Gesla na odru farne dvorane v Šmihelu ni bilo mogoče spregledati: »Da Slovenec še živi – mila pesem nas uči. Ki jo peva Gorotan – dvigajoč se spet na dan«. Pesem, ki jo je pel Mešani pevski zbor Gorotan pred tem geslom, je zapel že pred 130-imi leti, in za svoj jubilej spet. S to »himno« je pesem preskočila med zbrane v nabito polni dvorani. In nekaj je bilo jasno tudi tem, ki so prireditev spremljali po video prenosu v sosednji, pred kratkim dograjeni prostor farnega doma: pesem, ki jo je za zbor priredil Radovan Gobec, se bo slišala tudi še pri prihodnjih jubilejih.

Moderacija večera je bila rokah Brine Kušej. Bogato zgodovino zbora je strnila takole: »V Šmihelu so že od nekdaj radi prepevali, dokler se pevci leta 1893 niso odločili za bolj organizirano delovanje in je tako prišlo do ustanovitve prvega koroško-slovenskega pevskega društva z imenom Gorotan. Skozi desetletja je zbor preživel mnogo lepih, a tudi nekaj težkih obdobij, predvsem v času 1. in 2. svetovne vojne je bilo delovanje močno okrnjeno, deloma celo za kratek čas prekinjeno. Kmalu po 2. svetovni vojni je zbor prevzel Miha Sadjak. V času, ko je vodil zbor, je nastalo mnogo zvočnih posnetkov Gorotana. Gojil je dobre stike s slovenskimi skladatelji, tako tudi z Radovanom Gobcem, ki je za Gorotan priredil ali uglasbil 20 pesmi. Leta 1989, po 40-ih letih, je vodstvo zbora od Miheja Sadjaka prevzel Albert Krajger, ki zbor vodi še danes. Pod njegovim vodstvom je zbor posnel nekaj samostojnih zgoščenk, nadaljnje pa so nastale v sodelovanju z drugimi zbori. Leta 2004 je zbor prejel Palastrinovo medaljo, visoko odlikovanje za dolgoletno izvajanje kakovostne pevske cerkvene literature.«

Na oder je povabila predsednika Pevskega društva Gorotan Franca Opetnika. Pred pevkami in pevci svojega zbora je pogledal tudi na pravila Gorotana iz leta 1893. Tam je mogoče prebrati tudi to: Name društva je gojiti narodno in umetno petje, blažiti srce in narodni okus in s tem zabranjevati ponočno razgrajanje. Povedal je, da v aktualnih pravilih tega odstavka ni več, prav tako ne naslednjega: Pevci so bili dolžni plačevati 10 krajcarjev mesečno. Franc Opetnik pa je citiral tudi besede občinskega tajnika Filipa Kanduta, ki je pri Šercerju na ustanovnem občnem zboru leta 1893 v svojem nagovoru zbranim dejal: »… naj bolj spoštujejo sami sebe in se ne sramujejo, da so slovenske krvi«. Opetnikovo dopolnilo: »Zelo jasne besede!«

Mešani pevski zbor Gorotan ta večer ni praznoval sam. S svojim nastopom so mu prišli čestitat Kvintet Donet, tamburaški ansambel Tamika in Trio Korenika. Kar je nato sledilo, je bil vrhunski pevski in instrumentalni nastop. In kot poseben višek so nastopile tudi tri pevke, ki jih poslušalke in poslušalce poznajo tudi kot dobre solistke zbora. Samo tokrat so prišle z bendom in nastopile same. Tatjana Oraže-Vavti, Simona Ana Krajger in Janja Trap-Kert so pokazale, kar zmorejo s svojim glasom. Poseben trenutek je bil tudi nastop Gorotana s Triom Korenika.

Ko sta stopila na oder predsednik društva Franc Opetnik in zborovodja Gorotana Albert Krajger, je bilo jasno: neka pomembnega je še treba predstaviti, saj je treba biti na eni strani zasidran v tradiciji in hkrati gledati v prihodnost. Zbranim sta sporočila, da je izšla zgoščenka ob 130-letnici Gorotana. Na njej je nekaj arhivskih posnetkov, ob ostalih na novo posnetih pesmih pa nastopa zbor tudi skupaj s Triom Korenika, posnete pa so tudi mlade že omenjene solistke.

Mnogi so prišli čestitat Gorotanu. Med njimi tudi župnik Slavko Thaler, saj je zbor tudi cerkveni zbor. Dejal je: »Zahvaljujem se vam za zvesto in žlahtno petje pri svetih mašah vsako nedeljo in praznikih ter tudi na pogrebih. Zdi se nam tako samoumevno, da pojete. Prisrčna hvala vam za vse. Naj vas Bog živi še na mnoga leta, da boste peli Bogu v čast, sebi in ljudem v veselje.« Posebne besede je namenila jubilantu tudi zborovodkinja MePZ Podjuna Anja Kapun. »Kako bogati melodij ste šmihelske pevke in šmihelski pevci, da skozi leta doživljate glasbeno skupnost in uživate ob skupnem petju. Kako s tem bogatite spremljevalke in spremljevalce vaših harmonij. Občinstvo, ki vam sledi pri mašah, publiko pri vaših nastopih, vaše družine, prijateljice in prijatelje, ki se s tem nahajajo v samoumevnem pevskem vsakdanjiku.« Predsednik KPD Šmihel Silvo Jernej pa je poudaril: »Pri vaših nastopih vidimo, da petje človeka oblikuje, plemeniti, osrečuje, razvija ljubezen ne samo do lepega, temveč tudi do skupnosti. Skratka med vami so glasba, petje in življenje vedno tesno povezani.«

Franc Opetnik, predsednik Pevskega društva Gorotan

Pevsko društvo Gorotan je staro 130 let. Kaj je tisto, kar dela Gorotan posebnega?

Franc Opetnik: Pri Gorotanu je bila cerkvena pesem vedno glavni del delovanja. Gorotan od vsega začetka ni bil samo prosvetni zbor, ampak predvsem cerkveni zbor.

Pred desetimi leti ste dejali, da zbor odlikuje njegova vsestranskost. Pravzaprav je v zboru mogočih več različnih zasedb. Kaj taka zmožnost pove o pevkah in pevcih?

Franc Opetnik: Navajeni smo fleksibilnosti. Ob nedeljah pojemo pri maši in nikoli ne veš, kdo bo prišel na kor. To je za pevce kot tudi za dirigenta posebna izkušnja. Kaj lahko pojemo, bomo zmogli s temi glasovi? Če smo vsi zbrani, nas je sedaj 29 pevk in pevcev. Na pogrebih nas je včasih manj, pa tudi zapojemo.

Na kaj ste kot predsednik najbolj ponosni in kako močna je skrb za pevski naraščaj?

Franc Opetnik: Ponosen sem, da pevke in pevci redno hodijo k maši in pojejo, prav tako tudi na vaje. Drugi zbori imajo pet ali šest nastopov na leto, mi pa pojemo vsako nedeljo in to je gotovo za ta zbor posebna značilnost, da ima neverjetno veliko nastopov. Malo me skrbi, kako nagovoriti mladino za sodelovanje v zboru. Mi smo cerkveni zbor in to seveda mladino ne najbolj privlači. Nočem se izgovarjati, je pa dejansko tako. Težko je mlade nagovoriti, če si v prvi vrsti cerkveni zbor.

Bi bili ponosni na zbor tudi, če ne bi bil njegov predsednik in zakaj?

Franc Opetnik: Seveda bi bil ponosen, saj je to izredno kvaliteten zbor in izredno fleksibilen v svoji sestavi. V prvi vrsti se počutim kot pevec. Naloga kot predsednik je pač v tem, da organiziraš kakšne nastope ob jubileju, pripraviš brošuro in še marsikaj nevidnega. Meni je 1993 leta, takrat sem bil že štiri leta podpredsednik, predsednik Janez Kušej, znani Davidov Hanza, rekel: Ti Franc, boš ti zdaj za predsednika, moramo v Celovec gor povedat, kdo je novi predsednik. Nič mi ni prej rekel, sem pa bil predsednik.

V. Gotthardt