Koroški Slovenci in Slovenke imamo zelo bogato kulturo. Aktivni smo na vseh področjih umetnosti in kulture. Kulturno delo je ključno za našo skupnost, vendar je povezano z različnimi izzivi.

Pogovarjali smo se s Katarino Hartmann (gledališče), Mirkom Mallejem (likovna umetnost), Anjo Smolnik (glasba), Štefanom Feinigom (literatura) in Laro Vouk (filmsko-gledališko ustvarjanje).

• Umetniško ustvarjanje pogosto ni najlažja ali najbolj predvidljiva poklicna pot. Kako ste se odločili za ta poklic – kateri trenutki, ljudje ali okoliščine so vas spodbujali, da ste se podali na to pot?

• Kaj vam pomeni delati na področju umetnosti in kulture (osebno, ustvarjalno ali kot prispevek družbi)?

• V času adventa pogosto razmišljamo o hvaležnosti in smislu. Za kaj ste pri svojem ustvarjanju in delu najbolj hvaležni in kje so izzivi, ki se pojavijo?

• Kaj si želite zase, za družbo in za prihodnost umetnosti/kulture pri nas?

Katarina Hartmann je igralka in pevka in oboje tudi rada povezuje. Postala je že skoraj stalna igralka teatra rampa.

• Mislim, da se za umetnost v resnici ne odločiš – ona izbere tebe. Moj oče je bil tenorist in glasba je bila pri nas doma nekaj samoumevnega, v naši družini smo vedno skupaj prepevali in nastopali na družinskih koncertih. Ravno tam sem prvič začutila, kako močno povezuje petje, in kako naravno se počutim na odru. Zelo pomembno vlogo sta imela tudi Tine in Breda Varl, ki sta že v ljudski šoli prepoznala mojo strast do odra. Oba sta me usmerila, še preden sem sama razumela, da bo umetnost moja pot. Pomembno vlogo pa je odigral Edi Oraže, ki je pisal glasbo za lutkovne predstave. Postal je moj mentor in tisti, ki mi je pokazal, da lahko z umetnostjo ne samo čutiš, ampak tudi živiš.

• Umetnost je zame način dihanja. Je prostor, kjer se lahko dotaknem resnice – svoje in tuje. Verjamem, da umetnost presega individualno. V kulturi skupnosti, kot jo imamo pri nas, ima moč zdraviti rane, odpirati dialoge, nas povezovati z jezikom, tradicijo in čustvi. Umetnost mi pomeni odgovornost – a tudi dom.

• Najbolj sem hvaležna za to, da lahko delam nekaj, kar je popolnoma skladno z mojim notranjim svetom. Ponosna sem na to, da sem kljub dvomom vztrajala. Izzivi pa so del poti. Včasih gre za negotovost poklica, včasih za notranje boje, ki jih pozna vsak ustvarjalec – vprašanja o lastni vrednosti, o smislu, o tem, ali je dovolj, kar daješ svetu. A prav ti izzivi pogosto poglobijo umetnost in ji dajo težo.

• Zase si želim predvsem poguma – da sledim svojemu ustvarjalnemu glasu in ostajam zvesta resnici, ki jo nosim. Za družbo si želim, da bi kultura ostala prostor srečevanja, ne razdvajanja. Za prihodnost umetnosti pri nas pa si želim, da bi mladi ustvarjalci dobili priložnost, da rastejo, da bi tradicija in sodobnost sodelovali, da bi umetnost ostala živa, radovedna in pogumna. In predvsem: da bi se zavedali, da brez kulture družba izgubi svojo dušo.

Mirko Malle je likovni ustvarjalec in znan tudi po svojih karikaturah.

• Prvo, kar se spomnim, je pouk pri profesorici Loiskandl na Slovenski gimnaziji. Pri njej je bilo ustvarjanje zelo usmerjeno, z jasnimi navodili in tehnikami. Nasprotno pa smo imeli kasneje pri profesorju Sadnikarju svobodno izbiro tehnik in delo po lastnih željah. Ta dva pola sta še danes zasidrana v moji delovni praksi. V 7. razredu gimnazije sem začel risanje jemati zelo resno. Iz tedna v teden sem komaj čakal na likovno vzgojo. Od takrat me ni več izpustilo. Vedel sem, da je to to, kar bi rad počel.

• Dnevi so, ko komaj čakam, da pridem v delavnico. To vidim kot velik privilegij. Moj prispevek družbi je majhen, skoraj »homeopatski«. Vizualne informacije, ki jih širim, so plod nezavednih mehanizmov, ki me kot del družbe zaznamujejo. Ne razumem jih in tega niti ne poskušam. Iščem iskreno likovno govorico, stran od hrumeče pop kulture – slike, ki obrnejo pogled navznoter. S tem ne mislim na karikature, ampak na redno ateljejsko delo.

• Za možnost ustvarjanja sem najgloblje hvaležen. To mi je delo, hobi in strast – vse v enem.

• Letos se je začelo sodelovanje z Markom Arichom, na katero sem zelo ponosen. Ustvarjava neke vrste avantgardistične performativne koncertne razstave in pri tem sva zelo uspešna. Letos sva z najinim projektom, kjer se »barvno dirigiranje« sreča z »izvajanjem mikroakustične arhitekture«, nastopala na dunajski Akademiji za glasbo (MDW), v evropski prestolnici kulture Novi Gorici (GO2025) ter v Centru K&K Št. Janž. Z istim projektom bova novembra 2026 nastopila v dunajskem Musikvereinu in tam zastopala MDW. To je za naju velika čast.
Izzivov pa je ogromno. Delam zelo veliko za zelo majhno plačo. Z dvema otrokoma je čas za ustvarjanje še toliko dragocenejši. Trudim se v vse smeri in upam, da bom lahko tako nadaljeval, saj ne znam in nočem nič drugega.

• Z željami sem previden, saj so pogosto povezane z razočaranji. Zase si želim le to, da bi lahko tako delal naprej. Za umetnost in kulturo pri nas pa si močno želim, da bi delovali tudi v prihodnje, saj sta ključni za obstoj naše narodne skupnosti.

Anja Smolnik je jazz pevka, ki je študirala jazz petje na privatni univerzi glasbe in umetnosti mesta Dunaj. Zanima se predvsem za improvizacijo.

• Vem, da poklicna pot v umetnosti ni najlažja. Preden sem se zanjo odločila, sem veliko razmišljala, pa tudi drugim ni bilo lahko razložiti, zakaj želim glasbo spremeniti v svoj poklic. Danes vem, da je bila to prava odločitev, ker mi srce bije za to. Prepričana sem, da brez nekaterih ljudi, ki so bili takrat v mojem življenju, danes ne bi bila tam, kjer sem.

• Naše kulturno delo mi leži zelo pri srcu. Kot otrok sem igrala v gledališki skupini, pela v zborih, obiskovala glasbeno šolo in rada hodila na koncerte ter predstave – to so bili kraji, kjer sem se počutila dobro. Če takrat ne bi imela takih izkušenj, mi umetnost danes verjetno ne bi pomenila toliko. Umetnost in kultura morata biti varen prostor za vse ljudi, kjer lahko za trenutek pozabijo na vsakdanje življenje in živijo v trenutku. Kot ustvarjalka na področju kulture želim ljudem pokazati, da je lepo obiskati koncert, razstavo ali gledališče, ter poskrbeti, da se vsi, ki pridejo, počutijo dobrodošli.

• Zelo sem hvaležna svoji družini in najbližjim prijateljem, brez njih ne bi vedela, kako globoko lahko čutim, brez tega pa ne bi mogla ustvarjati in muzicirati. Od letošnjega leta delam na svojem prvem avtorskem projektu, za katerega sama komponiram in pišem besedila. Na to sem zelo ponosna. Ukvarjam se s temo »odnosi«. Ne gre le za medčloveške odnose, ampak za vse, kar ne more obstajati brez nasprotij – in to želim izraziti v glasbi, besedi in improvizaciji. Upam, da bom lahko ta projekt celovito predstavila prihodnje leto s svojim bendom Anja Smolnik 4tet. Kratek predogled pa bo mogoče videti 20. 12. v kulturnem centru STEP v Velikovcu.

Izziv je stalno tveganje, ki ga prinaša vsak koncert ali projekt. Ali bo nekaj potekalo dobro, je skoraj vedno odvisno od mojega odnosa do dela in od tega, koliko verjamem vase. Ni vedno lahko biti pozitiven, še posebej, če si živčen ali če samozavest ni vedno enako močna. To je moj izziv, vendar ga sprejemam z vso zavestjo.

• Želim si, da bi koroški Slovenci na področju kulture tesneje sodelovali. V naši skupnosti je toliko talentov in potenciala, kar vsi dobro vemo. Tudi veliko mladih se je odločilo za poklicno pot v umetnosti in kulturi. Da bi ohranili stik z našo domovino, saj večina zaradi študija ne živi več na Koroškem, bi jih lahko pogosteje vabili k sodelovanju pri projektih ter tako postopoma gradili nove možnosti za prihodnost.

Stefan Feinig je literat, ki je za svoje delo prejel tudi že nagrade. V novem letu, 21. januarja, bo v prostorih SKS politična komunikacija s Stefanom Feinigom in Jakobom Grollitschem.

• Od umetnosti ni lahko živeti in zdi se mi, da je to vedno manj realistična pot preživetja. Kot oče dveh otrok to občutim še toliko bolj. Zato sem vedno opravljal »normalno« službo, ki mi je omogočala preživetje. Kljub temu me umetniki in umetnice znova in znova navdihujejo ter mi kažejo, da je umetnost tisto, kar resnično šteje. Pred nekaj dnevi sem bil v Literaturhausu Wien na branju Ann Cotten. Ko je govorila o osebnih stvareh, sem si mislil: »To je to!« Sam se pogosto znajdem na robu misli, da bi bila morda najbolj smiselna stabilna služba za 40 ur tedensko – zaradi otrok, zaradi varnosti. A vedno, ko srečam ljudi, kot je Ann Cotten, ki, vsaj po mojem vtisu, živijo brez kompromisov, me to znova motivira.

• To mi pomeni vse. To so tisti trenutki – ali obdobja, dnevi, tedni – ko zares zaživim. Kultura je zame nekaj bistvenega. Ne samo takrat, ko sam ustvarjam – kot pisatelj ali kot del kolektiva KOP23, kjer pripravljamo interdisciplinarne performanse – temveč tudi takrat, ko uživam v tem, kar ustvarjajo drugi.

• Hvaležen sem predvsem za trenutke, ko začutim, da ljudje res vidijo tisto, kar ustvarjam. Zelo mi je pomembna izmenjava o umetnosti – naj gre za mojo ali tujo. Umetnost mora nekaj vzbuditi in premakniti v človeku, kadar se to zgodi, sem neizmerno hvaležen. Izziv pa je živeti v kapitalističnem sistemu in si hkrati omogočati izlete v umetniške sfere. Mislim, da mi to še kar dobro uspeva in sem za to hvaležen. Zame kompromis nikoli ni bil težava – težava nastopi le takrat, ko ravnotežje izgine in ko ni več časa za umetnost.

• Popolnoma iskreno: prihodnosti ne vidim optimistično. Mislim, da družbene sile bijejo napačen boj, v katerem prihaja do obrata med žrtvami in storilci, kjer so šibki kaznovani (revni, pomoči potrebni, umetniki), medtem ko močni (bogati) lahko še naprej kopičijo svoj kapital. Prevladujeta nečlovečnost in hladnost.
Ostaja nam le upanje, da se bodo ljudje končno prebudili in spoznali, da tako ne gre več naprej. Eno najmočnejših orodij, ki jim lahko pri tem pomaga, je prav umetnost.

Lara Vouk je igralka, ki je močno aktivna na področju filmskega gledališča. Živi v Ljubljani, kjer je sodelovala že v raznih filmih in nadaljevankah.

Od malega sem odraščala v kulturno in umetniško bogatem okolju, zato se je odločitev za poklicno pot v umetniških poljih nekako »zgodila sama od sebe«. Pogosto slišimo, da življenje umetnice ali umetnika ni lahko – a mislim, da tudi v drugih poklicih ni nujno lažje. Moram reči, da me zahtevnost te poti ne preobremenjuje. Osebno menim, da je v primeru težav treba biti iznajdljiv, potem se rešitve pogosto pojavijo same od sebe. Le prepoznati jih je treba.

• Zame je v prvi vrsti velik užitek, da lahko to, kar delam, živim tudi kot svoj poklic. Verjamem, da sta umetnost in kultura nekaj nujnega za človekov um in dušo – kot nematerialna hrana. Vsak najde kategorijo, ki mu ali ji ustreza, bodisi pri ustvarjanju bodisi pri uživanju. Umetnost, ki pomaga v težkih trenutkih, razveseljuje in izobražuje – vse to je izjemno dragoceno. V veselje mi je, da lahko ljudem poklanjam nekaj, kar jih ob gledanju ali doživljanju premakne.

• Hvaležna sem, da delam to, kar delam. Ta poklic je res prava stvar zame. Spoznavam sebe, lahko se dobesedno igram – in za to sem plačana. Lepo bi bilo, če bi imeli vsi priložnost delati točno tisto, kar jih najbolj zanima, in zavedam se, da žal pogosto ni tako.

• Najbolj si želim, da ne bi bilo toliko norm, kritik in zunanjih okoliščin, ki otežujejo življenje posameznika in poklicno delovanje, ter posledično vplivajo tudi na osebno počutje ljudi. Življenje ni komplicirano. Narava ni komplicirana. Človek pa je ustvaril sistem, ki je kompliciran, ki po mojem mnenju duši človekovo naravno stanje in mnoge ljudi spravlja v nesrečo. To vpliva na družbo, kulturo, umetnost in posameznika. Danes imamo preveč skrbi in strahov – po uspehu, denarju, ne vem čem vse. Morali pa bi imeti več časa za bistvene stvari v življenju: osebni razvoj, ustvarjanje, gradnjo dobrih odnosov.