V okviru raziskovalnega projekta »Inventarizacija slovenskega ljudskega jezika na Koroškem«, ki je potekal na Inštitutu za slavistiko Univerze v Gradcu, sem kot strokovna sodelavka projekta (1981–1983) pri terenskem delu na Koroškem poleg obveznih narečnih intervjujev dokumentirala tudi spomine, pripovedi in stare ljudske pesmi. Projekt sta vodila univerzitetni profesor Stanislav Hafner in njegov takratni višji asistent in kasnejši univerzitetni profesor Erich Prunč. Med številnimi zanimivimi spomini je opis običaja »Jurija jagat« na Zgornjih Jezercah pri Kostanjah, kot so ga tam izvajali vsaj do leta 1958. Tonski posnetek je nastal 2. aprila 1982 na Zgornjih Jezercah, kamor me je popeljal Janez Lesjak, tedanji predsednik SPD Drabosnjak na Kostanjah. Pripovedovalec Willi nama je v sproščenem ozračju v nemškem narečju povedal naslednje o običaju Šentjurja jagat, ki so ga izvajali s petjem in recitali:

»Na pašniku na Zgornjih Jezercah smo pasli ovce. Štirinajst dni pred dnevom Šentjurja smo imeli vsak dan pevsko vajo. Vsi, ki pesmi niso znali, so se jo morali naučiti na pamet. Pesem smo se naučili in jo peli. Na šentjurjevo je moral vsak prinesti kravji zvonec in si ga obesiti okoli vratu. Tisti, ki je pesem pel, pa je imel v roki rog, velik bikovski ali kozji rog. Nato smo sedeli zunaj na travniku. Ko je ura odbila pet in ko je bilo še malo svetlo, smo začeli Jurja jagat spodaj pri Jurhalu. Tam so že vedeli, da bomo danes prišli. Prikradli smo se do hiše in na vratih z rogom naredili znamenje križa. Nato sem recitiral pesem:

Čast svetǝ Šentjur

je pǝjedzu na duǝrǝ.

Je pǝrnesu stravje in srečo

in zalano vǝhred.

Kukuvce pǝ bukovjǝ,

ta drobne ptičǝce pǝ hǝrmovjǝ

lepo šviglajo pa Bogu čast dajo.

Nato smo vsi recitirali:

Buǝg obvari vaše krave,

vaše kure, vaše konje,

vaše talete pa ta liǝpše daklete.

Podkanǝ pa mišǝ

zvuǝdijǝ slišǝ,

sreča pa pǝr vas vstanǝ!

Nato smo peli:

Ta ura koj pride morbiti nacoj,

nobeni prijatelj ne pojdni z menoj.

Sestre in bratri ostanajo to,

mene pokoplajo v črno zemljo.

Duša pa pojde, kam služiva bo,

V pekel al vice, v nebesa nese.

V nebese jaz pojdam, ker tam je lǝpu.

Mati pa mama so vǝčilǝ me lǝpu.

Zviǝzda [zvesto] žǝbratǝ in služǝtǝ Bogu.

Prečista Devca Marija na tronu sedi

in vsmiljena ga Ježǝša na kriele drži.

Po končani pesmi smo zavpili:

Mamca, mama,

pišta vuč.

Dajta nam kaščǝco kluč,

katola, kasmola,

rajš an vǝlak piskǝr fǝžola.

Nato smo vsi zazvonili z zvonci. Eden od nas je imel »posodo za mast«. Vanjo so nam dajali svinjsko mast, drugi pa je imel pleteno košaro z lesnimi sekanci, kamor smo dajali jajca. Tretji pa je imel majhno košaro za pogačo. Tisti, ki je recitiral, je pobiral denar. Na koncu smo preverili, koliko je kdo dobil, in ga razdelili. Iz jajc smo naredili jajčno jed. Jajc je bilo precej.

Obhodili smo Zgornje Jezerce. Ja, z njimi sem šel leta 1954, vsekakor 1955, pozneje pa tudi z malimi, mislim, da sem šel z malimi leta 1958, in sem pel, potem pa smo (veliki) izginili za robom. Ha, ha ... (smeh). Pomagali smo jim.«

Herta Maurer-Lausegger