Sara Ouschan je nasmejana mlada mamica. Z možem Stefanom in otrokoma Paulom ter Lucijo so si svoj dom ustvarili v Velikovcu, od koder nimajo daleč do babic in dedkov. O pomenu razširjene družine, ljubezni do petja in o radostih življenja smo se z njo pogovarjali ob materinskem dnevu. 

Paul, ki bo junija star dve leti, živahno sestavlja svoje kocke in bi že rad sodeloval pri intervjuju, trimesečna Lucija spi in se ne pusti motiti. Sari Ouschan, rojeni Mistelbauer, materinska vloga zelo pristaja in tudi sama pove, da se imajo lepo. Ves konec tedna so imeli seminarske vaje z zborom, nekaj časa sta bila tudi otroka zraven, na pomoč pri varstvu pa so priskočili moževi in njeni starši. Te družinske vezi so zelo močne in posebna povezava se čuti, ko pripoveduje o svojem otroštvu:  

»Odraščala sem v Št. Primožu, v družini nas je pet otrok, sem najstarejša in imam dva brata ter dve sestri. Zame je bilo to vedno lepo. Tudi to, da živimo na vasi in da so vse prijateljice živele blizu.« Sarin oče prihaja z Dunaja in se je slovenščine učil in tudi naučil šele kasneje. »Če imamo kakšno vprašanje iz slovenske slovnice, vprašamo njega, ker to bolje zna. Mi delamo po občutku, on pa pozna pravila,« se nasmeje. 

Po maturi na Slovenski gimnaziji se je Sara Ouschan odločila, da bo delala z otroki. Da bi si pridobila izkušnje, je za eno leto šla v tujino, v Ameriko, v Seattle, kjer je delala kot au-pair. »Takrat je bilo to še nekaj izjemnega. Potem sta šli tudi sestri Tereza in Julia, takrat so bili starši že navajeni. K temu, da bi šli v svet, nas je spodbujal ati,« pripoveduje in doda, da je nato na Dunaju študirala italijanščino in angleščino, potem se je preusmerila na Pedagoško akademijo v Celovcu, kjer je zaključila študij za ljudskošolsko učiteljico. V tem poklicu je zelo srečna.

Doma so vedno veliko peli, se družili, hodili skupaj na izlete. Vsi so tudi zelo aktivni v župniji Št. Vid v Podjuni in v Slovenskem prosvetnem društvu Danica v Št. Primožu. »Že od začetka smo peli pri zboru. Mama je prevzela vodenje otroškega zbora, ko sem jaz začela prepevati.« Sedaj pa ta zbor vodi Sara Ouschan skupaj z mamo. Vsako leto zelo radi nastopajo na Srečanju otroških in mladinskih zborov, letos so stopili na oder v Globasnici. Zbor so iz otroškega preimenovali v mlajši mladinski zbor, ker sedaj skupaj prepevajo že deset let. 

Svojega moža je Sara Ouschan, ki bo letos stara 30 let, spoznala pri petju. Skupaj sta prepevala v Deželnem mladinskem zboru. »Vse se stalno spreminja in na novo ureja. Vedno je zanimivo,« pripoveduje Sara Ouschan o družinskem življenju, ki je lepo, a tudi polno izzivov. »Z možem sva na prvem mestu odgovorna za Paulija in Lucijo, ampak zelo pomembna je tudi razširjena družina, strici in tete, prijatelji, babice, bratje in sestre, tega sem navajena že od doma. Pri vzgoji in varstvu čutim veliko podporo in povezanost. A potem moraš tudi sprejeti, da je kaj drugače, kot bi sam naredil. Včasih kaj storiš po občutku, ne sprašuješ se vedno o vsaki odločitvi. Ko si mamica, delaš veliko stvari po občutku.« Posebej lepo se ji zdi, da bo tudi mož nekaj časa doma pri otrocih, saj sta si to obdobje razdelila. Odraščanje otrok poteka v samoumevni dvojezičnosti in Sara Ouschan je hvaležna, da to pri njih ni tema. 

Za družino so najlepši dnevi, ko so lahko zjutraj skupaj dolgo v postelji in se jim nikamor ne mudi. Nato skupaj zajtrkujejo in gredo na sprehod ... »Nič spektakularnega, a je vsak nov pogled nekaj posebnega,« pravi Sara Ouschan, ki že komaj čaka, da bo vreme spet lepše in bodo lahko še več v naravi. Zvečer v hvaležnosti pregledajo preživet dan in preden gredo spat, skupaj molijo in pojejo. Pauli ima že svoji dve najljubši pesmi: Tvoje ime kličemo in Mala lučka naj gori. 

Mateja Rihter