Najnovejša razstava v Muzeju moderne umetnosti v Celovcu združuje pod naslovom »Podobe pokrajine« dvanajst umetnikov. Med njimi je tudi Karl Vouk, ki pa ni le eden izmed razstavljajočih umetnikov, temveč je pobudnik te razstave, ki povezuje umetnike iz Slovenije, Nemčije in Avstrije. Umetniki iz Nemčije so vsi pripadniki narodne skupnosti Lužiških Srbov.

V enajstih prostorih gre za različna razmišljanja na temo pokrajina. Pokrajina je narava, prav tako je kraj, kjer ljudje živijo, v katerem razvijajo svojo kulturno in jezikovno identiteto. V primeru Lužiških Srbov je pokrajina v Lužicah tudi kraj, ki spreminja svojo podobo. Ker tam kopljejo rjav premog, je izginilo 136 vasi in 30.000 prebivalcev, pripadnikov lužiškosrbske narodnosti si je moralo poiskati nov dom, največkrat v mestih. Vzeta jim je bila dobesedno domovina, v kateri so živeli svojo kulturo in se pogovarjali v svojem maternem jeziku. S preselitvijo se je spremenila tudi njihova pokrajina jezika in kulture. Prav to dejstvo je našlo svoj odmev v umetnosti, literaturi in glasbi. Karl Vouk: »Razstava ustvarja lok napetosti, ki po eni strani opozarja na specifično problematiko, po drugi pa poudarja prehode med pokrajino, kulturo in družbo.« Razstava v MMKK v Celovcu je tretja postaja. Prva je bila v Serbskem muzeju v Budyšinu, druga v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu.

Razstava je projekt treh držav. V Nemčiji med Lužiškimi Srbi niso izbirali umetnic in umetnikov. Razpisali so natečaj in ob tem odkrili tudi še neznane, vendar že priznane umetnice in umetnike. Izbrali so jih štirje in razstavili njihova dela. Michael Kruscha, Iris Brankatschk, Frauke Rahr in Hella Stoletzky soočajo obiskovalce s pokrajino, v kateri živijo Lužiški Srbi. Michael Kruscha, ki ga fascinira puščava, je nekaj te našel tudi v svoji domovini. Na svojihh velikoformatnih slikah prikazuje dnevno odkopavanje v lužiški pokrajini brez vsake otožnosti. Njegov pogled je osredotočen na kruto moč, s katero se stroji brezkompromisno žrejo v pokrajino. Frauke Rahr je leta 2016 posnela film »Obisk v domovini« in ga predstavlja v dveh verzija[GF1] h. Enkrat v črno-beli tehniki z izborom formata, barve, načina govora, tipografije, naslova in drugimi elementi sugerira, da so posnetki zgodovinski iz 1950-ih let. Ob ta film pa postavi barvni film v formatu 16:9. Vedno isti filma, pa jw kot iz drugega časa.

In kakšen je prispevek koroških umetnikov na tej razstavi? Karl Vouk spregovori o spreminjanju pokrajine na najrazličnejših področjih s filmom »Narava«, v katerem prikazuje umetno jezero, kamor je bilo preseljenih več tisoč nižinskih urhov (Rotbauchunken). Idila jezera vara. Glasni klici nižinskih urhov, ki se izmenjujejo z avdioposnetki industrijskega hrupa, zazvenijo kot svarilo pred izginotjem dolnje lužiščine. Pri tem se umetnik sprašuje, ali pridobivanje energije upravičuje uničenje pokrajine in kulturne dediščine. Zorka L-Weiss je vzela iz pokrajine drevo in jo prenesla v prostor kot abstraktno geometrijsko sliko in skulpturo. Marko Lipuš se je podal v pokrajino spominjanja. Odstira spomine na svojo babico. Na fotografijah je šele po pozornem gledanju mogoče spoznati obrise taborišča Ravensbrück, kjer je bila umorjena. Drugi cikel slik pa je koža njegovega očeta. Pokrajino kože je spraskal in tako rekoč praska v njegovi zgodbi. Četrta med koroškimi umetniki je Melitta Moschik, ki se ukvarja z digitalnimi pogledi na Zemljo. Slovenijo zastopajo na razstavi Nika Avtor, Jošt Franko, skupina IRWIN in Marko Peljhan.

Za pobudnika razstave Karla Vouka je bilo predvsem pomembno, da poveže vizualno umetnost še z literaturo in glasbo. Tako bosta na sporedu v spremljevalnem programu k razstavi tudi koncert in literarno branje. Marko Lipuš bo 6. marca vodil umetniški atelje. Udeleženke in udeleženci bodo skupaj z umetniškim fotografom iskali merila za dobro fotografijo. Slovenskega vodstva po razstavi se bo mogoče udeležiti 30. januarja, ob 18. uri.

Vincenc Gotthardt