Kdor želi vzeti v roke knjigo, ki jo je mogoče brati na več načinov, potem ne more mimo trijezične knjige Bakreni lonec. To knjigo je mogoče brati na več načinov: kot knjigo receptov, kot literarizirano približevanje življenju v Ratečah, Kanalski dolini in Ziljski dolini in kot dragoceni etnološki arhiv prehrambenih tradicij v zgodovini teh krajev.

»Ziljska kuhinja je presneto dobro kuhinja.« – To je povedal na predstavitvi knjige »Bakreni lonec. Der Kupferkessel. La caldaia di rame« glavni organizator nastanka knjige Milan Piko v Stari pošti na Bistrici na Zilji. Ko so kuhali po receptih te knjige in povabili sosede, da te jedi tudi preizkusijo, so prav ta stavek večkrat slišali. Zdaj ko je knjiga izšla, pa mnogim ne preostaja drugega, kot da rečejo: »Presneto dobra knjiga.« In to ne le zaradi receptov. Najprej opozarja nase oblikovna plat knjige. Grafično jo je oblikoval David Kassl in ta njegov grafični rokopis je viden na vseh njenih 320 straneh. Posebno kakovost dobiva knjiga tudi s fotografijami Tomaža Drumla, ki ni le z velikim spoštovanjem do receptov poslikal jedi, temveč je našel tudi posebno fotografsko govorico za pokrajino, v kateri kuhajo te jedi. Njegove slike niso razglednice pokrajine, ki spremljajo knjigo med recepti in literariziranimi zapisi o srečanju z domačini, temveč so najprej lep občutek, biti sredi te pokrajine, s travami, ne vedno modrim nebom in majhnimi detajli, pa če je to samo roka sredi polja žita.

Za simpatično literarno noto v knjigi je poskrbela Anja Bunderla. Njena vmesna besedila prav zahtevajo po tem, da se v nje poglobimo večkrat. To besedilo je ob receptih je dragocenost, ki jo je treba večkrat prebrati. Tako kot je treba tudi v recepte vedno znova pogledati, saj zapomniti si vseh primesi nikdar ne moreš. Tako je tudi z besedili. Vedno je v njih mogoče odkriti vedno nov okus življenja v krajih, od koder so tudi recepti. Anja Bunderla o tem, zakaj se je odločila za pesniški jezik, pravi: »Pesniški jezik lahko bolj resnično od naših predstav o realnosti izrazi stvarnost, saj zmore seči po različnih razsežnostih. Kdor se je kdaj potepal po krajih, se ustavil, kratko poklepetal, ve, da vedno želenega ni mogoče podatkovno zapisati. Ko naletiš na občutja in ozračje, moraš poseči po umetniškem jeziku. Le v njem sem videla način, kako se z izrazjem lahko približam mehkobi ziljske duše. Knjigo povezujeta dva motiva. V sliki je to Freska Nedeljskega Kristusa v Čačah, v besedi pa romar, ki potuje po stari višarski poti. Iz Nedeljskega Kristusa stopajo v ospredje prizori: slovenski tovornik, sejalec seje, kmet brana, bakren kuhinjski lonec in ziljsko štehvanje. Vsako izmed njih je naslov poglavja in naslov povesti.«

Bogastvo knjige je tudi slovarček domačih izrazov iz kuharskih receptov, prav tako pa tudi besede, ki se pri domačinih pojavljajo v povezavi s štehvanjem. Pa še nekaj je treba vedeti: ziljsko narečje se govori v obravnavanih krajih: Ratečah, Kanalski dolini in Ziljski dolini – torej v treh državah: v Italiji, Sloveniji in Avstriji. Prehrana v teh krajih nikdar ni poznala meje. Nekaj je knjigi gotovo uspelo: kdor jo bo prebral in bo kuhal po teh receptih, ne bo postal samo sit, temveč bo za tem spoznaval tudi zgodovino in življenje teh krajev. Morda tudi nekaj tega, kako se razmišlja.

Literarni, etnološki, kulinarični knjigi Bakreni lonec se pridružuje še druga knjiga. Predstavil jo je Rudi Bartoloth. To je tudi trojezična knjiga receptov za italijansko, tirolsko in dunajsko kuhinjo. Recepti so v slovenskem jeziku zapisani natančno tako, kot jih je v svojih mladih letih na kuharskih tečajih po natančnem nareku slovenskih šolskih sester v Žabnicah v svoj drobni zvezek leta 1955 skrbno zapisovala Rosalia Zelloth (1936). Gre za izjemno dragoceno dediščino slovenskih šolskih sester, ki so s svojim predanim delovanjem v slovenskem jeziku slovensko govorečemu dolinskemu prebivalstvu v težkih povojnih časih sploh omogočile razvijanje in rabo slovenskega jezika v Kanalski dolini nasploh.