Organisation / Organizacija

Nedelja

Kresnik – šentjanževa kresna noč na Rožniku

Veronika Simoniti je prejela jubilejni 30. kresnik za najboljši roman leta. Horst Ogris je napisal razmišljanje o tem za slovensko književnost pomembnem dogodku v kresni noči.

Horst Ogris o letošnji kresni noči na Rožniku (Gotthardt)
Horst Ogris o letošnji kresni noči na Rožniku (Gotthardt)

Na šentjanževo. Po dolgem času, po več ko treh mesecih prvič spet skozi ljubeljski predor proti »beli Ljubljani«. Zvečer bodo na Rožniku že tridesetič proslavili po izboru strokovne žirije najboljši roman leta 2019, za katerega se poteguje pet finalistov, dve pisateljici in trije pisatelji.

Po predoru, na »sončni strani Alp«, me kratko ustavita dva prijazna, mlada policista. V času pandemije »covid 19« potreben ukrep. Ko se spuščam proti Podljubelju, me zaposlujeta dva občutka. Prvič: Po dolgem premoru, ko potovanje v Slovenijo zaradi pandemije ni bilo mogoče, se mi zdi, da sem na poti na počitnice v daljne kraje. Drugič: Joj, kako smo bili veseli, ko na meji med dvema članicama Evropske unije ni bilo več kontrol. Svobodno smo se gibali iz sosedne dežele k sosedom onkraj meje. Na avstrijski strani smo se kontrol po navalu beguncev pred leti spet nejevoljno navadili. Zdaj pa spet po kopitu, ki smo ga prenašali v »predevropski« dobi.

Pri Žabarju na zahodu Ljubljane me sprejmejo kot po navadi: prisrčno in nadvse prijazno. Ob kosilu na vrtu mi misli uhajajo na pozna 60. leta preteklega stoletja, ko sem bil kot štipendist na fakulteti za teatrologijo v Ljubljani. Mentor mi je bil vodja inštituta, enkratni Kumba, Filip Kalan-Kumbatovič, do danes edini pomembni slovenski teatrolog evropskega ranga. Profesor Kumba ni samo skrbel za študijske potrebe svojih študentov, temveč tudi v kulinaričnem oziru je bil avtoriteta. Z njim sem bil prvič pri Žabarju.

Desetletja pozneje smo v domačem Plajberku kramljali o »starih cajtih«. Tedaj sem izvedel, da je ena od Pošnikarjevih dekel vigredi peš nosila sveže žabje krake k Žabarju. In v 21. stoletju sem jaz, Plajberžan, gost pri Žabarju. Modrijan bi rekel: Circulus magicus!

Peš proti Rožniku. Tu pa tam kdo začudeno gleda kmetavzarja, ki jo maha s pastirsko palico – lešnikova je, sam sem jo v grmovju izbral – v roki proti Pristavi pod Rožnikom. Desno in levo od mene posamezne vile, ki imajo še prepoznavni obraz iz davnih časov, in razkošni domovi premožnih ljubljanskih purgarjev, ki jim je komaj mar za literaturo, saj so do ušes zaposleni z donosnimi posli.

Pod cerkvijo na Cankarjevem vrhu ošterija, v kateri se – tako ve ljudsko izročilo – na Kresnikov večer dobi najboljši golaž na svetu. Res je!

Usedem se k mizi, od katere imam med dvema košatima kostanjema prelep pogled proti zahodu, v daljavi čutim Vipavsko dolino in še dlje – Gorico. Pri mizi zraven mene sedi peterica gledaliških igralk/igralcev, ki bo brala

odlomke iz del petih izbranih avtorjev za Kresnika. Pogovarjamo se. Zaradi pandemije poklicno dobesedno visijo v zraku. Skrb, če bodo jeseni spet nastopali, je velika, veselje ob nastopu na Rožniku še večja. Naslednje jutro bom v Delu bral izjavo enega od nastopajočih igralcev, Branka Završana: »Sem se vračam zadnjih 24 let in je resnično plemenito, malo skrivnostno. Literatura je od nekdaj malce ponižna, zadržana. Priti na kresnika je vedno lep občutek.« Pa kako prav ima!

Štirje člani petih žirantov se umaknejo v Cankarjevo sobo. Peta – Anja Mrak je ostala doma. Jutri bo imela dan poroda. Če to ni lepa metafora? Pojavi se »oče kresnika«, pisatelj Vlado Žabot, ki je pred tridesetimi leti imel idejo za tako nagrado. Medtem je že prav tradicionalni praznik literature. Sedaj smo kompletni. Ne bo trajalo več dolgo, pa bomo izvedeli.

Pet branja vrednih novih romanov je pred nami: Sebastjan Pregelj »V Elvisovi sobi«, prekrasen hommage pisateljevemu otroštvu; Suzana Tratnik »Norhavs na vrhu hriba«, zgodba o samoti, uporu in ljubezni; Branko Cestnik »Sonce Petovijone«, zgodovinski roman o prihodu krščanstva na Ptuj začetka 2. stoletja po Kr., prvenec patra, ki je zanimiv tudi za Korotance, saj bodo marsikaj novega izvedeli o Virunumu in rimski provinci Noricum; Jirži Kočica »izvirnik«, ki obravnava najslavnejšo umetnino 20. stoletja »Pissoir fontana«. Dvajset let se je kipar pečal s tem artefaktom.

30. kresnik pa gre v roke Veronike Simoniti »Ivana pred morjem«, ki kroži okrog kolektivne preteklosti in individualne usode. In »Ecco«! Spet se kot pri Maji Haderlap srečavamo z življenjem none, stare mame na Primorskem. Zgodba je tako krasna, privlačna in obenem pretresljiva, da jo človek prebere na en mah, in mimo njega beži celo 20. stoletje.

Kres, ki ga lavreatka prižge, je tokrat v času pandemije bolj simboličen, kar nikakor ne omejuje gratulante in ljubitelje slovenske sodobne literature pri uživanju dobrega, domačega, dolenjskega cvička.

Ko se pozno ponoči spustim s Cankarjevega vrha v nižino mesta, spet enkrat doživim, kako koristna je moja lešnikova pastirska palica.

24. junij. Po izvrstnem zajtrku na Žabarjevem vrtu, na katerega pridrvijo celi razredi šolarjev na sladoled. Kako tudi ne, saj slavijo konec šolskega leta, ki jim bo ostal v spominu, saj ga je zaznamovala pandemija. Kakšen živ-žav! Nova generacija!

V mesto po opravku, ki mi je pri srcu, saj se moram oglasiti pri Darku Brleku, direktorju ljubljanskega poletnega festivala z železnimi možgani in trdno vero, da festival bo. Takšen, kot ga pač dopuščajo zdravstveni predpisi, ki jim narekuje korona.

Na Kongresnem trgu oder za glasbene dogodke že stoji. Sedem dni pozneje sem doživel otvoritvenega koncerta z Beethovnovo 9. simfonijo in recitalom še vedno mlade pianistke, častne občanke mesta Ljubljana, Dubravke Tomšič, ki se je po 3. koncertu za klavir in orkester regenta leta, Beethovna, sprehodila kot mlado dekle, ki se odpravi na Rožnik, polno veselja, radosti in pričakovanja.

Grem mimo Slovenske matice. Na misel mi pridejo druženja z Dragom Jančarjem, »večnim« tajnikom, saj je več kot tri desetletja deloval in ustvarjal kot tajnik matice. Kresnikove žirije so ga odlikovale za dobitnika lovorike desetletja. Kar štirikrat je s svojimi deli že prižgal kres na Cankarjevem vrhu. 3. avgusta bo v Salzburgu sprejel avstrijsko državno nagrado za evropsko literaturo. Spomnim se tudi srečanj s predsedniki matice v Jančarjevi pisarni. Eden od njih je bil nepozabni filolog in literarni zgodovinar, akademik Primož Simoniti. Evo! In ta je bil oče dobitnice 30. kresnika Veronike Simoniti.

Zdi se mi, da se je spet lepo sklenil poseben krog v mojem življenju.

Koda: V festivalski pisarni v Križankah. Darko Brlek, bržda edini moški, za katerega jaz vem, da je sposoben ženske čednosti tako imenovanega »multitaskinga«.

Pri telefonu v tem trenutku odločilna epidemologinja. Odprtje je 500 poslušalcev dovolijo zdravstveni strokovnjaki in uradi.

Kot pravijo v Ljubljani, ki se pripravlja na dan državnosti, v največji gužvi še ostane kotiček za izvrsten vic, za šalo, ki bi celo legendarnemu predsedniku izraelske skupnosti v Avstrij Dunajčanu Chaimu Eisenbergu štela v čast. Darko Brlek pristavi: »V Ljubljani smo na dobri poti pri obvladanju pandemije. Edina šibka točka so domovi za ostarele. Imamo do sedaj samo 111 mrtvih zaradi okužbe.« Za odprtje so tem žrtvam v čast po zamisli likovne umetnice v prvo vrsto dal postaviti 111 belih stolov. Plemenita gesta.

»In to še,« nadaljuje. »V Ljubljani je v teh treh mesecih od izbruha[GF1] bolezni umrlo precej manj ljudi kot v istem času v preteklem letu. Žale so edine, ki izgubljajo!«

Bog daj, da ima prav!

Horst Ogris