»To, kar te obdaja, je drugačno,« pravi akademska slikarka Ejti Štih, ki je teden dni ustvarjala na sveškem Slikarskem tednu in zna pogledati na kraje svojega ustvarjanja iz več zornih kotov v različnih krajih.

Slikati je začela doma v Sloveniji, od leta 1982 dalje pa ustvarja pretežno v južnoameriški državi Boliviji. V Svečah je ustvarjala v Goršetovi galeriji med njegovimi kipi. »Delam v muzeju med deli Franceta Goršeta, to mi daje okvir. Nekaj podtalnega in misterioznega mi posreduje tudi mirna in romantična vas, v kateri ne morem mimo parkljev.« Parklji so se znašli tudi v njenih slikah. Na eni od slik se tem groznim parkljem, ki na njej simbolizirajo komunizem, uspešno upira tudi kipar France Gorše.

Kot umetnica je Ejti Štih, »ki so mi bile vse poti odprte v Sloveniji«, ugotovila po enem letu in pol, ko se je spet vrnila v domovino, »da ljudje na tebe ne počakajo in pač nisi zraven, če nisi doma in nisi tako potreben, kot računaš«. Vendar je v svoji odločitvi, zapustiti domovino in začeti kot umetnica, znova ugotovila eno: »Človek lahko gre kamorkoli in tam lahko požene korenine.« Ejti Štih je to storila, ko se je odselila v Bolivijo. Seveda pomeni vsak nov začetek trdo delo, predvsem če gre za področje umetniškega ustvarjanja. Pravi tudi, da je bila njena »nova avantura« svobodna odločitev in je nekaj popolnoma drugačnega, »kot če moraš domačo deželo zapustiti zaradi drugih vzrokov.« V Boliviji se ukvarja precej z migracijo in postavlja si vedno znova tudi vprašanje: »Kaj je tista slovenska hrbtenica, če si daleč stran od domovine in kaj mene dela Slovenca«. Povezanost s Slovenijo v Boliviji Ejti Štih ima, čeprav pravi, da s tem »nimam veliko dela,« saj je namreč častna konzulka Republike Slovenije v mestu Santa Cruz de la Sierra.

Umetniško ustvarjanje je bilo v družini močno prezentno. Ejti Štih je kar z dveh strani imela dva močna stebra ustvarjanja. Mati je bila znana likovna umetnica Melita Vouk, njen oče pa književnik in gledališki kritik Bojan Štih. In če se potem še hčerka poda na umetniško pot, potem so tu dvomi, predvsem takrat, če se kar zgodaj pojavi tudi uspeh. In zato daje Ejti Štih v pomislek: »Potem pri vsem nikoli ne veš, si sam tako dober ali pa na to vplivajo imena slavnih staršev. Za samozavest mladega človeka slavni starši niso v prid.« Zato ji je Bolivija prišla zelo prav. »Tudi tu sem si z umetniškim delom ustvarila ime in našla svoj umetniški izraz.« Tudi njena hčerka Ines je šla po njeni poti in »odšla daleč od mene«. Kot 17-letna je šla študirat umetnost v London in tam postala priznana umetnica.

Toda vrnimo se v mesto Santa Cruz de la Sierra. Tu je Ejti Štih po poroki z arhitektom Luchom Fernandezom de Cordoba v opuščeni policijski postaji ustvarila galerijo za likovno umetnost. Danes je to daleč naokoli znana in priznana galerija, ki odpira vrata umetnicam in umetnikom in tudi ljudem, ki le težko prestopijo prag kake umetniške ustanove. V galeriji opozarja na družbene nepravilnosti in socialne stiske. Tematike, ki se pojavljajo v galeriji, so tudi tematike likovnega ustvarjanja Ejti Štih. Opisuje življenje navadnih ljudi, politikov, revščino, žensko vprašanje, globalizacijo, skrb za naravo, medčloveško spoštovanje, človeške stiske, socialne krivice … In tudi take slike so lahko lepe, pravi Ejti Štih. Pogoj je samo ta: »Gre za to, kako se te stvari predelajo v sliko. Umetnik mora obvladati obrtniški del slikarstva in če je ta slikarska obrt dobro narejena, potem je čisto jasno, da izžarevajo tudi slike s tragično in neprijetno vsebino posebno lepoto«. Slovenski novinar v Italiji Jurij Paljk je za slike Ejti Štih zapisal naslednje besede: »Umetnica si upa uporabljati barve. To je slikarstvo, ki sloni na akademskem znanju: kompozicija vsake njene slike je strogo zasnovana, nič ne beži iz njenih sik.« Tu ni nič dodati. Morda samo to, da je umetnica s svojo umetnostjo oplemenitila tudi nekaj sakralnih prostorov v Sloveniji in Boliviji. V Sloveniji je za kmeta, ki goji ovce in je zgradil majhno kapelo, naslikala dobrega pastirja v velikosti 6 m x 1,2 m, v Boliviji pa križev pot s štirinajstimi velikimi slikami v velikosti 2,5 m x 3 m za katedralo, ki je bila zgrajena na kraju nekdanje cerkve.

Ejti Štih je znana po tem, da ob velikih formatih izdeluje tudi skodelice in druge manjše umetniške predmete. Tako za velike slike kot tudi za majhne skodelice pravi, da nič ni lahko narediti. »Bistvena razlika pa je slike velikega formata največkrat ne najdejo zidu in tako ostanejo v kakem muzejskem skladišču ali pri meni v ateljeju. Skodelice ali »šalčke« z mojimi motivi pa najdejo svoje mesto povsod. Te objekte kupujejo ljudje, ki si drugače umetnosti ne morejo privoščiti in tako pride moja umetnost na marsikatero mizo in je vsak dan sredi med njimi.« In še enkrat k večjim in velikim formatom slik. Ejti Štih si lahko predstavlja, da na letališčih, železniških postajah in še kje namesto velikanskih reklam za šampone obesijo raje slike umetnic in umetnikov, »naše življenje bi bilo bolj bogato«. In še nekaj pravi. »Van Goghovi sliki ali katerikoli drugi sliki, drago prodani na dražbi, ki se znajde v trezorju, se dela velika krivica.«

In v kakšen svet se podaja, če zjutraj vzame v roke čopič in se znajde pred praznim platnom? Eiti Štih: »To je jutranja mora vsakega umetnika. Prideš v atelje, imaš prazno platno, in ne veš, kaj naj bi naredil. Imam to prakso, da se mi umetnost zgodi. Ne delam si skic, ampak z besedami napišem motiv, ki ga želim naslikati in te besede obesim na zid. Če pa ni besede za motiv, mi pomagajo barvne packe, s katerimi se začnem na platnu sprehajati. Ampak tudi za umetnika velja: usesti se in dan za dnem vztrajno delati.« Ob vsem delu je za Ejti Štih najpomembneje, »da čutim ljubezen okrog sebe, da je družina zdrava, da imam duševni mir«.

V Goršetovi galeriji, kjer je Ejti Štih slikala na 40. Slikarskem tednu v Svečah, so bile na stopnicah tudi knjige, ki jih je ilustrirala. V spominu ostaja tudi njen stavek: »Vse življenje sanjam o tem, da bi se naučila animacije. To se vedno bolj odmika, vendar upanje ostaja. Blazno si želim, da bi se moje slike mogoče animiralo. Morda kak mlad človek križa moje življenje.«

Vincenc Gotthardt