Objavljamo nekaj odlomkov.

Imam prednike, ki so bili deportirani v Nemčijo. Vzrok za deportacijo je bilo dejstvo, da so bili koroški Slovenci. Iz pripovedovanj svoje babice vem, da se je njihovo življenje samo v nekaj trenutkih popolnoma spremenilo, ko so morali 14. aprila 1942, zjutraj ob petih, zapustiti dom.

Dogodki tega časa so danes zame in za vrstnike nepredstavljivi, za nas, ki odraščamo in živimo v miru in blagostanju. Vendar naj ne bi prezrli, da se na različnih koncih tega sveta podobna grozodejstva dogajajo tudi danes, kjer človeško življenje ne šteje zaradi prepričanja, vere, jezika in porekla posameznika.

Kaj storiti kot mlad človek, da bi se take stvari ne dogajale več? Kar vsaj lahko storimo, pa je to, da ne pozabimo, da so se take stvari dogajale tukaj pri nas. Zato je v času, ko je živih prič časa vedno manj in manj, tem pomembneje, da ohranimo spomine na ta kruta dejanja, ki so se dogajala tudi tukaj v taborišču na Ljubelju, da se jih vsaj spomnimo od časa do časa, tako kot tudi danes.

Moja prababica je vedno povedala, da je lahko odpustila storilcem za nepravičnosti, ki so se ji zgodile, da pa tega nikoli ne smemo pozabiti, tudi in predvsem zato ne, da se kaj takega ne bi ponovilo!

Jan Ogris-Martič

Moja stara mama, Marija Smrtnik, roj. Ogris, je bila izseljena v taborišče Frauenaurach v Nemčijo. Pripovedovala mi je, kakšen strašen čas je bil tedaj. Stara mama je bila stara komaj dve leti, ko je prišla v taborišče. V taborišču je pazil nanjo 85-letni dedek Luka Dovjak, ker je mama, Paula Ogris, morala na prisilno delo v Nürnberg. Dedek je imel težave s pljuči. Ko je zbolel, je dobil injekcijo od zdravnika v taborišču, ki je povzročila njegovo smrt. Živo se spominja trenutka, ko je moj praded Luka ležal na parah. Kot dveletna deklica ni mogla razumeti, da je mrtev. Življenje stare mame so zaznamovale velike travme tega časa, s katerimi mora živeti še danes!

Damjan Smrtnik

Moj dedi, Ernst Blajs, je danes star 93 let. Leta 1942 ga je v Železni Kapli aretirala žandarmerija, nato je bil oktobra 1942 deportiran v taborišče za mladoletnike v Mohringen, v bližino mesta Göttingen. Tam je moral od jutra do večera pod hudimi pogoji opravljati prisilno delo v tako imenovani »Muni«, kjer so proizvajali municijo za vojsko. Vedno znova pripoveduje, kako je bil lačen in tepen. Nekega dne je bil kaznovan na 10 udarcev, moral je sleči hlače in glasno šteti in potem javiti: »Der Lagerhäftling Nummer 1089 hat 10 Stockhiebe dankend erhalten!“ Pot do doma je trajala celih pet mesecev, dom je bil izropan in moj dedi je bil oropan za svojo mladost.

Timo Drussnitzer

Na Djekšah ni bila izseljena nobena slovenska družina, ker je takratni župan utemeljil s tem, da bi moral potemtakem biti izseljen kot prvi on sam. Ljudje pod Svinško planino so bili v stalni nevarnosti, da bi jih kdo izdal, če so pomagali partizanom s hrano, obleko ali zdravili. Mojemu pradedu po očetovi strani, ki je bil čevljar, se je zgodilo tole: Nekega večerja so prišli partizani v njegovo delavnico in videli, da je izdelal močne in tople škornje. Vprašali so ga, komu so namenjeni. Praded jim je odgovoril, da so za nekega velikega nacističnega funkcionarja v Velikovcu, na kar so vzeli partizani škornje s seboj, pradedu pa so izstavili potrdilo, da so škornje konfiscirali partizani.

Eva Karner

Družina moje prababice je živela v Guštanju, danes Ravne na Koroškem. Živeli so normalno meščansko življenje. Moj prapradedek je bil kot komercialist zaposlen v tovarni, ki je bila pred vojno v privatni lasti. Bil je sodelavec znanega slovenskega pisatelja Prežihovega Voranca – Lovra Kuharja. Med vojno je bil Prežihov Voranc aktivist in je nekajkrat propagandne liste dal mojemu prapradedku, da jih je nesel v Ljubljano, kamor je večkrat odpotoval zaradi službe. On ni vedel, kaj prenaša, so ga pa s temi dokumenti dobili in Nemci so ga zaradi tega tudi zaprli.

Ob vrnitvi domov niso imeli več stanovanja, da ne bi ostali na cesti, jih je pod streho vzel brat moje praprababice.

Nekaj časa so trije otroci z mamo živeli v eni sobici, kjer je v 5. letu starosti umrla hčerka. Po šestih mesecih so izpustili tudi mojega prapradedka in ko je prišel nazaj iz taborišča, je po določenem času zopet dobil službo v tovarni in to je bil čas, ko se je družina ponovno začela postavljati na noge. Vse ostalo je zgodovina.

Lena Pirker

Moja prababica Neži je bila s sestrama Ano in Mico leta 1942 izseljena v Nemčijo – v taborišče Eichstätt. Tam se je rodila tudi moja babica Mira. Ko je bila stara komaj šest mesecev, je bil njen oče obglavljen v Sivi hiši na Dunaju. To je bil moj pradedi Franc Pristovnik. Ker so bile moja prababica in njene sestre zaprte v koncentracijskih taboriščih Ravensbrück in Waldheim, je moja babica doživela konec vojne s svojo babico v izseljeništvu, v taborišču Eichstätt. Po vrnitvi v domovino je doživela veliko razočaranje. Domača hiša je bila cela oropana, tako da so ob začetku prenočevali na skednju v senu, dokler so počasi uredili hišo.

Po vrnitvi so bili izseljenci zelo prestrašeni, nekateri se niso upali govoriti. Tisti, ki so pa bili odgovorni za izselitev, se pa niso niti sramovali.

Prababica nikoli ni kaj govorila o vojni, njeni sestri sta pa šele v starosti začeli pripovedovati o vseh grozotah, predvsem pa najmlajša sestra Ana Jug-Olip, ki je pred leti napisala knjigo o svojem življenju v koncentracijskem taborišču Ravensbrück, ki se imenuje »Utihnile so ptice, utihnila je vas«.

Zaradi te družinske zgodovine veliko bolj spoštujem in cenim, da smem biti del te koroške manjšine. To zgodovino bom ponesla naprej in pripovedovala tudi še bodočim generacijam, da nikoli ne bomo pozabili!

Tamina Oraže

Dve vprašanji profesorici Mirjam Zwitter-Šlemic

Kako šola lahko krepi kulturo spominjanja?

Če gre za kulturo spominjanja, se je v zadnjih letih zanesljivo izkazalo eno: dijakinje in dijaki na Dvojezični zvezni trgovski akademiji v Celovcu so sodelovali pri različnih proslavah na krajih spominjanja zločinov nacionalsocializma. V čem je vrednost in pomembnost za dijake, če pri takih proslavah sodelujejo in se nanje pripravljajo?

Mirjam Zwitter-Šlemic: Na naši šoli vidimo velik pomen v kulturi spominjanja in imamo vedno tudi motivirane dijake, ki se navdušujejo za razne projekte (npr. »Mladina proti pozabi/Jugend gegen das Vergessen«, »Zeichnen gegen das Vergessen/Risanje proti pozabi« z umetnikom Manfredom Bockelmannom, izvedli smo tudi evropski projekt s šolo v Göttingenu, en teden so bili naši učenci v Nemčiji, kjer smo si ogledali razne kraje spomina, predvsem taborišče Moringen, tam smo oblikovali spominsko prireditev, en teden so bili dijaki iz Nemčije pri nas na Koroškem, izvedli smo diskusijo s pričami časa, obiskali taborišče Ljubelj sever in jug, oblikovali spominsko prireditev pri Peršmanu, vse je bilo dokumentirano s kamero, nastal je lep film »Potovanje skozi čas« v obeh jezikih); dijakinje in dijaki so tudi vedno znova pripravljeni, da tudi v prostem času sooblikujejo spominske prireditve (spominska hoja, deželna proslava v Trnji vasi ob državnem prazniku, proslava pri Peršmanu).

Dijaki sodelujejo pri raznih prireditvah, ne samo na ekonomskem področju, na šolo vabimo priče časa, pripravljamo ekskurzije v koncentracijska taborišča …

Vedno znova se sliši: priče časa izumirajo, kdo bo ohranjal spomin na dogodke nacističnega nasilja in trpljenje prednikov? Kakšen je lahko pristop pedagogike na šolah, da se bo ta spomin ohranil tudi v prihodnje? Koliko lahko k temu prispeva šola?

Mirjam Zwitter-Šlemic:. Potomci tudi v drugi in tretji generaciji naj ohranijo spomin in gojijo to kulturo – potrebno je odprto uho in angažma profesorjev, da omogočajo in podpirajo / spremljajo – je načelo politične izobrazbe in za demokracijo elementarno!

Pedagog mora omogočati, da dijaki dobijo prostor in možnost, da se vsak posamezni dijak sooča s svojo preteklostjo, da zavestno ohrani kulturo spominjanja, ki je del identitete in družinske zgodovine.

Kritično in pozorno naj tudi spremljajo dogodke doma in po svetu, toleranca, strpnost, socialni čut so vrednote, ki jih jim skušam posredovati. Kako je tako lepo povedal pesnik Alojz Gradnik: »Ni vse le vsakdanji kruh, človek je telo in duh, saj še drevo raste v zemljo in nebo!«