Nekega pozno aprilskega dneva je bil Jan na poti domov, proti jugu, da bi se vrnil v domače mestece. Po dolgi vožnji in več odmorih ob raznoterih okrepčevalnicah je prispel v Beljak in krenil proti Celovcu ter dalje proti vzhodu. Nekaj kilometrov po Tinjah je zavil dol na novo zgrajeno široko cesto, ki vodi vzdolž Drave daleč tja do samega jedra domačega mesta, čepečega visoko nad mogočno koroško reko z njenimi travnatimi polotoki, dolgim škarjam podobnimi, in ribiškimi bajtami na njih.

A se je čudil. Vsi obcestni domovi so bili zapuščeni, sicer prostorni, večdružinske zgradbe novega časa pač, a vsenaokrog je bilo vse prazno in mrtvo tiho. V prejšnjih časih, recimo okrog 2030, se je predmestje začelo šele pod Črnim gradom, kjer je bilo že prej majhno pristanišče, a vsako leto so se gradile nove in precèj velike stavbe, dokler prejšnje Malomestje ni bilo tesno povezano s tinjskim bregom Drave. Pokrajina na desni strani reke, od Strašne vasi dol do Šmarkeža, pa je še kar ohranjala kmečko podobo.

Ko je prispel do hišne številke 2022, je zagledal starko in starca pod oknom prizidane bajte. A sta se komaj kaj zganila, kljub temu, da sta delovala na majhnem vrtu, izpulila plevel in ga dajala v karjolo. Osemdesetletna zakonca, prav verjetno, Filemon in Baukis. Zapeljal je na rob ceste in se ustavil.

»Kaj se je zgodilo, da je vse prazno in zaprto?«

»Nič se ne ve, iz strahu so zbežali,« je odvrnil starec. Starka pa je poševno gledala na avtomobil s tujo oznako.

»Deset let me ni bilo tukaj, kjer sem se rodil,« je rekel Jan. »A zdaj se mi zdi vse drugače – ogromno novih hiš in poslopij, toda vse prazno.«

Ko pa se je ozrl po oknih soseščine, je vendar tu in tam zagledal kak skrit obraz za priprtimi zavesami.

»Čudno je, čudno, a vse mine,« je dodal starec in se nagnil nad bujno rast pomladanskega plevela.

Zdaj pa mu je tudi starka gledala v oči in zinila: »Dravska sibíla napoveduje vihar, varujte se!«

Jan jima je prikimal in mahal z roko, potem pa je pot nadaljeval.

Cesta se vije navzgor in navzdol, mimo Črnega gradù in strmih Klopč. Spodaj, ob temno-zelenem vodovju Drave, je zagledal pristanišče. Čolni so mirovali drug ob drugem. Tudi tukaj vse tiho, zdaj, sredi dneva. Potem se je bližal staremu mestu, ki se je visoko dvignilo nad Dravskim nabrežjem. Cesta se je vlekla v dolgih ovinkih navzgor. Za rumenkastim poslopjem sodišča je olajšanega srca zagledal Glavni trg blekovškega mesta. A tudi tukaj je vladal drugi red, tudi tukaj je bilo komaj kaj ljudi, ki bi hiteli po opravkih. Med vrsto starih hiš pa se je vrinilo precèj novih stavb v kričečih barvah in s čudnimi napisi nad vhodom. No, povsod picerije, burgerije in tako dalje. Nekaj napisov pa je bilo v tamilskem jeziku, nekaj v cirilici. A tudi tukaj skorajda vse prazno. Banka na vogalu Cerkvene ulice je bila zaprta in zavarovana z železnimi polkni. Glavni trg sam je bil brez vsega prometa, brez avtomobilov, traktorjev ali pešcev, z eno samo izjemo – pred ozkim poslopjem na levi, kjer je prej bila trgovina s stroji, je bilo nekoliko drugače. Tako imenovana kavarna Lokal je imela nekaj miz na prostem, a vseeno ni bilo nikogar tam. Znotraj kavarne, za umazanimi šipami, je gorela luč. Jan je vstopil kot po navadi, se pravi na kaki sredi izpred desetih let. Samo sivo steklo in temna lesnina. Na desni, v temačnem kotu, je bila gruča oseb pri mizi, in dolgi šank se je vlekel do osvežilnih prostorov. Ob šanku je bilo nekaj sedežev in stojal, a zdelo se je, da so same atrape. Za šankom pa je negibno stala ona prijazna ženska, Lonica, če se prav spominja, ki je bila tukaj že pred štirinajstimi leti, ko so prevzeli prejšnjo kavarno Noveletta, visoka, shujšana ženska s črno pobarvanimi lasmi in temno obleko.

»Espreso z mlekom kakor zadnjič?« ga je vprašala in se naenkrat glasno zasmejala, kot bi cvenk padel na tla.

»Prav tako kot zadnjič,« je dejal in se spustil na sedež ob šanku.

V tem pa je v lokal stopil stari Gril in se veselil znanca.

»Tebe pa že dolgo ni bilo!«

»Povej mi, tovariš Gril, kaj se je zgodilo tu v našem mestecu, da je vse drugače, kakor da je vse izumrlo?«

»A še ne veš,« je dejal Gril in čakal na kavico, ki jo je naročil. Potem jo je malo pocukral in premešal in Janezu gledal v oči.

»Pred nekaj leti smo imeli hud alarm.«

»Poplava, izpad toka?«

»Ne, ne, čudno sporočilo je prišlo, Bog ve, od kod – da se bo vsipavala temna snov nad ta okraj. Rekali so, da je vzhodna Koroška v celoti ogrožena od temnega prahu, ki se širi izza Pece. Odpadki kemične industrije, ki so jo prodali skladu, Bog ve, kaj še. A tisto sporočilo se je kar hitro širilo. In potem vstaja panonskega voditelja, in še zahodne sile, ki so na Karavankah zgradile mrežo sprejemnikov za letalstvo. Vse skupaj pa je vodilo do tega, da so se ljudje umaknili, zapustili hiše in se podali ven iz Podjune, eni čez Pakovo sedlo v Gradec, drugi v tirolske kraje. Vsemogočno gradbeno podjetje Tinjski terminal pa je svoje deleže prodalo in se preselilo ne vem kam. Celo mesto je zdaj v lasti nekega bančnega konzorcija, ki se imenuje Črni Orel, a je menda tudi ta propadel.«

»Kaj pa ti? Si ostal tu, ker si prestar?«

»Jaz svojih hiš ne bom prodal, obdržal jih bom in upal na boljše čase, kaj pa boš. Tudi Nageléta sem kupil, tisto nekdanje veleposestvo in kmetijo sredi mesta, pa Miklna, mesarja! A poglej, tu prihaja ena od njegovih hčerk.«

V kavarno je stopila petintridesetletna sončna ženska kodrastih las in svetlih oči. Jan jo je poznal, bila je Lilo, mlajša sestra njegove zgodnje ljubezni tu v mestu, pred dvajsetimi leti.

»Haló,« je rekla, »pozdravljeni! Potrebujem kavo in pogovor z veselimi ljudmi.«

»Potem si kar na pravem mestu,« je rekla Lonica in ji prinesla kavo in pecivo.

Tovariš Gril pa se je poslovil, češ žena čaka nanj s kosilom. Ura je bilà pol druga.

»Kaj pa Elli?«

»Odšla je z mladim Ircem, je že sedem let od tega, da se je preselila v Iniš Mór,« je vzdihovala ženska s kodrastimi lasmi kakor v globoki melanholiji. Obličje ji je postalo temnejše.

»Veš, cisto sama sem … na svetu!«

»Nisi sama, imaš dosti znancev in prijateljev, Lonico, mene, brate …«

»Vsi so odšli. Vse mesto se utaplja v čudnem vrtincu. A je res, kar so nekoč rekali o povodnem možu, ki živi v Dravi in preží na ribiče, ki lovijo v mesečini …«

»Koroška pripovedka, črna pravljica … Kanček resnice pa je vendar v tem. Tudi pri nas je vzel deklico, ki se je igrala na pečevju ob Dravi in ni hotela domov, ker je bil oče vinjen.«

»Pojdi z mano!«

»Kam?«

»Vseeno, kam. Pojdiva!«

»Ne, ostal bom tukaj. Zdaj, ko sem se ravnokar vrnil. Nikoli več ne bom odšel, dokler nisem star ko Peca. Ostaniva v mestu! Tovariš Gril ima nekaj stanovanj, ki so prazna. Le pogumno, draga! ‘Veselje je pri nas, pri nas, pri nas, pri nas …’«

Jan je na šank položil malo drobiža, nato sta odšla.

Popoldansko sonce je v ostrih žarkih posijalo na trg, še bolj praznega in tihega kot prej. Vse strašno tiho. Le nad vzhodno Peco je visel bled oblaček, obraz stare Sibile. Ona dva pa sta bila vselej sončna in radovedna. Oči so jima zasijale in od smeha skorajda prekipevale v nezaslutenem veselju. Za nekaj časa sta celo zgrešila pot in se znašla pred tisto staro trgovino za hotelom Korona v takratni Ulici kovancev, se pravi Münzgasse, kjer so Sornikovi prej kdaj prodajali južno sadje.

A ko sta prispela v Labodjo ulico, sta zaslišala nenavaden hrum od zgoraj, grmenje, tuljenje, kakor da bi se pod Peco oglasil vihar.

»Pojdiva, dajva, moj avtomobil je v Cerkveni ulici. Morava ven iz mesta. Imam ključ za Črni grad, nekoč mi ga je zaupal njegov lastnik, arhitekt Majer.«

S starim fiatom sta komaj še zmogla priti do glavne ceste, ker je nenadno po ulicah zapihal orkan. Skozi predor Lilijske gore sta lezla gor v Klopče in v hudem vetru blizu gostilne Ruštat našla stransko pot med novimi poslopji dol proti Dravi, kjer ob nabrežju, tik pod cerkvijo Svetega Urha, stoji Črni grad. Toča in dež sta divjala med vetrom, ko sta se po zaraščenih stopnicah mahaje vzpela h glavnim vratom gradu. Ključ je zahreščal, duri so se glasno odprle in zacvilile v tečajih. Stopila sta v teman preddvor, skorajda praznega, samo trava in plevel sta porasla notranje stene gradu.

»Tu gre gor v dvorano, kjer lahko prespiva.«

Vtem pa se je strašno zasvétilo, blisk je zasekal v streho, okna so vzplamtela in v ogromnem hrupu se je sesul zgornji del Črnega gradu.

Ko sta se prebudila, sta ležala pod poševno bruno, ob vznožju stopnišča. Skozi odprti strop sta zaznala naval sončne svetlobe ter cunje oblakov in sinjine, pa ptice, ki so žvrgoleče prečkale trdnjavo. Držala sta se v tesnem objemu, njuna lica so bila mokra in umazana, a začuda ni bilo nikjer nikakršnega sledu krvi. Samo prah, prah in sonce sta zaobjela prizor. Jan je ob sebi občutil toplo žensko telo, zaprašene-rdečkaste ustnice so bile blizu njegovih, oči so žarele. Bilo je kakor po kakem dolgem, dolgem spanju, ko še ne veš, ali je sanjska pravljica ali resničnost. Jan je začutil, da je ona še vsa ustrašena in da njena roka rahlo trepeta, zato jo je hotel pomiriti in, če bi se dalo, tudi nekoliko razvedriti s kako banalno besedo, in jo s tem usmeriti v življenje, ki ga jima je pravkar rešila bajna ženska iz zeleno bleščečih dravskih globočin.

»To je novi dan, nič drugega, moja draga,« je rekel Jan.

»Ali skrivnostna pot v raj,« je zamrmrala Lilo in sladko vzdihovala.

Jože Strutz, rojen leta 1952 na Rudi, se je šolal v Velikovcu in Celovcu ter opravil študij literature na celovški univerzi. Dvanajst let je bil tajnik Arhiva Roberta Musila ter 32 let učitelj na Trgovski akademiji v Celovcu. Objavil je več pesniških zbirk (Orglanje svetlobe, Dnevnik mornarja, Ognjéna ladja), kratko prozo (Blekovške črtice, Rujoni na Dunaju), tri kriminalke (Kratka pomlad, Kamuflaža na bazenu, Sanjska dežela) in nekaj kratkih dram (Lepa Vida, Hotel Mars, Kraj hrepenenja). Kot prevajalec je izdal Izbrano delo Janka Messnerja in pesmi Srečka Kosovela (Rdeča raketa) ter Prešernovo pesnitev Nova pisaríja. Avtor, ki stanuje v Celovcu in na Rudi, je član DSPA in dobitnik Nagrade Mestne elektrarne Celovec (Lyrikpreis der Klagenfurt Energie 2008).