Ustvarjalne vizije za prelomnice časa

Dežela Koroška je v preteklih dneh podelila nagrado za človekove pravice in koroške kulturne nagrade. Nagrajenke in nagrajenci so prejeli nagrade iz rok deželnega glavarja Petra Kaiserja, ki je spodbudil nagrado za človekove pravice. »Vsakega 10. decembra slišimo pozive glede človekovih pravic. Želim si 364 takih dni, kot je 10. december.« Prav na letošnji 10. december, dan človekovih pravic, so v Domu glasbe v Celovcu podelili kulturne nagrade. Deželni glavar je opozoril na podelitev koroške nagrade za človekove pravice, dva dni prej v Dvorani zrcal na deželni vladi. »Nobeno področje ni s človekovimi pravicami tako tesno povezano, kot sta to umetnost in kultura.« Na podelitvi nagrad je prišlo zelo lepo do izraza: Koroška, to je vedno bolj slišna dežela dveh jezikov.

Nagrada za človekove pravice

Letošnjo nagrado za človekove pravice, v soboto, 8.12., v Celovcu sta prejela IniciativAngola in poletna šola Bovec za svojo živeto solidarnost in delo za mir. Nagrajeni skupini je predstavil in počastil Jože Marketz in na začetku poudaril, da prihajata obe pobudi iz slovenske narodne skupnosti. »Morda je to slučaj, bolj verjetno pa je dejstvo, da se ljudje, ki se morajo braniti za svoje lastne pravice, tudi bolj občutljivi za pravice drugih.« Marketz je podčrtal, da sta si nagrajenca v svojih ciljih in vizijah podobna. »V središču njunega prizadevanja sta prekoračenje mej med ljudmi in narodi, pripravljenost pomagati in vključevanje mladih v svoje delo.«

Marketz je poudaril, da morajo za takimi pobudami biti osebe z vizijami, kako napraviti družbo pravičnejšo. Mirko Wakounig (Poletna šola Bovec) in Hanzej Rosenzopf (InciativAngola) sta dve taki osebnosti. Eden je profesor na univerzi, drugi katoliški duhovnik. »Oba imata slovenščino za materinščino, obema so pri srcu mladi ljudje, oba vlagata svoj prosti čas v pobudi, ki zelo jasno nosita njun pečat.« Podelitev nagrade je pevsko oblikoval Mladinski zbor Danica.

Kulturne nagrade

Večer v Domu glasbe 10. 12. 2018 v Celovcu je povezovala Katja Gasser v obeh deželnih jezikih. »Umetnost in kultura se ukvarjata s prelomnicami sedanjosti,« je poudarila in nato vabila nagrajence na oder. Med njimi sta bili umetnica Nataša Sienčnik in filmska ustvarjalka Andrina Mračnikar. (Njuno delo smo predstavili v pretekli številki Nedelje.) Priznavalno nagrado za posebne dosežke na področju svobodnega kulturnega dela je prejelo Slovensko prosvetno društvo Rož. Nagrado je prevzel predsednik Karl Krautzer. Društvo je v zadnjih letih svoje delo močno osredotočilo na vrhunske umetniške dosežke na glasbenem (Pesmi narodov …), gledališkem področju (Marjan Štikar – nagrada za človekove pravice) in trenutno tudi na razstavnem področju z umetniškim pristopom (Meritev). Društvo je predstavil Hanzi Wuzella in zaključil z željo, »da bi na Koroškem spoštovali haček in slovenski jezik kot življenja vreden jezik«. Kot lavdator je v slovenskem jeziku nastopil Emil Krištof. Delo društva je označil kot štirigeneracijski projekt, ki žari daleč v deželo.

Kulturno nagrado dežele je prejel Klaus Ottomeyer. Kot profesor in kot psihoterapevt je raziskoval travme beguncev in se posvetil travmam, povezane z deportacijo koroških Slovencev. Za kakovosten glasbeni zaključek podelitve kulturnih nagrad je poskrbel Ženski zbor Rož. vg

Intervju z Andrino Mračnikar

Prejeli boste pospeševalno nagrado dežele Koroške za svoje ustvarjalno delo. Kaj takšna nagrada spremeni v vašem vsakdanjem delu? Je to eden izmed takšnih trenutkov, ko pogledate na svoje dosedanje ustvarjalno delo in usmerite pogled v prihodnost? Ali je to tudi trenutek, ko se misli nekaj časa ustavijo tudi pri deželi Koroški, ki vam nagrado podeljuje?

Andrina Mračnikar: Vsaka nagrada je zame spodbuda. Če je dotirana, mi pa tudi olajša življenje in s tem ustvarjanje, ker so dohodki na filmskem področju zelo neenakomerni in nepredvidljivi. Konkretno ta nagrada na moje ustvarjalno delo ne vpliva, v svojih filmih se tako ali tako vedno znova ukvarjam z dvojezično zgodovino in sodobnostjo Koroške.

Seveda je pa v moji »karieri« relativno pozno za to pospeševalno nagrado, ki je v vseh teh letih prej nisem dobila, čeprav so bili moji filmi nagrajeni v Avstriji in v tujini. Da jo dobim sedaj, je po mojem tudi zaradi spremenjene in izboljšane politične situacije na Koroškem. Za kulturno življenje na Koroškem je bil pomemben korak, da zanj ni več pristojen Benger, temveč Kaiser sam.

Vaš prvi film ste posneli, stari 15 let, leta 1996. Naslov filma je bil »Bo bilo«. Bil je nagrajen. »Ma Folie« je prišel v kino leta 2015. Prejel je tudi nagrade, še odličnejše kritike. Kako je delo s filmom zasvojilo vaše življenje? Kateri so tisti posebni prizori, ki so vaše življenje zaznamovali s filmom?

Andrina Mračnikar: Poseben prizor je bil na primer podelitev nagrade »First steps award« (za »Ma Folie«) v Berlinu, ki je najvišja nagrada za mlade režiserje v nemško govorečem prostoru. Sploh nisem računala s tem, da jo bom dobila in sem bila zelo presenečena. Ničesar nisem imela pripravljenega, kar bi povedala, ampak je bilo zato tem bolj spontano. Ta nagrada je tudi dejansko spremenila mojo delovno in življenjsko situacijo.

Poseben vtis so name naredili tudi pogovori, ki sem jih vodila s pričami časa, ki so se na primer borili v partizanih ali pa preživeli grozote koncentracijskega taborišča, za film »Der Kärntner spricht Deutsch/Korošec govori nemško«, med njimi so bili na primer Lipej Kolenki, Nani Olip-Jug, Tine Pečnik ali Ciril Sadovnik. Letos novembra sem bila z obema dokumentarnima filmoma »Andri 1924–1944« in »Der Kärntner spricht Deutsch/Korošec govori nemško« povabljena na filmski festival v Cottbus, kjer sem imela tudi predavanje o dokumentarnem filmu, kar je posebej razveseljivo, ker sta filma nastala že leta 2002 in leta 2006 in še vedno potujeta in ju še vedno kažejo. Tudi to je nekaj posebnega zame, da sta to filma, ki ju vedno znova vrtijo in ki sta tudi tokrat v Cottbusu izredno prizadela in ganila publiko.

Želela bi si pa več zanimanja in skrbnosti od dežele Koroške in od predstavnikov koroških Slovencev in Slovenk. Ta film je izreden zgodovinski dokument in okoli filma se je nabralo še več gradiva, ki sem ga deloma tudi ponudila organizacijam ali zgodovinarjem, ker je bila moja želja, da se to tudi arhivira za prihodnost, ampak zato se, kot kaže, nihče ne čuti pristojnega.

Kar je v vsem tem tudi še lep uspeh, je bil naš »Universum history – stoletje pod Jepo« o družini Resman, igrane scene so posnete v glavnem v slovenščini in so bile prikazane v originalu z nemškimi podnaslovi, kar je pri ORF-u zelo neobičajno. Tudi to snemanje je bila lepa izkušnja in ozračje na setu je bilo zelo družinsko in prijetno.

Poleg tega in ob drugih projektih pa je zame pomembno, da sem si pridobila tudi tako imenovano filmsko družino, se pravi ljudi, s katerimi vedno znova zelo rada sodelujem, med njimi na primer igralka Gerti Drassl, snemalec Gerald Kerkletz ali montažerka Karina Ressler.

V vaših filmih se tudi srečujete z zgodovino in slovensko narodno skupnostjo na Koroškem, prej omenjena filma Andri in film za Universum History »Stoletje pod Jepo« sta takšna primera. Kako vam gre ob tem z osebno prizadetostjo, ko se ukvarjate s tematiko za te filme in ko ti filmi nastajajo. O čem razmišljate? Kako se srečujete s Koroško in njenimi ljudmi?

Andrina Mračnikar: Osebna prizadetost je v mnogih poklicih nezaželena in verjetno neprimerna, na področju avtorskega filma je pa to to, kar daje delu fundament in verodostojnost in doprinese k razvoju lastnega filmskega jezika. Trenutno delam med drugim na filmu, v katerem gre za zgodovino in prihodnost slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Ali bo film res nastal, je odvisno od tega, ali bodo prišle podpore, ali ne.

Moj odnos do Koroške je ambivalenten. Kot mnogi drugi tudi jaz pogrešam politiko, ki bi se močno postavila za naše pravice, za dvojezične krajevne napise, za slovensko kulturo in s tem tudi za antifašistično in svetovno odprto držo. In slovenska kultura zame ni le petje, temveč seveda tudi literatura, gledališče in tudi film.

Poznate svet. Živeli ste v različnih krajih. Si kdaj želite, da bi bili daleč stran od krajev, kjer sedaj živite? Kje bi radi za nekaj časa živeli in kakšna bi bila vsebina kakega novega filma? Bi morda kaj pisali, slikali?

Andrina Mračnikar: Ne vem. Zelo me skrbi, v katero smer se razvija Avstrija na vseh področjih. Tudi kar se že dogaja na socialnem področju in kar bo še prišlo, mi povzroča velike skrbi. Ampak rešitev verjetno ne bi bila v tem, da bi živela kje drugje.

Kjer bi trenutno rada bila: v Essaouiri v Marokku, kjer sem preživela božič pred tremi leti, posebno ozračje tega mesta pogrešam, ampak letos se žal ne bo izšlo.

Intervju z Natašo Sienčnik

Prejeli boste pospeševalno nagrado dežele Koroške za svoje ustvarjalno delo. Kaj takšna nagrada spremeni v vašem vsakdanjem delu? Je to eden izmed takšnih trenutkov, ko pogledate na svoje dosedanje ustvarjalno delo in usmerite pogled v prihodnost? Ali je to tudi trenutek, ko se misli nekaj časa ustavijo tudi pri deželi Koroški, ki vam nagrado podeljuje?
Nataša Sienčnik: Prejeti nagrado dežele Koroške ima zagotovo poseben pomen – iz različnih vzrokov. Moje umetniško delo je zelo kritično in tudi Koroška je tu in tam tematsko v središču. Umetnost je že vedno imela dovoljenje ali mogoče celo nalogo biti odkrita, vztrajna in, ja, včasih tudi malo nesramna. In kot vemo, kadar se ta premisa spremeni, po navadi ni dobro znamenje. Torej pomeni prejeti to nagrado tudi, da je dežela zmožna samokritike in dopušča raznolikost. Zagotovo je pospeševalna nagrada tudi spodbuda in zaupanje kulturnega odbora, da bom tudi v prihodnosti naprej ustvarjala – in ta misel mi je zelo všeč.

Vaše delo je raznoliko. Od fotografij, inštalacij in filmov – vse ima v vašem delu svoje mesto. Vaša umetnost povezuje in združuje več umetniških disciplin in preseneča s sožitjem različnih umetniških zvrsti. Kako si lahko predstavljamo proces nastajanja vaših umetniških del? Kako nastane iz zamisli umetniško delo, ki ga je mogoče videti na razstavah ali kje kot umetniško inštalacijo, ki opozarja na nečloveško preteklost?
Nataša Sienčnik: Na začetku je v središču koncept. Ta korak nastane na papirju. Tematsko izhodišče so po navadi aktualni dogodki, ki jih spremljam, teme, ki jih vidim simptomatične za sodobni čas. Tako nastanejo razne skice in risbe, tudi besedila, ki se počasi zgoščajo v koncept. Nato nastanejo konstrukcijske skice in načrti. Kateri material je pravi? Katero merilo? Kako lahko to tehnično uresničim? Tej fazi sledi produkcija, ali v delavnici, v ateljeju ali pa tudi s partnerji, kadar je delo bolj kompleksno. Imam zelo zanimivo mrežo ljudi, ki so nepogrešljivi pri mojih projektih in sem zelo hvaležna, da jih imam.

London, Dunaj, Rotterdam. Že vaši kraji študija opozarjajo, da je bil vaš pogled vedno usmerjen v svet. Če vaše dosedanje izkušnje umetniškega ustvarjanja prenesete na Koroško, kakšno umetniško delo bi ustvarili, če bi imeli na voljo vse možnosti, ki bi jih potrebovali in kaj bi bilo sporočilo?
Nataša Sienčnik: Na to vprašanje bi pravzaprav raje odgovorila z risbami. V skicah se prelevijo ideje in koncepti. Vprašanje je le, ali je sploh potrebno neskončno veliko možnosti, saj včasih nekaj zelo preprostega lahko prav tako učinkuje ali gane ljudi.

Kaj je tisto, kar vas spodbuja, da delate to, kar delate? Zakaj ravno to, kaj vam to daje in kaj želite, da ostane ali spodbudi med temi, ki se srečujejo z vašim delom?
Nataša Sienčnik: Sem zelo radovedna in se nenehno sprašujem kako in kaj, zakaj in kje. Ta radovednost se združi s poželenjem, mogoče tu in tam učinkovati na sistem, družbo ki nas obdaja. Spremeniti le malenkost, ima mogoče večji učinek, kot bi si mislili …

Živite na Dunaju in na Koroškem. Kakšno je sožitje med velemestom in podeželjem? Kje nastaja kaj od vašega dela?
Nataša Sienčnik: Tako mesto kot tudi podeželje imata svoje značilnosti. Zelo rada sem v mestu, posebej na Dunaju, ki je zagotovo pomemben center kulturnega ustvarjanja, kjer se sreča veliko ljudi iz raznih disciplin. Istočasno pa je včasih tudi anonimnost nekaj lepega, hoditi zasanjano po cestah, v svojem svetu, imeti občutek, da lahko opazuješ, ne da te kdo opazuje. Prav tako ima Koroška svoje lepote, pokrajino in prostost, svojo domačnost, polno ljudi, ki jih cenim, kraj, kjer je doma družina, ki mi je zelo blizu. Občutek je zelo dialektičen – eno ne more biti brez drugega, šele razlika nam pojasni pogled. Delo pa nastaja tu in tam. Jasno pa je: Na koncu je potrebno skladišče. In to je na Koroškem, kjer se kopičijo objekti v Dobrli vasi in že skoraj nimam več pregleda.

Vincenc Gotthardt