V času, ko javne pohvale pogosto delijo hitro in glasno, obstajajo ljudje, ki desetletja tiho opravljajo svoje poslanstvo. Mednje sodi tudi Marjan Smrtnik. Pevec, veroučitelj, mož in oče. Človek zemlje, živali in pesmi. Njegovo življenje je vedno usmerjeno v zvestobo. Zlasti do družine, domačega kraja in tistega, kar ustvarja vsakdan.

Marjan Smrtnik se je rodil 14. februarja 1966 v domu Gregor, v Železni Kapli. Njegov prihod na svet je bil, kot sam pravi, »precej turbulenten«. Odraščal je v Kortah, kot srednji izmed petih bratov v okolju, kjer so delo, vera in slovenska beseda oblikovali vsakdan. Tišina in narava Kort so ga naučili poslušati in peti – »zato nas nihče ni slišal peti,« a peli so kljub temu. Pesem je bila že od mladih nog del njegovega doma.

Ko je spoznal ženo Edith, sta skupaj ustvarila dom v Apačah, v 300 let stari kmečki hiši, ki sta jo z lastnimi rokami obnavljala šest let. »Hiša ima dušo,« pravi Marjan Smrtnik. Ob hiši je vrt, kjer raste zelenjava za družinsko mizo, ob hiši so kure, race in mačke, ki jih Marjan skrbi in opazuje z veseljem. »Vedno sem bil navezan na kmetijo in živali. To, kar sem kot otrok pogrešal, danes živim in delim z družino,« pravi. Družina je središče njegovega sveta. Skupna molitev, delo na kmetiji, vsakodnevno petje. Vse to je za njega največji dar. Če sin Jeremija igra harmoniko, poje pri odprtem oknu, da ga sliši vsa vas. Petje je del družinskega življenja in domače sreče.

Poklicno delo kot veroučitelj ga je vodilo po številnih krajih: Sinča vas, Borovlje, Kotmara vas, Radiše, Obirsko, Lepena, Pliberk, Dobrla vas. Posebej rad se spominja majhnih šol, kjer je poučeval vse razrede hkrati in vsak teden učence naučil novo pesem. »Kot da bi prišel domov,« pravi o letih v Lepeni. Ko po dolgih letih zaključuje svojo službeno pot tam, kjer jo je nekoč začel, v občini Dobrla vas, dodaja: »Sedaj se pa zaključi krog.« To vračanje na začetek je simbol njegove zvestobe poti, ki jo je izbral v življenju.

S petjem je Marjan Smrtnik skupaj z brati kot Kvintet bratov Smrtnik od leta 1985 dalje ponesel slovensko pesem daleč prek domačih krajev ter v 38-ih letih nastopil približno tisočkrat po Avstriji, Sloveniji in v tujini. »Bo le slovenska pesem ostala,« pravijo. A pesem ni ostala le na odrih. Živi doma, v kuhinji, v hlevu, na vrtu. »Tudi če pojem v hiši, me nihče ne sliši, ker so debeli zidovi,« pripoveduje z nasmehom. Družina in domače življenje sta neprekinjeno združena s pesmijo, ki ostaja sredstvo povezanosti in izraza.

Od leta 1992 vodi cerkveni zbor v Apačah. Vsako nedeljo, brez odmora in računice, poje skupaj z dvanajstimi člani. V kraju, kjer je slovensko govorečih vse manj, pesem pomeni tudi ohranjanje jezika: »Mene zelo boli, da slovensko narečje izginja. Pri nas doma govorimo slovensko. To je naš način življenja.«

Posebno spoštovanje goji do Antona Martina Slomška. Njegovo vodilo »Mati, domovina, Bog« je vrednostni kompas, ki ga spremlja vsak dan. Pred spanjem pogleda Slomškovo podobo. V hiši ima tudi številne ikone, ki jih je sam naslikal ali žena Edith. Vera ni zunanji ritual, temveč vsakodnevna praksa: molitev pred delom v gozdu, zahvaljevanje za pridelke, skupno branje in petje. »V primeru, da jaz pozabim moliti pred delom, me Damjan opomni: ‘Ata, pomoliva, ker greva delat v gozd.’ Vedno tistega dnevnega svetnika prosimo za pomoč. In tudi Jeremija me spominja na molitev, ko sva skupaj na poti z avtom.

Petje Marjana Smrtnika spremlja že pet desetletij. Ob njegovem šestdesetem jubileju ni bilo javnih čestitk, nobene medalje. Sam ob tem preprosto pravi: »Jaz sem vesel, da kdo pride. A te hinavščine nočem.« Njegova drža ostaja jasna in pokončna. Vedno se vrača k temeljem: vera, družina, kmetija, pesem. Njegova najljubša pesem »V Kortah moje srce živi« izraža njegovo notranjo resnico: korenine ostanejo, četudi človek živi drugje. »Mene nikoli ne bodo za Nemca naredili,« pravi samozavestno. Ne proti komu, temveč za nekaj: za jezik, za vero, za dom.

V času, ko je marsikaj postalo priložnostno, njegovo življenje govori o stanovitnosti. O zvestobi družini, pesmi, Bogu in domačemu vsakdanu. Takšni ljudje pogosto ostanejo brez javnega priznanja. A skupnost ve, komu dolguje pesem ob nedeljah, komu dolguje vzgojene generacije in komu dolguje tiho, zanesljivo navzočnost.

Ob jubileju Marjanu Smrtniku zato izrekamo tisto, kar morda ni bilo izrečeno drugje: Dragi Marjan, hvala za petje, hvala za vzgojo, hvala za zvestobo. Tvoje delo ostaja zapisano tam, kjer šteje največ, v srcih ljudi, v pesmi in v domačem vsakdanu. Iskrene čestitke in obilo Božjega blagoslova!