Predstavljamo tri kmetice iz Koroške: Milico Jernej iz Črgovič, Silke Perdacher-Kleber iz Holbič in Magdi Baumgartner z Bistrice pri Št. Jakobu. Vsaka živi nekoliko drugačno kmečko življenje, vendar vse tri povezuje predanost delu, družini in zemlji.

Milica Jernej: Od banke nazaj k zemlji

Pri Milici Jernej v Črgovičah v Podjuni se dan začne kot v mnogih družinah, namreč z zajtrkom in šolskimi torbami. Milica in njen mož imata tri otroke, stare devet, sedem in dve leti in pol. Ko starejša dva odideta v šolo, se dan šele dobro začne. »Najprej pripravim zajtrk in malico za šolo, potem ko gresta starejša dva, se z najmlajšo še malo pocrkljava in igrava,« pripoveduje Milica Jernej. A kmalu je treba začeti pripravljati kosilo, ker najmlajša že prej potrebuje juho. Medtem se že pojavljajo druge naloge: vrt, kmetija, izdelki, dostava.

Milica Jernej je odraščala na kmetiji v Štebnu, kjer so starši redili krave in oddajali mleko. Kljub temu jo je pot najprej vodila drugam. Po maturi na Dvojezični trgovski akademiji v Celovcu je deset let delala v Posojilnici Bank v Pliberku. Preobrat se je zgodil med porodniškim dopustom. Takrat je opravila izobraževanje za pedagoginjo zelišč. »Veliko sem bila zunaj v naravi in sem vzljubila zelišča. Takrat sem ugotovila, da si ne morem več predstavljati spet sedeti v pisarni pred računalnikom.« Z možem sta se odločila, da ostane doma in se posveti kmetiji in družini. »Po eni strani je veliko dela, po drugi strani pa imajo otroci luksuz, da sem vedno doma.«

Na kmetiji imajo piščančjerejo. Okoli 4.800 piščancev dobijo kot enodnevne mladiče v škatlah. »Štiri tedne so v manjšem hlevu, kjer je okoli 32 stopinj, potem jih preselimo v večji hlev, kjer imajo več prostora in lahko gredo tudi ven. Po osmih tednih pride tovornjak in jih pelje v klavnico.« Mož se ukvarja tudi s proizvodnjo gnojila iz kokošjega gnoja, tako imenovanimi pipileti, ki jih uporabljajo za vrtove, rože, sadje in travnike. Milica Jernej razvija svoje izdelke: moko iz enozrnice ter namaze iz divjih rastlin, kot so regrat, sivka in koprive. Kupiti jih je mogoče v Zadrugi market v Pliberku, v trgovini Gšeft v Šmihelu, v samopostrežbi Jäger v Sinči vasi ali neposredno na kmetiji.

Popoldnevi so družinski. Skupno kosilo, domače naloge, vožnja na dejavnosti. Otroke pelje na lutkarske vaje, zbor, šport in druge dejavnosti. »Popoldne sem pogosto taksi,« se zasmeje. Veliko energije ji daje vrt. »Ko brskam v zemlji ali kaj posadim, je to zame rekreacija.«

Milica Jernej sodeluje tudi v projektu »Njiva zemljanov« v Šmihelu. Na 2.000 kvadratnih metrih prikazujejo, kako pridelujemo hrano. Če bi sešteli površine rodovitne zemlje na vsem svetu, deli na prebivalstvo, bi morala vsaka oseba imeti 2.000 kvadratnih metrov na voljo, na kateri bi lahko pridelala vse, kar potrebuje za življenje za eno leto. »Otrokom pokažemo, kako sejemo, sadimo, zalivamo in kako dolgo traja, da pridelek zraste. Korenje poseješ spomladi, pobereš pa šele jeseni. Skušamo vestno in zavestno ravnati z vsem, kar potrebujemo v vsakdanjem življenu.« Projekt je namenjen šolam, vrtcem in odraslim. Pri njem sodeluje mnogo ljudi, Milica Jernej od samega začetka. »Pomembno je, da otroci razumejo, koliko dela je za hrano.«

Ko pogovor nanese na telesno in duševno zdravje kmetic, Milica Jernej poudari, da je to zelo pomembna tema. Kmetica ima namreč veliko različnih vlog: mama, žena, menedžerka doma, včasih tudi učiteljica, voznica, kuharica ali bolničarka. Čas zase pogosto pride šele na koncu. »Na kmetiji nimaš službe od osmih do petih, včasih delaš tudi zvečer ali ponoči,« pravi. Sprostitev najde predvsem pri delu na vrtu ali v kratkih srečanjih s prijateljicami.

Od politike in družbe si želi predvsem več spoštovanja do domače hrane. »Ni treba, da vse uvažamo iz drugih držav. Imamo dovolj potenciala doma.« Obenem poudarja tudi pomen družine. Po njenem bi morala družba omogočiti staršem več časa z majhnimi otroki. »Prva tri leta so za otroka zelo pomembna,« pravi.

Milica Jernej je odraščala v verni družini. Te vrednote poskuša dati naprej tudi svojim otrokom. »Vsak večer skupaj molimo. Mož je tudi mežnar pri cerkvi sv. Katarine. Tudi tam mu vedno znova pomagamo.«

Silke Perdacher-Kleber: Kmetija in vrtec

V Holbičah stoji kmetija Schludermann, ki ji doma pravijo Žederman. Tam živi Silke Perdacher-Kleber s svojo družino, je mama treh otrok, starih devet, enajst in trinajst let. Po izobrazbi je ekonomistka in pedagoginja. Pred rojstvom otrok je delala v projektnem menedžmentu na področju turizma. Nato pa jo je življenje vse bolj vodilo nazaj na kmetijo.

Na kmetiji imajo približno 20 krav, okoli 25 telet, nekaj prašičev, pa tudi koze, kokoši in mačko. Večino mleka oddajo podjetju Berglandmilch v Celovcu. Pred desetimi leti so naredili nov korak: začeli so izdelovati mlečni sladoled. »Recept za naš sladoled smo razvili sami.« Njihov Schludermanns Kulimuheis prodajajo v kmečki trgovini na kmetiji in v nekaterih samopostrežnih trgovinah v regiji. Okusi so pogosto presenetljivi: pohača, kvašen cmok ali celo pokovka.

Silke Perdacher-Kleber rada odpira vrata kmetije obiskovalcem. »Velikokrat pridejo šolski razredi ali skupine. Vesela sem, če lahko ljudem pokažemo, kako nastajajo naši izdelki.« Na kmetiji potekajo tudi kulturni dogodki. Tako na primer kabaretni večeri v okviru kulturnega tedna v Škofičah.

Silke Perdacher-Kleber ne dela le na kmetiji. Že deset let je referentka za izobraževanje v občini Škofiče. Organizira različna izobraževanja za kmete in kmetice ter dogodke, ki povezujejo kmete in potrošnike. Postala je tudi seminarska kmetica in obiskuje šole ter vrtce.

Prav tam je odkrila, da jo delo z otroki zelo veseli. Zato se je dodatno izobraževala in danes vodi dvojezični vrtec Minka v Škofičah. »Delo na kmetiji me prizemlji, delo z otroki pa mi daje drugo perspektivo. Oboje se lepo dopolnjuje.« Dopoldne je v vrtcu, popoldne pa dela na domači kmetiji. »Če vsi pomagamo, je delo hitreje opravljeno in tudi bolj luštno in veselo.« Silke Perdacher-Kleber je tudi predsednica ženskega kluba Carnica, kjer se srečujejo ženske različnih poklicev. »Pomembno je, da ženske imamo mreže in da gledamo tudi čez rob svojega poklica.«

Na vprašanje o telesnem in duševnem zdravju pravi, da se ravnotežje v življenju pogosto spreminja. Pomembno pa se ji zdi, da človek razmišlja o svojem delu in o sebi. Pri njej k ravnotežju pomaga prav kombinacija dveh svetov – dela na kmetiji in dela v vrtcu. »Delo na kmetiji me prizemlji, delo z otroki pa mi pomaga razmišljati o sebi in o svojem delu.«

Od politike in družbe si želi predvsem več priznanja za t. i. skrbstveno delo. Po njenem bi moralo biti delo žensk v družini in na kmetiji bolj socialno priznano in tudi finančno ter zavarovalno urejeno. Pomembno se ji zdi tudi, da bi bilo v kmetijstvu manj birokracije. »Veliko časa porabimo za pisanje in dokumentacijo, namesto da bi lahko delali.«

Tudi vera igra pomembno vlogo v življenju kmetice. »Vera ima za nas veliko vlogo, saj je vir moči za nas, trenutke umiritve, ko razmišljamo o vsakdanjem delu. Nedeljska maša je tudi majhen tedenski oddih za našo družino, je stalnica tedna, ki nas potegne iz hitrosti vsakdana. To skušamo posredovati tudi našim otrokom.«

Magdi Baumgartner: Kmetija ob Dravi

Pri Magdi Baumgartner na Bistrici pri Št. Jakobu se dan začne ob pol šestih zjutraj. »Z možem najprej zajtrkujeva, potem najmlajšo hčerko peljem na avtobus.« Nato se začne delo. Veliko dela. Magdi in Franz Baumgartner sta poročena že 34 let. Imata tri hčerke in štiriletno vnukinjo.

Na kmetiji redijo približno 45 glav goveda, 25 svinj, med 200 in 250 kur, šest rac in nekaj mačk. Kmetija leži ob reki Dravi in ima zelo lepo, idilično lego.

Na poljih pridelujejo krompir in česen. Poleg tega pripravljajo različne domače izdelke. Po času pandemije so odprli majhno samopostrežno trgovino na kmetiji. »Trgovina je odprta od torka do sobote od osmih do sedmih.« V njej prodajajo svoje izdelke – meso, jajca, česen, krompir in trajne izdelke – pa tudi izdelke drugih kmetov. Magdi Baumgartner pripravlja tudi narezke, kruhke in darilne košare. Dopoldne skrbi za živali, pripravlja izdelke in sprejema kupce. Opoldne skuha kosilo, popoldne pa se delo nadaljuje na kmetiji. »Dela je vedno dovolj. Nikoli ni dneva brez dela.« Posebno veselje ji prinaša vnukinja, ki rada pomaga na vrtu ali pobira jajca.

Magdi Baumgartner pogosto povabi tudi šolske razrede. »Vedno več otrok sploh ne ve, da korenje raste v zemlji. Nekateri mislijo, da pride hrana iz trgovine.« Zato želi otrokom pokazati, koliko dela je za hrano. »Pomembno je, da kupujemo regionalne izdelke in da hrane ne mečemo stran.« Ko govori o duševnem zdravju kmetic, pravi zelo neposredno: »Kot kmetica gledaš na vse – na otroke, na stare, na kmetijo. Sama nase pa pogosto pozabiš.« Včasih je zvečer tako utrujena, da se vpraša, kaj je sploh naredila zase. Kljub temu pravi, da ji delo v naravi daje veliko energije, saj je rada zunaj in v gibanju.

Od politike pa si želi predvsem več priznanja za delo kmetic, zlasti za skrb za starejše doma. Po njenem bi morala biti takšna skrb bolj podprta tudi finančno in socialno. »Če lahko dobiš pomoč za otroke, zakaj ne tudi za to, da doma skrbiš za stare?«

Tudi vera in bog igrata pomembno vlogo v življenju Magdi Baumgartner. »Vera in Bog sta zame vir moči in zahvala in prošnje. Vključuje tudi duhovnosti varuha okolja in narave in spoštovanje varstva, in zahvala za predelavo.«

Čeprav so poti Milice Jernej, Silke Perdacher-Kleber in Magdi Baumgartner različne, se njihove zgodbe hitro srečajo. Vsem trem je skupno življenje, ki se začne zgodaj zjutraj in konča šele zvečer, prepleteno z otroki, živalmi, vrtovi, polji in številnimi nalogami. Kmetije zanje niso le delovna mesta, temveč prostor, kjer se srečujejo družina, narava in delo. Prav zato vse tri tudi poudarjajo, kako pomembno je, da ljudje spet začutijo, od kod prihaja hrana in koliko truda je potrebnega, da pride na mizo. Obenem pa vse tri opozarjajo, da bi morala družba bolj ceniti domačo pridelavo hrane, skrbstveno delo v družinah in tudi nevidno delo kmetic, ki so vsak dan nosijo odgovorne za družino, kmetijo in skupnost.

Skrbim. Tudi zase.

»Duševno zdravje in notranja moč« je geslo predavanja v torek, 24. marca 2026 v Kulturnem domu KUMST v Žitari vasi. Predavala bo Katrin Kotnik.

»Kot klinična psihologinja mi je zelo pomembno, da govorim o duševnem zdravju – še posebej z ženskami in kmeticami, ki v vsakdanjem življenju pogosto opravljajo več vlog hkrati. Med družino, delom na kmetiji, organizacijo in odgovornostmi lastno zdravje pogosto ostaja v ozadju. Prav zato je pomembno, da posvečamo pozornost lastnemu duševnemu zdravju. Skrb za lastno dobro počutje ne pomeni, da smo manj prisotni za druge, ampak da ohranjamo lastne moči in dolgoročno ostajamo zdravi. Le če dobro skrbimo zase, lahko namreč premagamo številne vsakodnevne izzive. V svojem predavanju želim spregovoriti o tem, s kakšnimi obremenitvami se soočajo številne ženske, zakaj je tako pomembno o tem govoriti in kateri majhni koraki v vsakdanjem življenju lahko pomagajo okrepiti lastno duševno zdravje.«