Umiranje človeka je skrivnost. Besede ali kretnje v zadnji uri imajo nemalokrat posebno težo. Če nismo bili prisotni, včasih celo sprašujemo, kako je pokojni umrl. In to ne samo iz radovednosti. Očitno bi sicer ostala naša slika o njem nepopolna.

Morda prav zato tudi evangelisti tako podrobno pripovedujejo o Jezusovi zadnji uri. Že prvi kristjani se niso hoteli zadovoljiti z golim dejstvom, da je umrl. Hoteli so tudi vedeti zakaj. Prvi, ki je pisal o tem, je bil Marko. Verjetno je svoj evangelij končal štiri desetletja po Jezusovi smrti. Pri tem se je poslužil drugih virov, ki morda segajo v prvo desetletje Cerkve. Njegovo poročilo je prevzel nekaj let pozneje Matej in ga malo obdelal. Kaj je torej značilno za Markov pasijon? Najprej je treba ugotoviti, da evangelist ni bil novinar. Golo dogajanje ga je manj zanimalo kot vprašanje, zakaj se je tako zgodilo in kako lahko vse to razlagamo v luči zgodovine Boga s človekom. 

Sončni mrk

Marko pravi, da se je od šeste do devete ure stemnilo po vsej deželi (Mr 15,33). Sončni mrk ni bil vzrok, da je postalo temno, so astronomi že davno dognali. Bolj verjetno je, da je hotel Marko s temi besedami navezati na preroka Amosa. Le-ta govori o Gospodovem dnevu, ki je dan Božje sodbe: »Storil bom, da bo sonce zašlo opoldne in zatemnil bom zemljo pri svetlem dnevu. Vaša praznovanja bom spremenil v žalovanje in vse vaše pesmi v žalostinko; (…) spremenil jo bom v žalovanje za edincem« (Am 8,9-10). Da je Jezus umrl na dan po judovskem pashalnem obedu, da je bil edinorojenec, da se je v času njegove smrti stemnilo, vse te vidike so prvi kristjani odkrili že v tem besedilu iz 8. stoletja pred Kristusom. Tema v Jezusovi zadnji uri torej napoveduje Božjo sodbo. Za evangelista je torej veliki petek sodni dan.

Zakaj si me zapustil?

V svoji zadnji uri je Jezus klical Boga z besedami »Eloi, Eloi, lema sabahtani?«, kar v prevodu pomeni »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34). Te besede so težko razumljive. Mnogi na tem ozadju sprašujejo, kako je Jezus mogel tako klicati, ko je vendar vedel, da bo tretji dan od mrtvih vstal. Ponujata se dva odgovora. Prvi pravijo, da Jezus ni bil samo pravi Bog, temveč tudi pravi človek. Bistvo človeka pa je, da mora zaupati. To velja prav posebej tudi glede na vprašanje, kaj se skriva za temino smrti. Marko je torej hotel poudariti, da je Jezus pretrpel to, kar občuti sleherni človek, ko se življenje končuje. Še huje – umiral je v javnosti in ne v intimnem okolju, vsi pristaši so ga zapustili (le od daleč so žene opazovale dogajanje) in na križu viseč je bil izpostavljen pogledom mimoidočih ter žalitvam nasprotnikov. Da se je okoli njega stemnilo, je torej tudi prispodoba za to, kako se je moral posloviti od tega sveta – brez tolažbe, brez roke, ki bi ga krepila, zasramovan do konca. V tej temini se sedaj odpira vprašanje: Kje je Bog? Je mar pozabil pravičnega? Že molivci Stare zaveze so tako občutili. Jezusove zadnje besede so začetek psalma 22, v katerem neki človek, ki ga drugi ogrožajo s smrtjo, toži pred Bogom. Na križu viseči Kristus je torej pravični, ki ga srečamo tudi v psalmih. Njegova usoda je, da mora trpeti in se mu prav tisti, ki niso pravični, celo posmehujejo. Vidijo v tem potrdilo, da se ne splača biti dober, saj Boga ni. Ali pa sumijo, da je morda storil le nekaj zlega, zakaj bi ga Bog sicer pustil na cedilu?

Druga razlaga sega dalje. Ko zraven stoječi slišijo Jezusov glas, pravijo, da kliče Elija. Dejansko je bil ta slavni prerok v judovstvu varuh umirajočih. Klicali so ga kakor se pri nas v smrtni uri priporočamo Jezusu, Mariji in Jožefu. Problem pa je v tem, da besede »Eloi, Eloi, lema sabahtani?« ne zvenijo tako, kot bi nekdo klical Elija. Kako so torej lahko prišli na to misel? Nekateri razlagalci Svetega pisma izhajajo iz tega, da Jezus ni molil samo začetek tega psalma, temveč celotno besedilo. Nekatere dele – na primer začetek – malo bolj razločno, nekatere odstavke pa jecljaje ali tiho, saj mu je moč že skoraj usahnila. Dokaz za to tezo vidijo prav v ugotovitvi zraven stoječih, da kliče Elija. Sredi psalma 22 namreč pravi molivec: Ti si moj Bog (Ps 22,11). V hebrejščini se to glasi »Eli ata«. »Elia ta« pa pomeni: Elija, pridi! Gre samo za presledek. Če izhajamo iz tega, da umirajoči govori nerazločno, so to ljudje zlahka napačno tolmačili. Kaj to pomeni? To bi bil dokaz, da je Jezus molil ves psalm 22 in ne le temne začetne besede. To pa khrati tudi pomeni, da je treba upoštevati celotno besedilo in ne samo očitek »Zakaj si me zapustil?« V prvem delu je psalm tožba človeka, ki ga drugi preganjajo. Kmalu bo umrl, saj že delijo njegova oblačila – to misel so vgradili tudi evangelisti v svoja besedila (prim. Mr 15,24). Potem pa se značaj molitve nenadoma spremeni. Molivec slavi Boga, ker ga je rešil. Njegovo rešenje bo vodilo vse konce zemlje, torej vse narode, h Gospodu. In ne le to, tudi za prihodnje rodove in tiste, ki so že davno umrli, bo vir upanja. Če to upoštevamo, torej Jezus na veliki petek ni samo tožil, slavil je tudi Boga v zaupanju, da ga bo rešil smrti. S tem dobi Jezusova zadnja molitev tudi svetle poteze upanja, da za vsem trpljenjem čaka Bog, ki rešuje in oživlja.

Jezus je ostal do zadnjega trenutka svojega življenja povezan z nebeškim Očetom s tem, da je molil. V zadnji uri molimo to, kar nam je posebno blizu. V Jezusovem primeru so to bili psalmi, ki jih Cerkev v njegovem nasledstvu moli vsak dan ter se s tem povezuje s križanim in vstalim Kristusom.

Odgrnil se je pogled na Boga

Ko je Jezus umrl, se je zagrinjalo v templju pretrgalo na dvoje od vrha do tal (Mr 15,38). Prav gotovo je bil ta dogodek nekaj izrednega. To znamenje je namreč neke vrste razlaga Jezusovega umiranja na Golgoti. Zagrinjalo je ločilo najsvetejše jeruzalemskega templja od ostalega prostora, tako da ga ljudje niso mogli videti. Samo veliki duhovnik je smel vstopiti enkrat na leto v ta prostor in sicer na dan sprave. Če se je zagrinjalo pretrgalo, pa lahko odselj vsi ljudje vidijo v najsvetejše. Judi in pogani imajo po Jezusu na isti način dostop do Boga in do sprave. Zanimivo je, da je krščanstvo prevzelo v svoj koledar pomembne judovske praznike. Dan sprave pa na prvi pogled manjka – skriva se namreč v velikem petku, ki je veliki dan sprave Boga s človekom, enkrat za vselej. Jezusova smrt je torej začetek nove dobe. Bog človeka ni obsodil, temveč rešil. Zdužil je to, kar je bilo prej ločeno – Jude in pogane. V krščanskih občestvih so ljudje vse to doživeli in se jim zato radi priključili.

Klaus Einspieler