pravi,« se razburja Tereza.

»Pomiri se vendar,« zviša glas mlajša sestra. »Vedno pretiravaš. Vznemirjaš vse okoli sebe in netiš nepotrebni strah …«

»Ja, ja,« reče debeluška. »Dovolj sem govorila. Lepo si zdaj pripravita zajtrk … Pohiteti moram … Delo me čaka …«

Dvigne se s stola in odhiti k vratom.

Vdovi se trudno spogledata. Marija oddrsi v kuhinjo. Ustavi se pred veliko belo mizo in pograbi lonček, da bi sebi in sestri skuhala kavo.

Na njene rame polzi težak neprijeten občutek. Na silo se premaga in zakliče sestri v sobo: »Zajtrk pripravljam … Pridi in mi pomagaj.«

Tereza se zdrzne. Zamrmra nerazumljive besede. Dvigne glavo in vstane. Gube na ustih se ji naberejo v dvoumen nasmeh. Koraki jo za trenutek odnesejo k omari z oblekami pokojnega moža. Nenadoma se ji zazdi, da ne more več naprej. Noge so ji postale težke, kot da so iz železa.

»Oh, ko bi moj mož še živel,« zavzdihne in s čudnim nemirom v srcu odhiti k sestri v kuhinjo.

LEV DETELA

Lev Detela, rojen leta 1939 v Mariboru, živi kot samostojni pisatelj in kulturni publicist od leta 1960 pretežno v Avstriji. Študij slavistike na Univerzi v Ljubljani in slavistike in umetnostne zgodovine na Univerzi na Dunaju. Je med drugim avtor petinpetdesetih pesniških, proznih, dramskih, esejističnih in spominskih knjig v slovenskem ali nemškem jeziku. Več njegovih literarnih del je izšlo v knjižni obliki v prevodih v romunščini, hrvaščini in angleščini. Mnogi teksti, še posebej lirika, so objavljeni v številnih antologijah in revijah v prevodih v angleščino, španščino, italijanščino, romunščino, slovaščino, srbščino, madžarščino, albanščino in indijski jezik gujarati. Od leta 1978 izdaja in sourejuje revijo za mednarodno literaturo LOG, ki izhaja v nemščini na Dunaju. Prejel je več literarnih nagrad in priznanj.

Najnovejša knjižna dela:

Nočna vožnja v Jeruzalem. Izbrane pesmi 1964 – 2018. Založba Fran. Celovec 2019.

Disident. Moje življenje. Uredil Dušan Hedl. Z obširno foto – biografijo 1939–2019. Kulturni center Maribor. Zbirka Frontier. Maribor 2019.

Die kahl geschlagene Welt. Roman. Mohorjeva založba / Hermagoras Verlag. Celovec 2019.

Vor der Morgenröte. Izbrane pesmi v nemškem jeziku. Uredil Helmuth Niederle. edition pen austria. Löcker Verlag. Dunaj 2019,

Obećana zemlja.(Hrvaški prevod Ksenije Premur slovenske pesniške zbirke Obljubljena dežela, založba VED, Ljubljana – Maribor 2017). Naklada Lara. Zagreb 2019.

V pripravi:

Posekani svet. Roman o atentatu na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu 1914 in o prvi svetovni vojni. Mohorjeva založba, Celovec.