Manjšinski delavec – tako Jožeta Wakouniga, ki te dni praznuje svojo 80. obletnico življenja, označuje Slovenski biografski leksikon. Precejšen del svojega življenja je zavestno posvetil slovenski narodni skupnosti in ji pomagal kovati krepkejšo samozavest.

Z oznako »manjšinski delavec« se Jože Wakounig gotovo strinja, saj ve, da je delo za slovensko narodno skupnost trdo, hkrati pa je to tudi delo, ki prinaša mnogo zadovoljstva, saj je v središču skrb za izredno krhko in vse ranljivejšo skupnost v deželi. To delo je vedno opravljal z vsem srcem in zavedanjem, da vsega ni mogoče narediti prav, za najbližje mu je včasih primanjkovalo časa.

Slovenski jezik na Koroškem mu je bil vedno srčna zadeva. Vse, kar je v svojem življenju delal izven poklicne obveznosti profesorja latinščine in grščine ter po potrebi slovenščine in zgodovine na Slovenski gimnaziji, je bilo podrejeno samo eni skrbi – storiti vse, da bi slovenska beseda ostala slišna v ljubljeni deželi Koroški. Da je to marsikdaj storil z malo močnejšimi udarci, je gotovo ostanek njegove otroške želje, saj se je videl kot »kovača pri nakovalu; ko kujem, ko kalim železo /…/.«Predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Valentin Inzko je o Pepu, kakor ga mnogi kličejo, ob podelitvi Tischlerjeve nagrade povedal tudi naslednje: »Pep je bil in je zgled pokončnosti, vedno je bil mož beseda, jedrnat, klen in jeklen, načelen in značajen, dosleden in nepopustljiv, jasen; in včasih tudi hud ali celo oster, podjunsko trmast, imel je trdo kožo, istočasno pa občutljivo dušo, saj ga je bolela vsaka krivica, vsaka žalitev manjšine.« Inzko je govoril tudi o vzporednih življenjih, ki jih je živel Jože Wakounig. 33 let je bil občinski odbornik v Kotmari vasi, 20 let je deloval v Zboru narodnih predstavnikov, prav tako dolgo je bil predsednik ali član odbora Narodnega sveta koroških Slovencev, 13 let je deloval kot glavni urednik Našega tednika (prav njegova ukinitev je ena od njegovih velikih bolečin), 36 let pa je služboval kot profesor in kratek čas kot ravnatelj na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu. Poučeval je tudi pri šolskih sestrah v Št. Petru in od leta 1969 do leta 1976 na Kmetijski šoli v Podravljah.

Jožeta Wakouniga odlikuje solidarnost z narodno skupnostjo in skrb za njen pozitiven razvoj. Znan je po trdovratnem optimizmu, vizionarnosti ter vedno v dobro usmerjenem pogledu v prihodnost koroških Slovencev in celotnega slovenskega naroda. Posebej ga odlikuje njegov srčen stik s podeželskimi ljudmi.

Jožetu Wakounigu je bila pomembna samostojnost narodne skupnosti na Koroškem, zato je imel in ima svojo politično domovino v strukturah, ki so stale na temeljih samostojnosti in samoodgovornosti. Obširen opus zavzema tudi njegovo publicistično delo. Nekaj ga je prispeval tudi kot pisec komentarjev za Nedeljo. Dejaven je kot član župnijskega sveta v domači fari v Kotmari vasi. Kadar sta mu domača politika in Koroška postali preozki, se je podal po svetu. Najraje je s kakšnimi skupinami odpotoval v Rim in jim tam s svojimi izbranimi besedami med neštetimi znamenitostmi slikal življenje v preteklosti in sedanjosti. V Rimu je bil 70-krat. Straßbourg, Bruselj, Praga, Krakov, Auschwitz, Grčija in mnoga druga mesta so predstavljala pomembne postaje »koroškega Rimljana«. Tudi Nedelja je bila deležna njegovega zavzetega in duhovitega vodstva. Zahvaljujemo se mu za spremstvo potovanja Nedelje v Rim in Prago. 80. obletnica Jožeta Wakouniga je gotovo najprej njegov osebni praznik, je pa ob vsem tem, kar je v raznih ustanovah slovenske narodne skupnosti storil za njeno krepitev, gotovo tudi priložnost za vpogled v to, kakor se je sam izrazil, »kako redno prilivati roži materinšini, da ne usahne«.

Vincenc Gotthardt