Trikrat potrka. Vrata se odprejo. Mirno in premišljeno v kuhinjo vstopi velik mož, oblečen v lepa škofovska oblačila. Oči otrok se zažarijo in polni pričakovanj gledajo svetega Miklavža. S globokim glasom veliki mož z belo brado in mitro na glavi pozdravi navzoče. Otroci vseh starosti gledajo očarano. Napetost je mogoče čutiti. Kaj bo rekel sveti mož? V naslednjih minutah se otroci spoprijaznijo in strah mine, to je za Tomija Ogrisa, ki je v vlogi svetega Miklavža prišel k družini, vedno najlepši trenutek, pripoveduje v pogovoru z Nedeljo. »Vedno je lepo priti k otrokom, k družinam, vsi so radovedni in se veselijo obiska. Zelo pomembno je, da kot sveti Miklavž posredujem določene vrednote, kakor je to prijaznost, da deliš ali sprejemaš druge ljudi,« poudarja Kotmirčan, ki je doma na kmetiji p. d. pri Pibru in živi te vrednote v vsakdanu.

Že več kot 30 let je Tomi Ogris na poti dvakrat na leto, 5. in 6. decembra, v slovenski fari v Celovcu kot sveti Miklavž. Tehnik in strasten kmet je zelo miren in pregleden človek. Navajen je delati natančno in tako tudi misli. Vero jemlje zelo resno, je velika vrednota v osebnem in v družinskem življenju. »Vera je zelo pomembna, da imam malo usmerjenosti v življenju in da tudi za dušo kaj naredim. Ves svet je hektičen in če grem k maši, se malo pomirim od vsega tekočega sveta.« Vsako nedeljo je z ženo, veroučiteljico Evo, pri sveti maši. »Nedelja je družinski in Gospodov dan. Je dan, ko čas lahko teče, ko nimam kakšnih terminov.« Žena ga je spodbudila, da hodi kot Miklavž. Začel je pred 32-imi leti v Bilčovsu. »Rad hodim kot Miklavž k otrokom, to je vedno lepa naloga.« Rad se spominja dogodka na Miklavžev večer na Žihpoljah. »Ponoči sem z angelčkoma, ki me vedno spremljata, iskal hišo. Prvič sem prišel tja, temno je bilo in šli smo čez travnik. Ob robu gozda smo z veliko srečo našli hišo in kakšno je bilo presenečenje: pri tisti družini je že zelo težko čakalo kar 15 otrok, da pride sveti Miklavž. Čisto navdušeni so bili in jaz seveda tudi. Ozračje je bilo res zelo lepo. Hvaležnost otrok in staršev vedno dobiš povrnjeno,« pravi z nasmehom na licih in dodaja: »Nekoč sem se, oblečen kot Miklavž, z avtomobilom vozil od ene družine do druge in me je ustavil policist. Povem vam, tudi sveti Miklavž ne sme telefonirati med vožnjo! Plačal sem kazen, visoko kazen!«

V tridesetih letih se je marsikaj spremenilo, ne le kar se tiče mobilnosti in dosegljivosti. »Pedagoška komponenta se je hvala Bogu zelo spremenila, negativne stvari in napake otrok niso več v ospredju, vedno znova pohvalim otroke,« pravi gostoljubni, hvaležni in darežljivi mož. Pomembno je, da »ljudje in družine ustvarijo pozitivno ozračje za svetega Miklavža, za njegovo poslanstvo in za tradicijo. Moramo gledati na najmlajše in šibke, potrebno je, da premagamo egoizem. Vse svetnice in vsi svetniki nam to kažejo na različne načine,« meni zelo veren in Boga ljubeč človek, ki o sebi ne govori rad: »Ker sem pač Tomaž in tudi zelo dvomeč. Ampak Bog je nekdo, ki vedno posluša, če ga prosiš, ki ti vedno pomaga, če imaš težave, tudi v dobrem, če misliš nanj. Boga nekako občutim, da mi vedno pomaga,« razlaga in si vsak dan vzame čas za »komunikacijo z Bogom«. Redna molitev je prav tako vsakdanja kot službeno delo, delo na kmetiji, delo v fari in družinski čas. »Pomembno je, da pospešujemo pozitivno ozračje za Miklavža in za tradicijo miklavževanja. Treba je, da nagovorimo mladino, in tudi take družine, ki dvomijo. Sveti Miklavž s svojim poslanstvom naj bi postal pomemben del življenja, kot je to pri družini Ogris iz Kotmare vasi, ki živi in ravna pod geslom: »To, kar daš, dobiš trikrat povrnjeno!«

Alexandra Praster