Končno in neverjetno. »Ali je to res?« sem se spraševal tudi sam. Že nekaj let sem upal in pričakoval, da bodo Petra Handkeja izbrali za dobitnika Nobelove nagrade za književnost. Letos me je pa ta vest veselo presenetila. Švedska akademija je utemeljila, da jo je pri Handkeju prepričalo »vplivno delo, ki z jezikovno iznajdljivostjo raziskuje obrobje in specifičnost človekove izkušnje«.

Vedno znova sem bil priča, kako Peter Handke išče besede – tudi v sproščenem pogovoru. Vsako pretehta, ali pojem vsebuje pravi pomen in izraža jasno vsebino. Dostikrat primerja pomen besede v raznih jezikih, tudi v slovenščini in stari oziroma biblični grščini.

Peter Handke je zakoreninjen svetovljan. Potoval je okoli sveta, vedno pa se vrača v domače kraje, v Staro vas, kjer se je rodil in v Grebinjski klošter, na grob svoje mame. Kadar sem ga spremljal na pokopališču, mi je začel pripovedovati o svoji družini, predvsem o materi in stricu Gregorju. Povezan je z njima prek groba. Sočutje in ljubezen njegove mame je pesem trajanju. V gostilni pa visijo fotografije. Pokaže obraze in našteva imena in med pripovedovanjem nastaja tisto občuteno ozračje, ki si ga je ohranil iz otroških let. Tu so njegove korenine in te ostanejo sočne.

V Grebinjski klošter prihaja tudi kot romar. Skoraj vsako leto se tu srečamo na veliko gospojnico. Najprej v cerkvi. Sveta maša je zanj dragocena zakladnica, prav tako pete litanije v slovenščini. Potem nas pa vabi kloštrski župnik Hanzej Dersula na skupno kosilo. Tudi letos je bilo tako. Pri omizju smo se letos pogovarjali najprej o sveti maši. Opazil je, da mnogi pri povzdigovanju sploh ne pokleknejo več. Rekel je: »Tu je bistvo, spremenjenje v Kristusovo telo spreminja naše življenje. Treba je, da človek poklekne.« Handke si je ohranil tudi te korenine.

Iz teh korenin je zraslo košato drevo, pisatelj svetovnega formata, Nobelov nagrajenec. Njegove slovenske korenine najdemo v raznih knjigah, najbolj pa v drami »Še vedno vihar« (Immer noch Sturm). Peter Handke si je ohranil mnogo prijateljev. Iz gimnazijskih let na Plešivcu je povezan z Gustavom Janušem in s Florjanom Lipušem. Obema je s prevodi njunih knjig odprl vrata za nemške bralce. Posebno prijateljstvo ga je povezovalo s Fabjanom Hafnerjem, za katerim še vedno žaluje. Peter Handke je odprl našim slovenskim pesnikom in pisateljem vrata v širni svet. Zato se smemo mi še posebej veseliti, da prejema letošnjo Nobelovo nagrado.

Dragi Peter Handke, veselimo se s Teboj in Ti čestitamo.

Jože Valeško

Peter Handke, doma v Stari vasi pri Grebinju, je prejemnik Nobelove nagrade za književnost

Odločil se je za slovenščino kot dušo

Petru Handkeju sta bili besedi »mleko« in »kruh« znani iz otroštva. In ko je pozneje v zrelejših letih ponovno odkrival ti besedi, zanj to ni bil kak drug jezik, temveč so to bile slike iz otroštva. »Napol sem, po materinih prednikih, na določen način koroški Slovenec. To je dejstvo. Nočem pa se postavljati s tem.« To je rekel Nobelov nagrajenec Peter Handke v pogovoru z državno nagrajenko za literarno kritiko Katjo Gasser.

In kaj je še rekel sedaj Nobelov nagrajenec za književnost Peter Handke, o svojih slovenskih koreninah na Koroškem? Fabjan Hafner je v svoji neponovljivi lavdaciji ob podelitvi Einspielerjeve nagrade leta 2013 Petru Handkeju predstavil naslednje odstavke, ki govorijo, kako je pridobival svojo pripadnost.

Moja mama, moj stari oče in stara mati so bili čisti koroški Slovenci; jaz sam bi kaj takega tudi rad rekel, toda ne morem.

Z leti, verjetno predvsem zaradi podob, ki sem jih dobil iz pripovedovanja svojih prednikov, se je to spremenilo, kar je naravno (ali pa naj bi bilo naravno). »Slovenec« pa nisem nikoli postal, niti »polovičen« ne, čeprav zdaj jezik na pol berem.

Verjetno je v meni nekaj sovraštva do samega sebe, si včasih mislim, ali kaj. Saj je pravzaprav nenavadno, da se je nekdo, ki ima nemškega očeta, enkrat odločil za slovenščino … kot dušo. To je vendar nenavadno. Kako pride do tega, da sem se tako rekoč odločil proti svojemu očetu in za svojo mater.

Peter Handke je prevedel Zmote dijaka Tjaža Florjana Lipuša. V pogovoru z Erichom Prunčem je pojasnil: »Do prevoda je prišlo tako, da se mi je po prvih dveh stavkih zazdelo, da je to slovenski svet, ki sem ga vedno nosil v sebi in ga je končno nekdo oblikoval jezikovno.«

Na enem od stavkov na ploščah v Handkejevem muzeju v samostanu v Grebinju, je razvidno, da je bil njegov prvi jezik slovenščina. V knjigi »Die Lehre der Sainte-Victoire« je zapisal tale stavek:

»Tudi moj začetni jezik naj bi bil slovenski. Domači frizer mi je pozneje vedno znova pripovedoval: ko me je prvičstrigel, nisem razumel nobene nemške besede in sem se z njim pogovarjal samo slovensko.«

Peter Handke, eden najpomembnejših nemških pisateljev, je v svoje knjige vedno znova vpletel kak slovenski stavek, kako slovensko besedo in ponekod je nemško besedilo sploh eno samo slovensko čutenje. Iz slovenščine v nemščino je prevedel Florjana Lipuša in Gustava Januša. In vedel je, kaj prevaja: »Ta literatura je svetovna literatura. Tragično pri tem je, ta literatura je ogrožena in lahko izgine.«

Najbrž nikakor ni predrzno, če je slovenska narodna skupnost še posebej ponosna na to Nobelovo nagrado, »saj je bila z njo odlikovana tudi slovenska literatura v Avstriji,« kot je izpostavila literarna raziskovalka Daniela Stringl. Peter Handke je tudi zaščitna znamka za koroško slovensko literaturo po svetu.

Citati iz: Peter Handke: »Še enkrat v deveti deželi«. Založba Wieser 1993.