Doma je v Celovcu, svoj dom pa si je Simona Mandl z možem Adrianom ustvarila v Libučah. »Veliko sva se potila in z vsem srcem sva si ustvarjala s trudom in delom lastnih rok svoj novi dom. Živeti v taki hiši, je nekaj posebnega in potem uživati ob pogledu z najlepšega kraja, kakor je to babica rekla, je nekaj edinstvenega.«

Pa vendar Simona Mandl iz sedanjega doma pogled usmerja tudi v Celovec, kjer je doma in kjer ima tudi svojo službo. V Celovcu ima svojo družino z mamo in sestrami in babico. Vozi se med Celovcem in Libučami. Tri četrt ure z avtom na vsako stran. Pa bi si želela priti iz enega kraja v drugi tudi z vlakom, vendar, zaenkrat povezave še niso takšne, da bi bile sprejemljive.

V Celovcu dela v varstvu Mohorjeve ljudske šole in prav odločitev za to delo ima opraviti tudi z eno njenih velikih skrbi in ljubezni, to je slovensko besedo. Zanjo, ki je nekaj časa študirala pravo, je bilo vedno pomembno, da dela v ustanovi, kjer je doma slovenski jezik. V varstvu je tako in delo z mladimi ji je v veliko veselje. »Vsak dan je drugačen in uživam z mladimi, ker se skupaj znamo nasmejati.« Zanjo mladi v sedanjem času najbolj potrebujejo to, da jih kdo posluša in jim pusti prostost razvijati razne kreativnosti. »Mladi so zelo pod vplivom računalnika in mobilnih telefonov in največje razvedrilo zanje je, če pridejo iz šole, se podajo na vrt in se tam samo med seboj igrajo in tako sprostijo. Veliko časa za to nimajo, saj so kar precej časa v šoli. Imam občutek, da se življenje v sedanjem času zelo hitro odvija in to v mojih otroških letih ni bilo tako.«

Skrb za slovenski jezik je Simoni Mandl srčna zadeva, prav tako tudi petje in kulturno ustvarjanje. Vlagati čas v to delo, je zanjo predvsem tudi skrb za ohranjanje jezika, ohranjanje tega, kar je bilo pomembno za prednike in za kar so vlagali vse svoje moči. Lepo je zanjo videti, kako iz ideje nastane kaj izrednega. To je smela doživljati, ko je sodelovala blizu dvajset let pri celovških lutkah. »Iz nič so nastale lutke in nato predstava.« In predstava je bila velika skrb tudi posredovati najmlajšim ljubezen do slovenskega jezika. »Da, kultura je že del mene,« pravi Simona Mandl. Poje tudi pri MePZ Podjuna, ker sta ji pesem in glasba pomembni. Poje pri Hartmanncah in zdi se ji, »kot bi glasba živela v meni«. Mora enostavno biti. Brez glasbe ne more, pravi. »Zame je pri glasbi sicer pomembna beseda, vendar zelo bistvena mi je melodija. Če mi je všeč melodija, potem poslušam tudi besedilo.«

Simona Mandl zelo rada dela na vrtu pred hišo v Libučah. Tudi to ji je srčna zadeva, prav tako kot skrb, da se ohrani in razvija to, kar je bilo pomembno prednikom. To ni le skrb za materni jezik, to ni le skrb za kulturno ustvarjanje, ampak to so tudi zelo preproste stvari, ki sta njej in sestram dala na pot atej in mama: »Rečemo dober dan in rečemo nasvidenje, rečemo prosim in rečemo hvala.« In še nekaj nista samo rekla, ampak sta vedno tudi podpirala: »Vseeno kaj, to, kar želite in ljubite, to tudi storite.«

Za skupno mizo doma, to je za Simono Mandl, rojeno Hartmann, predvsem: pogovori, biti skupaj žalostni, smeh, predvsem pa, najprijetneje za skupno miza doma je, če smo zbrani vsi. In kaj ji pride na misel za narodno skupnost? »Najprej gre za skupnost in v skupnosti vlečejo vsi za eno vrv. To pa pomeni odgovorno delati za narodno skupnost.«

Tudi to še moramo zapisati: Simona Mandl je praznovala svojo 40-letnico. Njen kakovostni znak: nasmejana s pravimi besedami za vsakogar.