Zadnje čase me muči neprijetna nespečnost. Od jutra do večera se kot megla vlečem utrujen od enega trenutka do drugega, od prvega hišnega vogla do zadnjega obcestnega vogla. Vse je zamaknjeno. Nejasno. Kot da se še nisem zbudil. Ko se tako ves dan prebujam, lebdim pravzaprav ves čas med spanjem in budnostjo, med sanjami in resničnostjo. Včasih kar stoje zaspim, a se v hipu zdrznem in predramim.

Zato zares ne vem, zakaj sem se v takem stanju odpravil na pot. Sploh ne razumem, zakaj sem sprejel povabilo, da sodelujem na razpravi o pospeševanju digitalizacije na nerazvitih območjih v Afriki in Aziji, saj nimam od vsega tega pravzaprav nikakršne koristi.

V gorskem kraju, v katerega sem zašel zaradi tega že dlje časa načrtovanega znanstvenega posveta, je več dragih hotelov in penzionov. Prireditelji so se seveda odločili za najdražjega.

Ko sem se ustavil pred napihnjeno stavbo hotela Andreas Hofer, ki je dobil ime po legendarnem tirolskem junaku in uporniku proti samodržcu Napoleonu in francoski vojaški zasedbi Tirolske, sem zaslutil, da bo precej neprijetno. Vseeno se simpoziju iz poklicnih razlogov nisem mogel izogniti. Bo, kot pač bo. Znanost je danes prava tlaka.

Ob vstopu v hotelsko sprejemnico, se mi je zazdelo, kot da se pravkar prebujam iz težkih sanj. Kaj se dogaja? Sanje, mora, resničnost?

Je že pol šestih zvečer, sta mi zagrozila kazalca na veliki stenski uri. Čas je neizprosen rabelj. Kmalu se bo začelo z uvodnimi pozdravi gospoda ministra in s slavnostnim referatom. Ne bodo me čakali …

Posvet je pripravila ameriška gospodarska organizacija za fiziko in kemijo. Povabljeni so bili univerzitetni profesorji in docenti iz trinajstih držav, med drugim tudi iz Kitajske in Severne Koreje. Bo, kot pač bo.

Drugi dan sem v veliki hotelski dvorani moral poslušati nekaj nadvse dolgočasnih predavanj o nujno potrebni posodobitvi tehnologij, o kreditih in investicijah, o pomembnih načrtih, ki pa so obtičali pri lepih besedah in neizpolnjenih obljubah ... Zaman. Vse zaman. Nesrečno človeštvo!

Pri petem referatu sem se že boril s samim seboj, da ne bi zadremal. Sploh nisem bil posebej zbran. Poleg tega sem imel te zadeve itak v malem mezincu.

Dolgočasje me je skozi velika okna hotelske dvorane zanašalo ven iz znanosti in politike v zeleno naravo. Zunaj se je med drevjem lovila megla, vendar se je jesensko sonce tu in tam vendarle prikazalo iz oblakov. Zrl sem na negovano travo v parku pred hotelom in upal, da bo predavatelj kmalu končal svoje mlatenje prazne slame.

Po zadnjem predavanju sem se hotel umakniti v sobo, da se nekoliko odpočijem, vendar me je na hodniku zalotil profesor Brumer in me povabil v manjši zelo temačen prostor, ki je bil označen za salon. Pridružila sta se nama še dva gospoda, ki ju je profesor predstavil kot izredno sposobna znanstvena sodelavca v njegovem podjetju.

»Pri nas se ukvarjamo z nadvse pomembnimi vprašanji,« je rekel in me izzivalno pogledal.

Vljudno sem mu prikimal.

»V ospredju so problemi, na katere naletimo pri raziskovanju robotike,« je rekel.

»Tako … Tako. Zelo zanimivo,« sem rekel.

»Raziskujemo paralelne svetove,« je še pristavil. »Človek je nepopolno bitje … Raziskujemo načine, s katerimi bi bilo mogoče spremeniti oziroma odpraviti sedanje negativne človeške značilnosti … Človeško družbo je treba preoblikovati in prestaviti na novo potenco … Posrečilo se nam je izdelati robote oziroma aparate z umetno inteligenco, ki nima nikakršnih negativnih lastnosti. Vendar je zaenkrat vse to še samo poskusni material, ki nam pride prav pri naporih za izboljšanje našega nesrečnega človeštva …«

»Same vojne, zloraba šibkih in nepopolnih, krivice na levi in desni,« mu je skočil eden od sodelavcev v besedo.

»Če človeške rase ne bomo mogli izboljšati, je nujno, da jo odpravimo. Tedaj bo zavladala umetna inteligenca, ki jo raziskujemo pri naših robotih. Na svetu brez človeka bosta zagospodovala red in mir,« je pohitel z besedami drugi precej debeli sodelavec.

»In blagostanje,« ga je dopolnil profesor.

Stemnilo se mi je pred očmi. Ta znanstveni posvet je norišnica, profesor Brumer in njegova asistenta pa očitno blazneži ali celo zločinci. Le kam sem zašel?

»Veste,« je rekel Brumer in se nasmehnil, »sicer žal še nismo tako daleč … Vem pa, da se pripravljajo velike stvari … Človek je pravzaprav nekakšen stroj. Ruski anarhistični pisatelj Arcibašev ga je nekoč označil za vrečo iz kože, napolnjeno s krvjo … To zveni morda nekoliko prostaško, a je res. Morda je tisto mitično bitje, ki mu pravijo bog, ustvarilo ta človeški stroj iz mesa in krvi v nekakšnem onostranskem metalaboratoriju. A se poskus ni posrečil. Ta krvavi stroj ni nesmrten, ni dober in ni popoln … Mi v podjetju in priključenem znanstvenem inštitutu poskušamo zato ta nesrečni biološki stroj spremeniti v nekrvavo bitje. Naši roboti, ki so žal še nepopolni, so prototip novih kovinskih ljudi velike prihodnosti. Trudimo se, da bi jim, ker so iz tako rekoč trajnih kovinskih snovi, oblikovali tudi dobro plemenito dušo oziroma pozitivni psihični naboj, ki ne pozna sovraštva, zavisti in ljubosumja. Ki skratka ne ve, kaj je agresija … O takem dobrem človeku že tisočletja sanjajo kristjani, vendar si ga kljub vsem prizadevanjem na tem svetu niso znali ustvariti … Naš novi kovinski človek pa bo večen … V robote prihodnosti bomo prenesli vse pozitivne človeške lastnosti, vse drugo, odvečno in obtežilno, pa bomo izbrisali …«

Nemirno sem poslušal Brumerjevo predavanje. Oblivati me je začel mrzel pot. Želel sem se dvigniti, zakričati, zapustiti čudno druščino, a sem s povešeno glavo onemelo obtičal brez besed.

Eden od sodelavcev je začutil moj odpor.

»Nič se ne bojte,« je rekel. »Saj pri naših načrtih še nismo tako daleč. Sanje o novem človeštvu in kovinskem novem človeku so zaenkrat samo sanje … Vendar se zares trudimo ustvariti novo harmonično družbo brez konfliktov …«

»Torej raj na zemlji,« sem jim nekoliko ironično vpadel v besedo.

Videl sem, da so jezno zasukali glave, vendar so se delali, kot da so preslišali mojo pripombo.

»Prihodnost sveta je v popolni mehanizaciji, digitalizaciji in avtomatizaciji,« je Brumer ostro povzdignil glas … »Enkratni novi kovinski ljudje bodo v trenutku kot blisk razrešili naloge, s katerimi se je nekdanji primitivni človek mučil tisoč ali še več dolgih let, ne da bi jih razrešil …«

»In kaj bo z današnjim človekom?« sem izzivalno vprašal.

»Saj sem že vse povedal …Ta sploh ne bo več potreben,« je rekel profesor. »Ta bi samo motil … Mogoče ga bomo v ostankih lahko opazovali v nekakšnem živalskem vrtu … Ali pa še to ne … Kratko in malo ga bomo odpravili … Vsa ta tako imenovana biološka narava je pravzaprav samo odvečno breme … Novi kovinski človek bo potrebno energijo za bivanje prejemal s pomočjo sončne enegije in kozmičnega žarčenja in iz neživih anorganskih struktur, ki so na voljo tu na Zemlji … Nekdanji človek z vsem živalskim in rastlinskim svetom bo seveda lahko za zabavo še na ogled digitalno, on-line, virtualno, saj vsa ta biološka navlaka v prihonosti sploh ne bo več potrebna …«

Utrujeno, kot da bi me pretepli, sem dvignil glavo in zakričal: »Lažete! Vse to ni res! Vaši načrti so zločin proti človeštvu in sramotenje božjega stvarstva. Škoda, da niste znali prisluhniti skrivnostim bivanja.«

Začutil sem, da sem se našel v nemogočem položaju. Z očmi sem zbegano krožil po prostoru, kot da hočem najti izhod iz stiske.

Je vse to, kar doživljam, resnica? Morda me muči mora in sanjam hude sanje?

Zakaj sem moral pasti v to nesrečno godljo? Znanost je huda tlaka. Kaj še sploh delam v tem čudnem hotelu?

Sredi teh misli me je zmotil hripavi glas profesorjevega sodelavca.

»Veste, » je rekel. »S človekom je tako kot s šimpanzi …. V otroštvu so še kolikor toliko prijetni … Vendar postanejo potem, ko odrastejo, zlobni in nevarni …«

Živčno je trznil z glavo.

»Neverjetno zlobni in nevarni,« je še enkrat izjavil.

»Nevarni – kot najhujša zver!« je vzburjeno dodal piko na i.

Obmolčal je za nekaj trenutkov, potem pa je kar planilo iz njega.

»Veste, v Safariparku pri Dunaju mi je zlobni šimpanz z neverjetno natančnostjo zalučal kamen v glavo … Zadelo me je naravnost v čelo. Dobro, da se ni zgodilo še kaj hujšega … To pove vse o teh opicah. Iste nezadostnosti lahko opazimo pri človeku.«

»Ja, šimpanzi so, ko odrastejo, posebej zlobni,« mu je potrdil profesor Brumer. »Sovjetski biolog Gerasimov je ugotovil, da je v genetičnem programu vseh primatov, h katerim štejemo tudi gorile in orangutane, usodna napaka … Pri gorilah in orangutanih se napaka pojavi le tu in tam, kar ni tako usodno, pri šimpanzih pa je skoraj stoodstotno prisotna … Kar je naravnost grozno …«

»Tudi sam se ukvarjam z raziskovanjem genetičnega kodeksa pri šimpanzih,« se je Brumer obrnil proti meni. »Ne loči se kaj dosti od kodeksa pri človeku. Pri oblikovanju umetne inteligence moramo biti skrajno previdni … Robotika ima tudi svoje muhe in pasti«.

Čudno se je zazibal na levo in na desno.

»Zato je potrebno doseči, da so naši novi ljudje, ki jih sicer še imenujemo roboti, popolni ljudje … Ljudje brez negativnih lastnosti … Pridni, dobri, zvesti, potrpežljivi, ljubeznivi, ljubeči in dobro misleči … in tako naprej. Saj ni treba, da povem še kaj več …«

»Ja, naši roboti morajo biti brezhibni,« je pristavil levi zelo debeli znanstveni sodelavec. »Nikakršne zlobne opice, kot ti šimpanzi, mandrili in podobna zverjad …«

»Sicer pa je tudi homo sapiens sapiens pravzaprav opica … Tudi neandertalec ni bil boljši,« se je zasmejal Brumer. »Zato je pomembno, da čim prej predrugačimo to nevzdržno stanje v sedanji človeški družbi … Ne vem, če je res, kar stoji v Bibliji. Da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi. Jezus se je sicer trudil, da bi ga izboljšal in nravno očistil, a se mu to žal očitno ni posrečilo …«

»Nimate prav,« sem mu rekel.

»Darwin je imel prav,« je pristavil eden od profesorjevih sodelavcev. »Je pač tako, kot je. Tudi človek sodi k primatom … A je še bolj zloben kot šimpanzi. Šimpanz se zadovolji z banano in kamnom, človeku pa niti atomska bomba ni dovolj. Pri človeku gre za posebno obliko paranoje. Človek je duševni bolnik. Nevaren duševni bolnik … V našem podjetju skušamo ustvariti preparate, ki bi človeštvo po možnosti zdravili in, če se posreči, popolnoma ozdravili … To je naše veliko upanje … Če se nam to ne bo posrečilo, so plemeniti roboti, torej kvalitetna etična umetna inteligenca, edina možnost, ki jo še imamo v rokah, da rešimo ta ubogi svet …«

»Ja,« je rekel Brumer. »Potem bo človekovo vlogo v novi čudoviti miroljubni obliki prevzel robot … Ta bo dobri novi Človek z veliko začetnico naše velike svetle prihodnosti.«

Ob teh besedah se mi je nevarno zabliskalo pred očmi.

»Veste,« je profesor navdušeno nadaljeval svojo grozljivo pridigo. »Robota prihodnosti si ne smete predstavljati v obliki stroja. To ne bodo več stroji, temveč samosvoje umetne inteligence, ki bodo na poseben način prevzele upravljanje sveta …«

»V kakšni obliki, gospod profesor,« sem ga nekoliko nejevoljno prekinil.

»To bomo šele videli … Nismo še tako daleč … Tudi atomske bombe niso izdelali v enem dnevu,« se je namrdnil ob mojih besedah in me jezno pogledal. »Nekaterih stvari se ljudje ne znajo naučiti, četudi bi jim dali na voljo celo tisočletje za razvozlanje problema …«

»In ravno to je usodno,« je profesorjev znanstveni sodelavec pribil piko na i.

Zazdelo se mi je, da se nahajam v paralelnem svetu. Nisem mogel verjeti, da bi bilo to, kar me obdaja, resnica. Jezno sem pokimal vsem trem znanstvenim norcem in na hitro zapustil hotelski salon. Previdno sem se odpravil do prve policijske postaje. Potrebno je preprečiti najhujše …

Ta trenutek je rezko zazvonila budilka. Pol šestih zjutraj. Pomel sem si oči. Začudeno sem ugotovil, da se nahajam v domači sobi. Treba bo vstati in oditi na delo. Torej vse to ni resnica. Vse to sem samo sanjal … Vse to so samo hude sanje. Zares hude sanje, ki se ne bodo nikoli uresničile. Kljub napakam je človek dobro bitje … In postal bo še boljši, zares bo postal boljši … Zagotovo bo postal boljši …

Lev Detela, roj. leta 1939 v Mariboru, živi od leta 1960 v Avstriji. 58 leposlovnih publikacij v slovenščini in v nemščini in v prevodih v tuje jezike. Od leta 1978 izdajatelj in sourednik dunajske revije za mednarodno literaturo LOG in urednik za Evropo izseljenske revije Meddobje v Buenos Airesu.

Najnovejše knjižne izdaje v slovenščini: Disident, življenje in delo, Kulturni center Maribor 2019; Posekani svet, roman o prvi svetovni vojni, Mohorjeva založba v Celovcu, 2020 (družinske večernice za leto 2021); Junačenje v koronskem obdobju, 100 pesmi iz najnovejšega časa, Kulturni center Maribor 2022 (pred izidom).

Novejše nemške izdaje: Die kahl geschlagene Welt, nemški izvirnik paralelne slovenske izdaje romana o prvi svetovni vojni, Mohorjeva založba, Celovec 2019; Vor der Morgenröte, izbrana lirika v nemškem jeziku, edition pen austria pri založbi Löcker, Dunaj 2019.

Najnovejši knjižni prevod: Nočna vožnja za Jeruzalem (hrvaški prevod Ksenije Premur pesniške zbirke Nočna vožnja v Jeruzalem, ki je izšla v slovenščini pri celovški založbi Fran leta 2019), založba Lara, Zagreb, 2021.