Ko pride v deželo majnik, se po farah in vaseh, v cerkvah in ob znamenjih zbirajo ljudje k majniški pobožnosti. Ljudski pobožnosti v čast Materi božji v nekaterih krajih pravijo majnik, drugod pa šmarnice. V Svatnah se k češčenju Marije zbirajo v cerkvi sv. Uršule. Pobožnost vodi Dragica Mikula. 

Ženske iz Svaten se vsako leto znova veselijo meseca maja. Vsak delavnik se zberejo pri vaški cerkvici. Molitev rožnega venca, litanije in prepevanje Marijinih pesmi jih povezuje v molitveno skupnost. »Skoraj same starejše ženske se srečavamo,« pravi Dragica Mikula. Za te ženske so šmarnice tudi kraj srečanja in pogovora. Še preden se podajo ženske v hladno cerkev, steče med njimi pogovor o delu na vrtu, v hiši, o vsakdanjih opravilih in dogodkih. »Šmarnice obhajamo v slovenskem jeziku. Včasih se nam pridružijo tudi ženske iz Št. Jakoba. In veliko pojemo. Gospa Ančka začne peti, mi pa se rade pridružimo in prepevamo Mariji v čast. Nam je prepevanje v veliko veselje. Ob sobotah in nedeljah nimamo šmarnic,« pripoveduje Dragica Mikula, ki se vsakič veseli srečanja in skupne molitve. »Lepo se imamo. Včasih nas je veliko, drugič manj. Vedno je odvisno od dela, ki ga imajo ženske doma in sedaj vigredi na vrtu.« Da se imajo zares lepo, je dokaz tudi izlet ob zaključku šmarnic. Na vsakoletnem izletu jih spremlja župnik Jurij Buch, »edini moški v naši ženski družbi.« V prijetni družbi si ženske rade ogledajo Marijine božje poti na Koroškem, v Sloveniji in Italiji. 

Za Dragico Mikula pa ima cerkvica sv. Uršule v Svatnah še poseben pomen. 23 let že kot mežnarica skrbi, da je cerkev vedno lepa in vabljiva za vaščane in vse, ki jo obiščejo. Lepo urejeni šopki rož z domačega vrta in krasni oltarni prti pričajo o njeni ljubezni do vaške cerkve, v kateri se dvakrat na mesec zberejo vaščani k delavniški maši in enkrat k nedeljski maši. K bogoslužju vabita dva zvonova, ki ju mora mežnarica Dragica Mikula pognati ročno, da se njun glas razlega po Svatnah. Vaščani se še posebej radi zberejo ob poletnem »pranganju«, kjer se po skupni molitvi družijo ob gasilskem domu. »Lepo se imamo,« pravi Dragica Mikula in pripoveduje o dobrih sosedskih odnosih gasilcev s Svaten in tistih iz Slovenije, ki na praznik pranganja obiščejo Svatne. 

Kraj Svatne pa marsikdo povezuje s Sketovo zgodbo o Miklovi Zali. Dragica Mikula živi v neposredni bližini Miklove domačije. Miklova Zala ima zanjo osrečujočo osebno povezavo. Na vajah za predstavo Miklova Zala je pred 53-imi leti spoznala svojega moža. »Lepo je bilo,« pravi in obžaluje, da je v mlajši generaciji zgodba o Miklovi Zali šla v pozabo. In tudi nekdanji številni obiskovalci Miklove domačije iz Slovenije so z leti izostajali. 

Spremembe opazuje Dragica Mikula tudi sicer na vasi, kjer je vedno manj kmetov in mladi iščejo in najdejo zaposlitev v oddaljenih krajih. Njej pomenijo Svatne zadovoljstvo, družinsko srečo in skupaj z možem Gerhardom z veseljem sodelujeta v šentjakobski fari. »V fari je vedno dovolj dela, župnik pa v zahvalo povabi vse prostovoljne sodelavce na skupno večerjo, in lepo se imamo.« Dragica Mikula uživa tudi ob farnih izletih, ki povezujejo farane treh far, ki jih upravlja župnik Jurij Buch – Pečnico, Šmiklavž in Št. Jakob. 

Micka Opetnik