Avstrijska državna pogodba z njenim Členom 7 je dočakala 65. rojstni dan, ne da bi bile takrat dane obljube izpolnjene. Dve generaciji koroških Slovencev sta doslej zaman zahtevali in čakali, na oder stopa tretja generacija, zahteve pa so še zmeraj enake. Ne čudi, da se ta ali oni naveliča. Ravno manjšinske pravice so pravice, ki jih je treba uresničiti takoj, sicer ne učinkujejo in nastaja nepopravljiva škoda. Koroških Slovencev, ki so se asimilirali v zadnjih dveh generacijah zaradi neuresničenega Člena 7, ne bomo dobili več nazaj. Toda Člena 7 iz leta 1955 tudi ne moremo več brati tako, kot ga je bilo treba brati takrat, ko je nastal. Svet se je vrtel naprej in z njim tudi slovenska manjšina, ki ima danes drugačne potrebe kot takrat.

Centralni določili Člena 7 se tičeta izobraževanja in slovenščine v javnosti. Pri izobraževanju je leta 1955 štela matura več kot danes velja zaključen študij. Otroških vrtcev na podeželju ni bilo, pedagogika prostega časa pa je bila sploh neznanka. Če Člen7 govori o pravici do elementarnega pouka in ustreznega števila lastnih srednjih šol, potem moramo to danes razumeti v smislu pravice do dvojezičnega izobraževanja od otroškega vrtca do univerze. Ne more biti tako, da smo ravno v Celovcu imeli diskusijo o zaprtju slavistike, neznosno je, da že leta in leta opozarjamo na manjkajoči zakon o dvojezičnih otroških vrtcih, vključno z določili za izobraževanje in priznanje izobrazbe na področju dvojezične predšolske pedagogike. Ne more biti tako, da ima k dvojezičnemu pouku prijavljen otrok dvojezični pouk dopoldne, popoldne pa samo enojezično popoldansko oskrbo. Politika, ki baje posluša znanost, naj odgovori, kako to, da imamo že dolgo znanstvene dokaze, da se učenje jezika utrdi šele po šestih ali sedmih letih, pouk slovenščine pa se v večini primerov konča že po štirih letih ljudske šole. Člen 7 je nastal v času, ko so po družinah na južnem Koroškem še v veliki meri govorili slovensko, otroci so prišli iz slovensko govorečega okolja v nemško šolo. Ravno zaradi politike, ki je bila, kakršna je bila, se je to spremenilo, danes večina k dvojezičnemu pouku prijavljenih otrok prihaja iz nemško govorečih družin v dvojezično šolo. Če želi politika vsaj malenkostno popraviti zaradi asimilacije nastalo škodo, bo 2. odstavek 7. člena treba danes brati tako, da pomeni pravico do dvojezičnega šolstva na vseh ravneh in na vseh šolskih tipih na celotnem dvojezičnem ozemlju, zunaj njega pa po vsej Avstriji tam, kjer je potreba. Upoštevati moramo namreč tudi, da je današnji svet dosti mobilnejši od onega iz leta 1955 in za koroške Slovence ni samo Celovec glavno mesto dežele, je tudi za Slovence Dunaj glavno mesto države.

Javna dvojezičnost se nam kaže v oblikah uradnega jezika in uradnih napisov. Za oboje 3. odstavek 7. člena predvideva, da bi moralo biti na dvojezičnem ozemlju dvojezično. Realnost je drugačna, Avstrija si je izbrala minimalističen način uresničevanja teh pravic, ki je pravzaprav že kar sramoten. Slovenski uradni jezik je urejen tako, da človek dobi že kar slabo vest, če zahteva postopek v slovenščini, ker si mora to v najslabšem primeru šele izboriti po poti pritožb ali pa v najboljšem primeru, ker mu uradniki, sodniki itd. dajo vedeti, da ima seveda pravico do tega, da bo tudi dobil, ampak uradi so preobremenjeni in ne bo šlo tako hitro, ker morajo šele poiskati tolmača. Tako si zakonodajalec Člena 7 tega ni predstavljal. Če pogledamo drugam po vsej Evropi, kjer imajo javno dvojezičnost, potem ta deluje tako, da je avtomatično vse, kar objavlja urad, napisano v obeh jezikih. Moderno razumevanje javne dvojezičnosti pač pomeni, da ne gre za pravico, dobiti čisto konkreten dokument v slovenščini, temveč da gre za pravico dvojezičnega komunikativnega okolja, kjer lahko človek svobodno izbira, kateri jezik bo uporabljal. Ob takšnem razumevanju je seveda tudi čisto samoumevno, da so vsi napisi dvojezični. Že samo dejstvo, da se gremo igrice, koliko dvojezičnih tabel imamo, je zelo zgovorno. Ne gre za število, gre za območje, čisto neodvisno od tega, koliko vasi je na tem območju. In ne more biti tako, da je dvojezično označeno ime kraja, ime gore, jezera, ceste ali gasilskega doma pa ne. Ampak saj, Avstrijci to sami dobro vedo, poglejmo samo na Južno Tirolsko.

V središču pozornosti so bile vedno šole, table in uradni jezik. Tako 4. odstavek 7. člena, ki je prav tako v ustavnem rangu nikdar ni dobil tiste pozornosti, ki bi si jo zaslužil. Gre za enakopravno upoštevanje v javnem življenju, bodisi na kulturnem področju, bodisi v javni upravi. To določilo je bilo kršeno, ko nismo imeli javne slovenske glasbene šole in jo imamo še sedaj pod slabšimi pogoji, to določilo je kršeno, ko Kmetijska zbornica v njenem delovanju kratko malo ne upošteva slovenščine, to načelo je seveda tudi kršeno, če deželno gledališče Celovec samo enkrat na leto in po posebnem naročilu predvaja slovensko predstavo. Že če bi šli samo po tem, kolikšen je še vedno, čeprav bistveno zdecimiran, delež slovenskega prebivalstva na Koroškem, bi moralo biti slovenskih predstav po moji grobi oceni najmanj osem na leto. To načelo je bilo kršeno, ko Florjanu Lipušu niso hoteli priznati državne nagrade za umetnost, ker ne piše nemško, kar so kasneje zahvaljujoč se Josefu Winklerju popravili. Na dunajskem Burgtheatru bo Martin Kušej to tudi morda popravil, kdaj se bodo tega v zadostni meri zavedali vsi ostali javni ponudniki kulture, pa je drugo vprašanje. In kdaj bo končno v vseh občinskih uradih dvojezičnega ozemlja samoumevno, da bo tam najmanj en uradnik, ki govori slovensko, si verjetno niti predstavljati ne znamo. Ampak, če preberemo 4. odstavek 7. člena, točno to piše tam.

Prvi odstavek 7. člena so od vsega začetka nekje dajali v nič, češ da samo ponavlja tisto, kar je itak samoumevno: svoboda ustanavljanja društev in svoboda tiska. Sprašujem se, zakaj naj bi verjeli tej interpretaciji. Zakaj naj bi v državno pogodbo napisali nekaj samoumevnih floskul, toliko da bolje izgleda? V 1. odstavku ne piše, da imamo pravico do nekih društev, temveč da imamo pravico do organizacij. S tem pa je očitno mišljeno, da so to ustanove z določenimi pristojnostmi, kot predstavnik manjšine, za katere zaščito gre. Ni slučajno, da je v Členu 7 najprej govor o organizacijah in potem o nadaljnjih pravicah, ker so organizacije namreč mišljenje ravno zato, da skrbijo za uveljavljanje teh pravic. Zastopniška organizacija pa mora biti več kot navadno društvo, mora imeti določene samoupravne pristojnosti in zastopniške pravice, h katerim spada tudi, da sme v imenu manjšine pred sodišči uveljavljati pravice te manjšine. In kar se tiče medijev: pravica do lastnih medijev gotovo ne pomeni, da pač smeš na lastne stroške tiskati papir, temveč najmanj, da mora država skrbeti za možnost, da lahko mediji v manjšinskih jezikih živijo finančno in kvalitativno. Če ne gre drugače, naj pač vlada vsak teden v Novicah – in seveda tudi v Nedelji – objavi celostranski inserat in ga seveda tudi plača, saj tako podpirajo tudi medije, ki te podpore v resnici sploh ne potrebujejo.

Ostane nam še 5. odstavek – prepoved organizacij, ki delujejo proti manjšini. Ta člen je dejansko mrtvo pravo. Če bi kadarkoli zaživel, heimatdiensta, brambovcev in tudi haiderjanske FPÖ ne bi smelo biti. Ampak, politične prepovedi še nikoli niso bile učinkovite, zato je morda prav, da 5. odstavek v tej obliki ni zaživel. V današnjem času bi ga morali obrniti na glavo: ne prepoved protimanjšinske dejavnosti, temveč dolžnost države in dežele za zavzemanje za manjšino. Zakaj se moramo že 65 let sami zavzemati za uresničitev Člena 7, kot da bi bili narod Don Kihotov in Člen 7 naša Dulčineja, o kateri sanjamo? Zakaj ne bi brali 5. odstavka tako, da nam mora država pomagati pri uresničevanju manjšinskih pravic, npr. s tem, da nam dajo ombudsmana, varuha manjšinskih pravic, ki je javna institucija in na katerega se lahko obrne vsak, ki meni, da so kršene njegove manjšinske pravice in ki je zadolžen za to, da sam od sebe sproži alarm, če meni, da Člen 7 ni uresničen? Ta varuh manjšinskih pravic bi bil lahko hkrati poverjen tudi s tem, kako se uresničuje obljuba, ki je bila dana koroškim Slovencem pred plebiscitom leta 1920. Pa bi imeli primerno darilo za stoletnico plebiscita in nekoliko zakasnelo tudi za 65-obletnico Člena 7.

Rudi Vouk