Sandra Lampichler meni, da so ji starši posredovali odnos do slovenščine. »Pokazali so mi, da moram biti ponosna na slovenščino, in mi privzgojili odnos do jezika, ki ga želim dati tudi naprej.« Sandra Lampichler je danes učiteljica slovenščine in glasbe na Slovenski gimnaziji, kjer na srčen način skrbi za ohranjanje ter posredovanje jezika.

Po maturi sprva ni natančno vedela, kaj bi rada počela v življenju. Jasno ji je bilo le, da želi delati nekaj z glasbo. »Ljudje so me večkrat vprašali, zakaj glasba. Zame to sploh ni bilo vprašanje. Zato sem se najprej prijavila na študij glasbe v Gradcu, vendar sprejemnega izpita takrat nisem opravila. Potem sem eno leto študirala slovenščino v Celovcu, ponovno poskusila opraviti sprejemni izpit v Gradcu, ga uspešno izdelala in bila sprejeta. Končala sem študij slovenščine in glasbe in nato je bilo pravzaprav vse takoj jasno.«

Po končanem študiju je opravila poskusno leto na Slovenski gimnaziji in v Vetrinju. Nato ni takoj našla delovnega mesta, dokler ni prek Mihe Vrbinca naletela na tečaje slovenščine v Krivi Vrbi za policiste. Vsakih nekaj mesecev je izvajala dvotedenske intenzivne tečaje.

»Ta izkušnja je bila zelo zanimiva, ker so bile osebe zelo različne. Nekateri so na primer že znali slovensko, nekateri so imeli prednike, ki so govorili slovensko, spet drugi pa se še niso soočali z jezikom. Ti, ki so se udeležili tečaja, so bili res zelo motivirani in so se hoteli učiti, to je bilo super. Bili so pa tudi zelo natančni, predvsem pri odmorih. Če je bilo pol desetih je bila pavza, vseeno, če si bil ravno med stavkom«.

Potem, ko je dobila otroke, Luka, Damjana in Mitja, je začela poučevati na Evropski gimnaziji v Celovcu, kjer so iskali učiteljico glasbe. Prav tako je poučevala slovenščino kot prosti predmet. »Za evropsko šolo se mi ni zdelo razumljivo, zakaj je bila slovenščina samo prosti predmet in zakaj jezika niso mogli ponuditi tudi kot obvezni izbirni predmet. To sem tudi predlagala, vendar tega niso hoteli.«

Ko ji je na evropski šoli zmanjkalo ur, je bila sprva zaposlena delno na Evropski in delno na Slovenski gimnaziji. Od leta 2018 naprej poučuje samo še na Slovenski gimnaziji. »Poučevati na Slovenski gimnaziji je bil res vseskozi moj cilj, ker je zame slovenski jezik, materinščina, zelo pomembna. Pri poučevanju jezika je seveda pomembno, da otroci in mladinci napredujejo v jeziku, v prvi vrsti pa gledam, da predvsem posredujem zavest«.

Prav v glasbi vidi veliko priložnost združevanja petja, slovenščine in zavesti.

Glasba je že od malih nog bistven del njenega življenja. Predvsem njen oče Nuži Tolmaier, dolgoletni zborovodja radiškega zbora, ji je močno posredoval ljubezen do glasbe in petja. »Moj ati je vedno pel. Ko je bil zunaj, je ali žvižgal ali pel. Slovenske pesmi so bile vedno prisotne.«

Družinsko petje, priznava, je v družini imelo nekoč še večjo vlogo kot danes. Ko je bila majhna, so veliko peli; tudi ko so bili njeni sinovi še mlajši, so doma veliko peli, zdaj pa manj. »Petje v družini je izredno pomembno, ker po eni strani posreduješ ljubezen do glasbe in s tem tudi čisto posebno čustvo.«

Že pri komaj šestnajstih letih je prevzela mladinsko skupino na Radišah, ki jo je dolga leta vodila. Ko je skupino prevzela, je sicer imela že nekaj glasbenih izkušenj, saj je pela v različnih zasedbah, ni pa še vodila zbora. Tako ji je pomagal njen oče Nuži Lampichler. »Za mladinski zbor takrat ni bilo ne vem koliko pesmi, tako da si jih moral bolj sam aranžirati. To sva delala z atijem skupaj.«

Nuži Lampichler je že od nekdaj podpiral hčerkino glasbeno pot in ji je že, ko je bila stara komaj 14 let, vedno govoril, da bo nekoč prevzela radiški zbor. Čeprav je takrat temu še močno nasprotovala, se je na koncu le tako zgodilo. »Zdaj, ko atija ni več, mi zbor zelo veliko pomeni. Moj oče je to zborovodstvo zelo močno živel, on se je dneve pripravljal na vaje. Zato je bila to res velika naloga, da sem ga nato jaz prevzela. Prav zato, ker je moj ati zbor tako živel, hočem to tudi jaz zanj naprej živeti.«

Zbor še danes poje veliko pesmi, ki so jih peli že pod očetovim vodstvom. »Če te pesmi pojemo, res sedejo in jih radi pojejo.« Pod taktirko Sandre Lampichler zbor poje tudi sodobne pesmi.

Poleg vodenja zbora na Radišah vodi tudi zbor nižje stopnje na gimnaziji. »Hočem doseči, da bi otroci predvsem slovenske pesmi radi peli, in mislim, da mi to tudi uspeva. Za tiste, ki pojejo prvič, res vedno želim, da bi jim postalo in bilo všeč. Morda potem začnejo peti tudi doma ali v društvu.«

Za Sandro Lampichler je družina zelo pomembna. Svojim otrokom želi posredovati vrednote, ki so pomembne tudi za njo. »To držo, ki sem jo prevzela od atija, od staršev, hočem tudi jaz posredovati svojim otrokom: petje, slovenščino ter društveno in kulturno življenje. Tam, kjer ni petja in ni društva, tudi ni slovenščine.«