Samostan v Millstattu in prostori zunaj njega so trenutno središče sodobne umetnosti v Alpsko-jadranskem prostoru. Kuratorka Tanja Prušnik je zbrala dela umetnic in umetnikov, ki ustvarjajo v tem geografskem prostoru. Na ogled je 200 kakovostnih del 30 umetnic in umetnikov.

Do konca oktobra si je mogoče ogledati razstavo, ki je prikaz zadnjega stanja sodobne umetnosti v prostoru Alpe-Jadran. Slike, fotografije, filmi, skulpture, performansi in umetniške intervencije iz luči se prepletajo in dopolnjujejo. Pa ne ostaja samo pri razstavi. V to razstavo z naslovom »Koncentracija – nastop in umik« je vključena tudi galerija v nastajanju. Za to bodo poskrbeli umetnice in umetniki v »Artist in residence«. Povabljene umetnice in umetniki ustvarjajo do dva tedna v ateljejih v pristanu hotela Seefischer. In tu ne gre samo za delo, temveč za izmenjavo misli z gosti hotela in ljudmi v kraju, ki jih zanima umetnost. Na zaključku dvotedenskega dela se umetnine pridružijo že obstoječi razstavi v najrazličnejših razstavnih prostorih. In seveda so vse te tedne na sporedu tudi pogovori o umetnosti v križnem hodniku samostana.

Za izhodišča pogovora se je marsikaj nabralo že na odprtju razstave v petek, 28. maja, v okviru dolge noči cerkva. Umetnice in umetnike je prišel pozdravit škof Jože Marketz. Podčrtal je, »da so bile in so cerkve osrednji kraji za umetnost in kulturo«. Opozoril je na umetniške inštalacije v samostanski cerkvi, na križnem hodniku in v samostanskem vrtu, katerih element je luč. »Luč ima tudi v krščanski veri osrednji pomen. Predvsem pa je luč simbol upanja, ki razsvetli vso temino,« je dejal krški škof in se zahvalil umetniku in umetnicama Victorii Coeln, Nataši Sienčnik in Arminu Guerinu.

Nataša Sienčnik je za svojo inštalacijo uporabila luč, nekaj šotorov in jih namestila na dvorišču samostana na poti do cerkve. »Temporary Settlement« ji je dala naslov in takoj je zaživela slika beguncev v šotorih na otoku. Skoraj bi v Avstriji pozabili na premalo varovane človekove pravice v begunskih taboriščih. O tem je treba govoriti, saj se skoraj dnevno o tem sliši v medijih. Sedaj je na to opozorila še umetniška inštalacija.

»Cerkve so bile in so kraji umetnosti,« je dejal škof Marketz. Pred stranskim oltarjem je ustvaril Armin Guerino prozorni tabernakelj v zlatem rezu, »ki varuje najsvetejše«. Armin Guerino je tabernakelj prevedel v 21. stoletje. Odprt je in transparenten, vsak lahko pogleda vanj in tako postane iz zaklenjenega svetišča vitrina, v kateri je zasebnost vsak čas vidna.

Prav ta transparenca tabernaklja je lahko priložnost za pogovor o tem, kako sveta je umetnost Cerkvi. V Millstattu bo to mogoče nekaj tednov. Kuratorka Tanja Prušnik želi s to razstavo izmeriti, kaj se lahko spremeni v našem življenju, če ne moremo več vsega predvideti in se nekaj premakne hipoma. Kaj ta premik povzroči v posamezniku, kaj v najbližji družbi in religiji, kaj v širšem okolju. Kaj povzročijo nepredvidljivi dogodki z umetniškim delom, z umetnico ali umetnikom ali z nekom, ki umetniška dela opazuje? Kaj pomeni umik, kaj samota? Ali lahko iz tega nastane nova skupnost, novo sožitje? Kakšni dialoški procesi lahko nastanejo pri umetniškem ustvarjanju v novih razmerah v različnih umetniških tehnikah in pri medregionalni izmenjavi.

Samostan s svojimi mnogimi prostori znotraj in zunaj, s svojo fasado in uporabo cerkve ponuja mnogovrstno predstavitev umetnin. V notranjih prostorih razstavljajo Caroline, Theres Cassini, Ivan de Menis, Armin Guerino, Richard Klammer, Ina Loitzl, Tanja Prušnik, Nives Widauer in Nataša Sienčnik. Na dvorišču so pripravili svoje inštalacije Gudrun Lenk-Wane, Oliver Marčeta, Niko Sturm, Jure Markota, Eva Petrič in Nataša Sienčnik. V križnem hodniku razstavljajo Melitta Moschik, Tomas Hoke in Andreja Eržen. Gerlinde Thuma pa je svoje umetniške intervencije postavila na začetku in koncu vasi, pa tudi samo jezero je vključila v svoje delo.

V. Gotthardt