David Wiegele prihaja iz družine, v kateri je smučarsko skakanje več kot le šport – je del identitete in nit, ki povezuje generacije. Sin Franza Wiegeleja ml. je in vnuk Franza Wiegeleja st., ki sta močno zaznamovala delo na skakalnici v Zahomcu ter tudi tamkajšnje Športno društvo Zahomc. David Wiegele danes to tradicijo nadaljuje kot predan sodelavec društva, kjer s stalno prisotnostjo in tiho vztrajnostjo pomaga ohranjati šport, ki je oblikoval njegovo družino. Njegova življenjska pot je preplet jezikov, selitev in vračanj, pri katerih je iskal ravnotežje med poklicem, športom in koreninami.

David Wiegele prihaja iz okolja, v katerem so bili različni jeziki in kulture navzoči skoraj samoumevno, čeprav se tega kot otrok ni vedno zavedal. Oče je z njim in njegovima sestrama poskušal govoriti slovensko, mama pa nizozemsko, vendar je na tem vztrajal le v zgodnjih otroških letih. Kasneje so jezika uporabljali samo še v stiku s sorodniki, doma v družini pa je prevladovala nemščina. David Wiegele je zato odraščal tako, da je slovensko in nizozemsko razumel, a nikoli zares govoril. V šoli je imel sicer pouk slovenščine, vendar ni bil posebej kakovosten, rezultat pa temu primeren. Ko se je po srednji šoli na Čajni na Zilji preselil v Eisenerz na Štajersko, je stik s slovenščino povsem prekinil, saj je bil veliko zdoma in sorodnikov dolgo ni srečeval. Danes z nekoliko grenkim priokusom pravi, da si želi, da bi oba jezika znal tako dobro govoriti, kot ju razume.

Preselitev v Eisenerz je bila povezana s športom in izobraževanjem. Tam je obiskoval deveti razred in nato opravil izobraževanje za mehatronika. Eisenerz je izbral, ker ponuja redko kombinacijo športne poti in poklicnega usposabljanja. Živel je v domu, treniral v nordijskem izobraževalnem centru (Nordisches Ausbildungszentrum – NAZ) in se tam tudi izobraževal. Skupaj je v Eisenerzu preživel šest let, med katerimi je postavil trdno poklicno osnovo in hkrati ohranjal športno pot, ki jo je začel že kot majhen otrok.

S smučarskimi skoki se je srečal skoraj prej, kot se je naučil brati. Oba, dedek in oče, sta bila skakalca in potem trenerja, tako so bile skakalnice že zmeraj naravni del vsakdana. Po končani šoli je šel k vojakom in tam se je njegova športna pot začela umikati drugim obveznostim. Brez podpore in ob močni konkurenci ni uspel priti v avstrijski kader ÖSV in napredovati v reprezentanco. Po služenju vojaškega roka se je zaposlil pri podjetju Capita na Brnci, skakanje pa nadaljeval le še v prostem času. Posebna izkušnja so bili nastopi kot predskakalec na tekmah svetovnega pokala – trenutki, ki jih danes opisuje kot zabavne, nenavadne in nepozabne. Najboljši tekmovalni rezultat je dosegel v času treninga v Eisenerzu v okviru alpinskega pokala (Alpencup). S skoki je dokončno prenehal, ko je dobil službo pri KMS in je zaradi dela po vsej Evropi imel vse manj časa. Mlajša sestra Lisa je bila v skokih uspešnejša, kar ga je iskreno veselilo. Najmlajša, Hannah, še danes tekmuje in David Wiegele pravi, da ga razveseljuje, da tradicija v družini živi naprej.

Stika s skakanjem in domačim športnim društvom ni nikoli izgubil. Z društvom je povezan že vse življenje, saj je dedka in očeta spremljal pri vseh opravilih okrog skakalnice. Ko je dedek postal starejši, je tudi David Wiegele imel spet več prostega časa in se je tako lahko društvu posvetil bolj resno. Danes skupaj z očetom skrbi za skakalnice, zasneževanje in pomaga tudi pri treningih najmlajših, kadar je treba. Vidi to kot del družinske povezanosti, kot nekaj, kar se prenaša iz roda v rod. Živi v Zahomcu, v stari družinski hiši s svojimi starimi starši, kar mu ponovno odpira pot do slovenskega jezika, skupnosti in tradicije.

Posebej ponosen je, da mu je v življenju uspelo že marsikaj, čeprav pot ni bila vedno ravna. Zanj so najpomembnejši občutek pripadnosti, delo za skupnost in dejstvo, da so korenine, ki jih je nekoč delno izgubil, danes spet žive.