Mohorjeva in Dom v Tinjah sta tudi letos organizirala serijo Knjige mojega življenja. Na prvih dveh večerih sta bila gosta Stanko Wakounig in Lojze Peterle, ki sta bila zelo zanimiva sogovornika. 

Izkušnje življenja odpirajo nov pogled na prebrano

Lojze Peterle, prvi premier samostojne Slovenije in evropski poslanec že najde pot, da pride na Koroško. Tudi prevozno sredstvo ni problem, pa naj bo to letalo ali kolo. Prav ta njegova velika povezanost je bila razlog, da sta ga Mohorjeva družba in Tinjski dom povabila kot gosta  v – sedaj že dobro uveljavljeno – serijo Knjige mojega življenja.

Na petkov popoldan prvega junijskega dne je bilo vredno priti v Mohorjevo knjigarno, kjer se je Lojze Peterle v pogovoru z Jožetom Kopeinigom izkazal kot odličen govorec. Odličen govorec pa težko postaneš, če nisi tudi aktiven bralec. Lojze Peterle se je rodil na hribu, »kjer se je zgodilo nekaj pesmi,« pravi in to zanimivo formulacijo pojasnjuje: »Moja stara mama je bila ljudska pesnica in ko je dobila navdih je tekla z njive ter z ogljem zapisala pesem.« A ko je pesmi poslala nekemu gospodu, jih je ta objavil kar pod svojim imenom. Če ji je vzel pesmi, pa ji ni mogel vzeti navdušenja do branja, ki ga je prenesla na potomce. In dedič tega je tudi Peterle, ki ni samo bralec ampak tudi pisec. Iz mnogih knjig, ki so ga navdušile, je za predstavitev izbral tri, čeprav bi v njegov ožji izbor sodili vsaj še Sveto pismo, v katerem je vsa človeška izkušnja, pa Trubar, Prešeren, Pavle Merkù in Kuntner. 

Prva knjiga, ki jo je Lojze Peterle Prebral, ima naslov Gremo v Korotan in od takrat lažje razume, kaj se dogaja na Koroškem, saj v knjigi »slovensko dekle slovenskega študenta ni pozdravilo po slovensko, ker ji je bilo nerodno.« Izpostavil je še Schumanovo knjigo Za Evropo, v kateri navaja, da bistvo demokracije ni princip večine, ampak spoštovanje dostojanstva drugega.« Velik vtis so nanj naredile pesmi Franceta Balantiča, ki jih je izdal v zbirki Muževa steblika.

Loze Peterle, ki bo kmalu praznoval svojo 70-letnico pa o knjigah pravi še: »Pametno je brati isto knjigo večkrat, saj ti potem izkušnje življenja odpirajo nov pogled na prebrano.«
Mateja Rihter 

Stanko Wakounig pripovedoval o knjigah svojega življenja 

Redkokdaj se zgodi, da je presenečenje nekomu zapisano v obraz. To se je zgodilo pesniku Stanku Wakounigu v Slovenskem knjižnem centru v Mohorjevi knjigarni v Celovcu. Komaj se je vsedel, da bi skupaj z Jožetom Kopeinigom, ki je kot rektor Doma v Tinjah soprireditelj serije prireditev »Knjige mojega življenja«, je stal pred njim del Mladinskega zbora Danica in mu zapel.

Po pesmih so stopile v središče knjige. Najprej te, ki jih je Stanko Wakounig, ki je tudi tankočuten komentator Nedelje, sam napisal. V središče je stopila njegova knjiga spominov na domače ljudi in domači kraj »Spomin daje času obraz« in njegova pesniška zbirka pod naslovom »Kotiček tople domačije«.

Toda predenj je mogel vzeti v roke te svoje knjige, sta se izmed mnogih knjig, ki jih je prebral, izkritalizirali dve posebni knjigi, po katerih vedno spet seže in so vsako leto tudi del prtljage, ko se odpravi na morje na dopust. To sta dve pesniški zbirki Toneta Kuntnerja z naslovom »Koprive« in »Moje bregače«. Marsikatera Kuntnerjeva pesem je bila povod za kako njegovo pesem. Tema dvema knjigama pa se pridružujejo knjige pisatelja Florjana Lipuša. Posebej njegova zadnja z naslovom »Gramoz«. Knjigo je prebral že trikrat. Zakaj, ni treba vprašati. Stanko Wakounig: »Lipuša občudujem v njegovem jeziku«.  
Vincenc Gotthardt 

V četrtek, 14. junija, bo ob 18. uri gost tretjega večera v Slovenskem knjižnem centru Mohorjeve knjigarne v Celovcu glavni urednik Kleine Zeitung Hubert Patterer.