Pred kratkim je pri Mohorjevi založbi izšla druga pesniška zbirka Amine Majetić. V zbirki izpoveduje svoje izkušnje iz pesniškega in glasbenega sveta, razmišlja o pomenu življena in časa, ki nam je dan ali vzet. Zbirka je posvečena mlajšemu bratu in v slovo prijatelju.

Za drugo pesniško zbirko Amine Majetić, rojena 1991 na Jesenicah, je napisala spremno besedo Lidija Golc. Zbirka obsega štiri cikle: Brez meja, Sonce še nikoli ni sijalo tako močno, Podarila ti bom nasmeh in Slovo.

V ciklu »Brez meja« gre za to, da si v življenju velikokrat nekaterih stvari ne upamo. V bistvu smo zadovoljni v svojem udobnem svetu. Naprej iti se redko kdo upa. Avtorica sama se redno podaja v te neznane vode. Sama pravi, da je grozno nesrečna in ima občutek, da ne živi, če se nič ne dogaja v njenem življenju. Da rada gre v neznano, potrjujejo številna potovanja v Ameriko, Turčijo v Evropi in v Dubaj.
»Sonce še nikoli ni sijalo tako močno« je čisto vsakdanje poglavje. Avtorica se z globino lotrva vsakodnevnih srečanj in dogodivščin.
Nadaljuje s pozitivnim poglavjem »Podarila ti bom nasmeh«. Gre za ljubezensko poglavje. Veliko ljubezenskih pesmi piše in bralkam in bralcem se zdi, da je avtorica, učiteljica in glasbenica romantična oseba.
Četrto poglavje se imenuje »Slovo«. Gre za zaključke, za smrt in za življenje, ki ne traja. Pred tremi leti je za rakom umrl njen najboljši prijatelj in je nekatere pesmi pisala tudi o tem času. »Za vsako pesem je ozadje in za vsako lahko pripovedujem zgodbo, ki traja najmanj uro. Vsaka pesem ima povezavo ali s slabim ali z dobrim dogodkom v življenju,« izdaja avtorica, ki sodeluje pri raznih literarnih in glasbenih projektih.

V desetih letih delovanja kot glasbenica in po več ko 1.000 nastopih pred 10.000 ljudmi, si učiteljica slovenščine in nemščine vzame čas in predeluje vse dogodke. Včasih po nastopu ob treh zjutraj zapiše svoje pesmi. »Grem na pot, gledam skozi okna, razmišljam o nastopih s skupinami »Chaos« ali »Selection« in vse predelam s pisanjem pesmic,« pravi pesnica, ki že več ko 12 let živi in umetniško dela na Koroškem. Možnost za urjenje pisne sposobnosti si je med drugim pridobila pri »Nedelji«, kjer je kot urednica pisala prispevke in spoznala zanimive ljudi in Koroško.

Kot članica žirije literarnega tekmovanja »Pisana promlad« spremlja Majetić, ki govori pet jezikov tekoče in se v redkem prostem času uri v igranju klavirja in kitare, razvoj mlajše generacije tudi z literarnega vidika. Sama je dobitnica več literarnih nagrad in priznanj in trikratna prvonagrajenka govorniškega natečaja ob podelitvi Tischlerjeve nagrade. Publicirala je tudi v knjigi »Naša Koroška«.

Alexandra Praster