Je pa bil na Dunaju neki znameniti Rujón, Pólesnikov Pèp po imenu, vsepovsod od Donave do Drave poznan časnik in pisatelj. A mu je bilo bivanje v velemestu domala sitno, ko so se tam zaprle najlepše kavarne in restavracije, od Viteza na Mariahilferci do Velkopopovíckega Kozla v petem okraju, skratka, močno ga je vleklo nazaj v domači Blekovc, da bi se spet potepal po zlatih krajih Podjune. Ko pa je nekega pomladanskega dneva v poštnem predalu našel vabilo na 35. obletnico mature, ki jo je organiziral kolega Valti Logar, se je zasmejal po vsem obrazu in se nezamudno odpravil domov.

Logarjev je za tisto srečanje izbral tih kraj pod Svinjsko planino, staro gostilno v Kloštru, kjer naj bi se dobili na sobotno popoldne sredi junija, na prostem sevé, pod lipo domačo. Nekaj tovarišev je sicer že umrlo, vsaj kakih deset ali petnajst nekdanjih sovrstníkov pa bo, med njimi Kosov, Trampič, Ferčaj, Trap in seveda Smihajlovič izpod Šmarješke gore, ki smo ga zaradi njegove temne polti ob nogometnih igrah pred velikovško avtobusno postajo klicali »Kongo«. Buteljni, kakršni smo bili tedaj!

Prijatelja Labinskega iz Šempetra žal ni bilo več med živimi, tudi Kuharjev France in Hudnikov sta se že zdavnaj poslovila od tega sveta, nekatere tovariše pa niti ne zanima, kaj se dogaja pri nas.

Ko pa je Pólesnikov tisto soboto prispel v Klošter, je bil nekoliko razočaran. Bilo jih je samo šest tovarišev, ki so se znašli pred veličastno farovško gostilno in se veselili pečenke, ocvrtega krompirja in fižola. Naročili so bili sodček piva in si z začudenjem gledali v oči. Prijatelj Logar, fizik, je imel glavno besedo. Razložil jim je svoje zadnje dosežke glede potovanja na Mars in prihodnosti človeštva. No, že v šoli je bil čuden fantast, suh dolgín z rumenimi lasmi in debelimi očali, sin višjega poštnega uradnika v Celovcu. A je bil razpoložen tudi za marsikatere druge stvari na svetu. Takrat sta Logar in on skupaj ustanovila šolsko gledališče in uprizorila ‚Rojstni dan‘ Harolda Pinterja, s Pólesnikom kot Stanleyem Webbrom in Logarjem kot Goldbergom. Glavno žensko vlogo pa je igrala Smolnikova, ljubezniva blondinka iz Žitare vasi, hčerka tamkajšnjega zdravnika. Tudi med šolskim poukom je bil Logar osrednji lik. Neke sobote, ko so bili vsi zmenjeni za veselico, je profésorja Henigmana nagovarjal, da je vojna bomba v peči, v tisti visoki kahlasti peči, ki je stala v kotu razreda. To je tudi lahko dokazal, ko je s svojo dolgo roko večkrat ritmično potrkal na skrajno oddaljeno kahlo za pečjo in oponašal tiktakanje kakega hudičevega stroja. In uspelo mu je. Profesor Henigman, star, asteničen Kočévar, nadomestni ravnatelj gimnazije, je takoj prekinil pouk, dvajset minut pred koncem šolske ure, in jih odpustil v sobotno prostost. Tedaj so se dobili v gostilni Pri Štruklnu v Otočah, kjer so ves dan posedali umetniki in študentje. Tam so praznovali, se pogovarjali in zabavali do poznega večera, dokler jim ni zmanjkalo denarja.

Ob takšnih presladkih spominih pod lipo so spili vrč za vrčem in se veselili domačega kraja, postrežbe prijaznih ženkic in vonja poletne noči. Medtem pa je prišel tudi harmonikar, Futlnikov s Krčanj ali Djekš, možakar z dolgo črno brado in ljudsko šaljivostjo. Zaigral in zapel je svoje viže in pripovedoval svoje kvante, tako da so minile ure kot v sanjah. Ko pa je z zvonika bílo za polnoč, jim je Logarjev s skrivnostnim glasom odkril najnovejšo zgodbo, o nekem poslu, ki ga ima pri odkrivanju rdečega planeta.

»Podal se bom na Mars, prav zares, in to v neki čudni fizični obliki, kot genski stroj.«

»Kaj pa je genski stroj?« ga je vprašal Trampičev Herbert, ki je delal pri Smihaljoviču kot prodajalec rabljenih vozil.

»To je sodoben robot, ki ima organično vgrajene človeške lastnosti in sposobnosti, kar se tiče zaznavanja in zabeleženja zunanjih danosti, se pravi neposrednega okolja, na tujem planetu ali kjerkoli. To bo tako, kot bi sam hodil in si ogledoval stvari, vsa gorovja, puščave in skrita jezera na Marsu.«

Trezka, čedna fajmoštrova pomočnica, je prinesla krožnik narezka in dve steklenici merlota. Futlnik pa je zaigral in ubranega obraza zapel ono o Zlatih časih. 'Onkraj Drave/je planina./Tam je hišica,/hišca iz lesà,/tam je tekla moja zibelka.'

Logarjev, ki ga je le malo pil, je nadaljeval, do ust zakopan v svojih čudnih idejah.

»Vsa stvar je Muškov načrt. Čez dvajset let se bomo množično preselili na Mars, ker bo tukaj premalo prostora in surovin za nas. Elija Mušk, ta tesla, se je zaletel v tole idejo in bo polovico svojega premoženja vložil vanjo. Jaz pa sem mu ponudil zaris stroja, s katerim bi se lahko dalo preveriti stanje in možnosti za preživetje na sosednjem planetu. Saj smo sosedi rdečega planeta, ali ne!«

»Čez dvajset let?,« je vprašal Kos, veterinar. »Brez vsake živine pa življenje nikakor ni mogoče! Od samih kapsul se ne da živeti, ali se motim?«

»Motiš se, tovariš! Poglej naše pivo! V njem je toliko moči in hranil, da bi se lahko dalo od tega živeti, če mu dodaješ nekaj drugih snovi, železa in tako dalje. Železo pa je tudi v tem vinu, na primer! In kar se tiče nizkih temperatur: tudi na severu živijo prav dobro, čeprav pod mrazom. Vsi vemo: Pod snegom in mrazom se ohranja življenje, poletna vročina pa ga načenja.«

Za nekaj časa se je gorica pred farovško gostilno spremenila v predavalnico. In Valti Logarjev je blestel kot predavatelj.

Medtem je polna luna obstala za lipo in žarela na omizje, za katero se je zdaj usedla tudi skupina žensk iz kuhinje. Futlnik pa je zapel jutranjico: 'Pri farni cerkvici/zvonček že zvoni,/jaz sem še zmeraj/pri svoji ljubici.'

Malo pozneje se je pa spet oglasil Kosov.

»In ti boš čakal dvajset let, ne da bi vedel, ali bo kaj kruha iz te moke, ali morebiti vse propada? Čas ti bo požrl vse tvoje sanje, prijatelj moj!«

Logarjev pa je zdaj vendar v neki zadregi zagrabil za kozarec rdečega vina in ga vodil k ustom. »Sanjarije, sanjarije! Kaj smo pa prej imeli, med šolskimi časi – sanjarije, to je človek. Jaz pa sem vpoklical to naše srečanje, da bi vas povabil k sodelovanju v mojem načrtu!«

Ali njegovih besed niso več slišali, niti ne Pólesnikov. Vsak od njih je sledil svojim lastnim mislim in lastnim sanjam. Logarjev pa je govoričil. Zaletel se je menda tudi on, kakor tedaj, ko je v matematiki iznašel formulo za vektorje in algoritem in mu je profésorica, olikana, visoko izobražena gospa Gruberjeva, ki je brala Danteja v izvirniku, zaupala: »Zanimivo, zanimivo! Ne bi vedela, ali ima prav ali ne. To se bo moralo šele dokazati. Apriori pa mu dajem prav in mu obetam sijajno prihodnost!«

To je povedala Logarjeva profésorica matematike, ki je bila onkraj vsake pristranskosti.

Ko pa se je sonce pokazalo iznad bližnjih Vašinj, so še zmeraj sedeli pod samostansko lipo in pili toplo čokolado, ki jim jo je poleg pogače prinesla Treza. Kmalu pa jih je poklical sam téhant Hanzej Dersula k sveti maši, da jim bo razložil božjo besedo, alfo in omego stvarstva.

Epilog

Leto dni po srečanju šolskih tovarišev pa je Pólesnikov prejel pismo s sporočilom, da njegov slavni sošolec išče prostovoljce za pripravo drugega poleta na Mars. Logarjev se je zares obvezal za to, da se glavni robot opremlja z organično informacijo iz njegovih možganov in da bo on na tak način poseben del odprave k rdečemu planetu. Menda se je tudi Trampičev oglasil v ta namen, vendar je iz Velikovca prispela žalostna vest, da je v starosti 58 let umrl, preden se je mogel udeležiti izbirne študije za Muškov projekt. Nekaj let navrh pa so prišle prve slike, ki so pokazale Logarjev robot pri delu, in njemu v čast so tisti koničasti hrib tik ob jezeru, ki so ga odkrili na južnem delu Marsa, imenovali po Valtiju Logarju. On sam, ki ga je bila cela procedura izčrpavala, pa se je odločil za drugo ali tretjo pot. Pridružil se je šenpalskim menihom, ki so ob rekah Labot in Drava gojili novo vinsko trto, da bi pridelali tako vino, ki ga lahko uživaš na večmesečni odpravi v vesolje, in to v mnogih vidikih, kot hrano, pa tudi kot uspavalni sok z nizkim odstotkom alkohola, kot je ugajalo Logarju. Tudi to vino, ki so ga nagradili ob raznih slovesnostih mošta, je dobilo njegovo ime in se prodaja v Baročnem vrtu šenpalskega samostana, pri Zogglnu na kmetji in tudi pri mariborskih vinogradnikih.

O avtorju:

Jože Strutz se je rodil 1952. leta pri Kracerju na Rudi, obiskoval je gimnazijo in študiral literaturo na celovški univerzi, kjer je doktoriral z delom o Musilovem romanu Mož brez posebnosti. Celih 32 let je poučeval na Trgovski akademiji v Celovcu in bil več let tajnik Arhiva Roberta Musila v Celovcu ter voditelj mednarodnega seminarja o Musilu (1982–93). Prevedel je pesmi Srečka Kosovela (Rdeča raketa) in nekaj del Janka Messnerja (Luka štorje pravi), Cvetka Zagorskega (Vnebohod) in Prežihovega Voranca (Jamníca). Kot avtor je v slovenskem jeziku napisal tri kriminalke (Kratka pomlad, Kmuflaža na bazenu, Sanjska dežela), kratko prozo in drame (Orglanje svetlobe, Sunki morja, Ognjena ladja; Lepa Vida. Sonata v štirih stavkih) in več proznih del (Rujoni na Dunaju). Avtor živi v Celovcu ter na Rudi.