Mladi so bili pod odrom, pa tudi na njem. Biro za slovensko narodno skupnost je XXXIII. Evropski kongres narodnih skupnosti v sredo, 8. novembra, posvetil temi: »Stališča – pričakovanja – izzivi. Prihodnost manjšim in njihovih jezikov z gledišča mladih.«

Kakšna naj bi bila Koroška leta 2050 so razmišljali Jan Ogris-Martič, Meta Vouk, Simon Rustia, Manuel Jug in Nadja Kramer. Objavljamo nekaj citatov iz zelo zanimivih govorov:

Jan Ogris-Martič se je veselil, ko je dobil povabilo, da bi sodeloval na kongresu, saj se mu zdi dobro, da se posluša mlajše, je treba kritiko mladih jemati resno in spoštovati. Jasno je izrazil svoje mnenje: »Številne prijave k slovenskemu pouku je ena stvar, kar pa iz teh prijav naredimo, pa je spet druga zadeva, ki nam trenutno še ne uspe na najbolj efektiven in optimalen način. Trenutno nam ne uspe pripeljati vseh tistih, ki se hočejo učiti slovenskega jezika, tudi v aktivne govorce. Ta sprememba naj bi pa bila del naše vizije za 2050.«

Meta Vouk je mnenja, da bi bilo treba v politiko narodne skupnosti vključiti mlade. Spraševala se je, kakšna bi lahko bila idealna dvojezična Koroška leta 2050. »Leta 2050 bom stara 50 let, morda bom imela otroke in bom spet živela na Koroškem, čeprav to še ni stoodstotno gotovo. Ko se bodo rodili moji otroci, mi ne bo predstavljalo težav, da bom vse potrebne dokumente, kot je rojstni list, avtomatično dobila v slovenščini, ne da bi se morala dodatno truditi ali poslušati neumne pripombe o izbiri slovenskega imena, kot se je to zgodilo mojim staršem, ko sem se rodila jaz. Na uradih dvojezičnega ozemlja bo namreč povsod mogoče uporabljati slovenščino, to pa pred vsemi uradi, od občine do zdravstvene zavarovalnice. Vsi obrazci in vse objave bodo seveda v obeh jezikih, tako da ne bo treba posebej prositi, če kdo hoče uporabljati slovenščino.«

Simon Rustia je ob koncu posebej omenil, kako velik povezovalni faktor je šport in kako dobro je bilo ozračje na Europeadi na Koroškem. Posvetil se je tudi kulturi spominjanja: »Leta 2050 ne bo več živih prič grozot druge svetovne vojne. Zato se bi sprva rad vprašal, kako se bomo leta 2050 spominjali pregona koroških Slovenk in Slovencev. Kaj bo osnova za spomin – zapisana pričevanja v knjigah, spomini v družinah, filmi, spomeniki. Ali danes dovolj sprašujemo še živeče priče? Si to, kar nam povedo, zabeležimo, zapišemo, snemamo? Ali v družinah sploh govorimo o tem?«

Manuel Jug je med drugim omenil pomen izobraževanja v slovenščini in pomen prostovoljnega dela za narodno skupnost: »Pomemben vidik je tudi ohranjanje široke palete društvenih dejavnosti slovenske narodne skupnosti, ki so zelo izrazite in intenzivne, zlasti na področju športa in kulture. Na teh področjih prostovoljno deluje ogromno ljudi in upam, da jih bo do leta 2050 vsaj toliko, v najboljšem primeru pa še več.«

Nadja Kramer je izhajala iz svojih izkušenj: »Odraščala sem v pristni koroško-slovenski družini, kjer sta oba starša aktivna v manjšini, doma govorimo samo slovensko in jezik in kultura sta v naši družini nekaj pomembnega, pozitivnega, nekaj, kar te zaznamuje v tem, kar si. Istočasno pa sem v najstniških letih čutila, da na Koroškem nimajo vsi ljudje tako pozitivnega pristopa do slovenskega jezika in naše narodne skupnosti. Sledil je študij v Gradcu, kjer sem od drugih ljudi prvič začutila spoštovanje in naklonjenost do našega jezika in naše kulture.«