Gledališka skupina TEATR SRCE2 je prej igrala lutke. Tokrat so igralka in igralci stali na odru s svojim obrazom in svojo igralsko prisotnostjo. Režiser Vid Sodnik je z njimi zadovoljen in ima spet dokaz več, da mladi s svojo zavzetostjo močno nasprotujejo izjavam nekaterih, oh, kako da mlade nič ne zanima in kako zelo upada znanje slovenskega jezika.

Ker gre v igri »Budni« za igro iz sveta mladih, so se mnogi nekoliko starejši srečali z besedami, ki jih redkeje slišijo. Prihajale so iz jezika družbenih omrežij in so sodobni sleng mladih. Režiser Vid Sodnik je že na generalki miren, saj pozna moč svojih nastopajočih. »Gledališka izkušnja za mlade nastopajoče je pozitivna za osebno rast: na eni strani je to izkušnja z jezikom, na drugi pa njih močan gledališki nastop.« Da je to tako mogoče, vidi režiser tudi v delu mentoric Ines Lesjak in Rosane Pucher, »ki jim dajejo posebno energijo«. A ne le to. Z vso zavzetostjo so poskrbele tudi za tehniko, tako da se luči na odru dale žareti nastopajočim in je zvok podkrepil nastop mladih.

Za kaj gre v igri »Budni«? Igra odgovarja na to, kaj počnejo mladi ob štirih zjutraj, če so budni. Budni je najstniška resničnostna drama, ko se dogaja ob štirih zjutraj, to pa je v času, ko večina spi, algoritmi pa še vedno delajo s polno močjo. Sedem mladih se znajde v virtualnem izzivu, kjer je nagrada vidnost, poraz pa izbris. V osebnih izpovedih razkrivajo tesnobo, pritisk popolnosti, hrepenenje po bližini in krhkost samopodobe v digitalnem svetu. Igra prepleta intimne prizore in kolektivne izzive ter z vprašanjem »Kaj pomeni biti viden?« odpira prostor za razmislek o mladih, družbenih omrežjih in duševnem zdravju.

V prvem delu igre spoznamo like, ter kaj vse je zanje pomembno v življenju, kaj jih je prizadelo in kakšna hrepenenja imajo. Vse to izvemo ob štirih zjutraj. In eden od nastopajočih tudi pove: »Za to smo budni. Da se prepričamo, da smo še tukaj. Brez vseh pogledov. Da preverimo, če kdo sliši našo zgodbo.« In z odra se sliši tudi besede: »Ljudi sem zamenjal za številke, za oglede, všečke, srčke. Postal sem izmučen. Želel sem nazaj k pogledu v živo. Ne ogled. Pogled, ki govori: Tukaj si. Slišim te.« In nadalje: »Všečki so točke. Solze so začimba. Nekdo bo izginil … nekdo bo postal viralen.«

Gledališka predstava je lepo pokazala dva svetova. Eden je digitalni svet. Če ne igraš, te ni in padeš ven iz algoritmov. Drugi svet je svet, v katerem mladi živijo in doživljajo svojo ranljivost in se umikajo v molk. Kaj mladim in ljudem najbolj manjka? To izpove eden od igralcev: »Niste lačni všečkov. Lačni ste pogleda. Pravega pogleda.« Predstava je postavila neizrečeno vprašanje: Ali se ni treba včasih zbuditi iz sveta všečkov in šova? Čeprav so vsi budni, pa ostaja le želja med digitalnim in resničnim, ki jo izreče eden igralcev: »Zbudil bi se včasih, da bi videl, če me kdo pogreša.« O tem so se v Dobrli vasi spraševali Nikolaj Kontschitsch, Niko Lesjak, Neva Pucher, Mattia Sienčnik, Leonardo Soldo, Julijan Sturm in Florian Wrienz.

vg