Izidor Stern je izučen slikar na porcelan in steklo in je nad 40 let delal v porcelanski manufakturi Augarten. Prepotoval je ves svet in tam delil svoje znanje. V svojih delih se med drugim posveča slovenskemu jeziku in glasbi. 24. aprila bo v vili Otta Wagnerja na Dunaju odprtje razstave »Weiße Arkadien«, kjer se s svojimi deli priklanja Ernstu Fuchsu. V pogovoru z Izidorjem Sternom se je poglobil v svoje začetke pri slikanju na porcelan, dosedanje projekte in novo razstavo.

Kdaj se je rodilo zanimanje za slikanje na porcelanu?

Izidor Stern: Že v gimnaziji sem zelo rad risal. Profesor Oswald, ki je bil tedaj moj učitelj, me je zelo podpiral pri tem, da bi izbral umetniško smer. Po petem razredu gimnazije sem si rekel, da bom postal tehnični risar, kar pa se ni uresničilo. Čisto slučajno sem šel v Celovec, kjer za risanje ni bilo poklicnih možnosti. Svetovali so mi, naj grem v trgovino, kjer proizvajajo porcelan, saj bi tam imel opraviti tudi z umetnostjo. Tam sem se prijavil, a so me zavrnili, ponudili pa so mi mesto v slikarski delavnici. Tako sem prišel do slikarstva na porcelanu.

Takrat sem bil edini, ki je risal, ostali so bolj lepili stvari, jaz pa sem res risal grbe in pisal na porcelan. Ker sem bil najmlajši, so se ostali v delavnici vedno pohecali z menoj. Jaz sem pa rekel: »Kar hecajte se, jaz bom šel v Augarten.« Potem so me stalno spraševali, kdaj bom končno šel v Augarten. In res – s petnajstimi leti sem se usedel na vlak, se peljal na Dunaj v Augarten in rekel, da bi tam rad delal. S seboj sem imel čisto naivne risbe, med drugim pa tudi pisave, ki so jim bile všeč.

Pet let kasneje so me iz Augartna poklicali in rekli, da bi me zdaj potrebovali. To je bilo ravno, ko sem zaključil obvezno vojaško službo – še vedno so se me spomnili. To priložnost sem izkoristil in od takrat naprej sem bil v Augartnu.

Več ko 40 let ste delali v manufakturi Augarten. Kaj vam pomeni to delo in kako vidite razvoj manufakture in poklica?

Izidor Stern: Mi smo edina manufaktura v Avstriji, ki še dela na ta način. Občutek v Augartnu je nekaj čisto posebnega. Preden je Augarten postal manufaktura, so v koncertni sobi igrali tudi Mozart, Beethoven in drugi znani skladatelji. Če se zavedaš, da so v isti hiši, kjer danes ustvarjamo umetnine na porcelanu, delovale takšne osebnosti, je občutek povsem drugačen.

Manufaktura je zdaj tam že 103 leta in se je zelo spremenila, saj porcelan danes nima več istega pomena. Ko sem začel delati, je deset ljudi risalo samo dunajsko vrtnico (Wiener Rose), danes to dela en sam. V najboljših časih je bilo 110 slikarjev, danes jih je 15. Razlika je, da lahko zdaj delamo zelo individualno, kar je seveda dobro.

Danes tudi ni več dovolj denarja, ki bi ga lahko vložili v izobraževanje vajencev. Ko bo čez nekaj let teh petnajst šlo v pokoj, ne vem, kaj bo. Vse manufakture v Evropi pa imajo isti problem. Potem bodo morali početi nekaj drugega, ampak takšne tehnike in tako ročno delo po mojem ne bodo mogli obstajati na isti način.

Delo v Augartnu mi je veliko pomenilo. Med drugim sem bil odgovoren za vajence in vsa ta leta tudi vodil po manufakturi. Svoje znanje slikanja na porcelan sem pridobil v Augartnu, kar pa se ni zgodilo od danes do jutri, ampak to traja desetletja.

Kako ste razvili svoj samostojni stil v slikanju na porcelan?

Izidor Stern: V manufakturi sem delal vse grafične stvari – vse pisave, tudi z zlatom in srebrom. S tem se tudi privatno veliko ukvarjam. Veliko uporabljam zlati relief. Delam stvari, ki so zelo časovno zahtevne in si jih v Augartnu enostavno ne bi mogli privoščiti.

Delo z zlatom in srebrom je postalo tudi moj stil, ki sem si ga sam izoblikoval in ga tudi razvijal naprej. Ko so me prvič povabili na Rebrco na Teden mladih umetnikov, sem začel samostojno delati. S svojo linijo pisav, pesnikov in literatov pa sem začel v Svečah leta 2001. Od tega nisem več odstopil, ker se mi zdi zelo lepo na drugačen način pokazati jezik in ga tako tudi ohranjati. Imel sem tudi srečo, da sem pet let obiskoval konservatorij na Dunaju in tam študiral jazz bas kitaro. Glasbo sem imel že od nekdaj v ušesih in mi nikoli ni bilo težko igrati po občutku, na konservatoriju pa sem se naučil brati note – in to mi danes pri delu s slikanjem pesmi na porcelan izredno pomaga.

Kako poteka ustvarjalni proces pri prenašanju literature na porcelan?

Izidor Stern: Če pomislim na pesnike in literate – to so stvari, ki me kot koroškega Slovenca enostavno prizadenejo. Začel sem s pesmimi Milke Hartman, potem sem se ukvarjal še z drugimi literati, med drugim z Janijem Oswaldom, Florjanom Lipušem in Majo Haderlap.

To delo je zelo posebno, ker sem čisto osebno sodeloval z ljudmi. Z Majo in Florjanom smo veliko komunicirali o tem, kaj naj pride na porcelan. Zapisal sem tisto, kar je bilo zame pomembno. Mislim, da nihče ni tolikokrat prebral na primer Angela pozabe kot jaz. Pri tem procesu res veliko izveš o ljudeh in seveda tudi o samem sebi.

Slikanja na porcelan se nikoli nisem naveličal, čisto nasprotno. Velikokrat sem se usedel, da bi delal in potem, ko sem pogledal na uro, sem videl, da je že noč in se jezil, zakaj je dan že mimo. Meni je to delo res tako všeč.

Oblikovali ste tudi cerkev v Kortah. Kaj vam pomeni ta projekt?

Izidor Stern: Pri trgovini sem bil zaposlen kot slikar na porcelan in steklo. Leta 2024 sem dobil priložnost, da bi oblikoval cerkev v Kortah. Ob tej priložnosti sem si mislil, da bi lahko spet izkoristil svoje stare veščine dela s steklom in oblikoval okna. To sem si mislil – na koncu pa sem imel s tem kar precej težav. Cerkev je tako lepa, predvsem ko sije sonce, nastane prava magija. Če bi jaz poslikal šipe, kaj je bila prvotna ideja, bi bilo potem čisto temno. Zato sem se odločil za oblikovanje oltarja. Za oltar sem s pomočjo Marcelle Arvinte, ki dela tudi pri Štefanovi katedrali in je edina slikarka za steklo, oblikoval stekleno ploščo s sveto Margareto. Na koncu sem si rekel, da je bolje, da ostanem pri porcelanu.

Ta cerkev je bila zame res najlepši projekt. To sem leta delal in pripravljal. Ukvarjal sem se z ljudmi in družinami, ki tam živijo, bral sem knjige in potem imena ljudi iz kraja napisal na krstnik iz porcelana – to je bil res tako lep projekt. Jaz sem tudi s Kort, zato sem veliko bral tudi o svojih prednikih in izvedel toliko novega. Najraje bi projekt še enkrat naredil od začetka, tako sem užival.

Že 35 let vodite delavnice za otroke na Rebrci. Kaj je pomembno pri delu z mladimi?

Izidor Stern: Od vsega začetka sem opazil, kako lepo je to za otroke, da lahko naredijo krožnik ali kaj drugega in ga vzamejo domov. To je tako lepo videti, da otroci pridejo polni motivacije in s svojimi idejami, kaj bi še radi naredili. V tako kratkem času seveda nimaš veliko možnosti, ampak vse, kar se naredi, ostane in se ne vrže stran.

Iz starejših generacij so me že tolikokrat nagovorili, da imajo še vedno vse skodelice doma in se jih zelo radi spomnijo. Pri delu z mladimi je zame pomembno, da vidijo, da ta poklic obstaja. Že večkrat so me otroci vprašali, kje se lahko učijo slikanja na porcelan. Dejstvo je, da pravzaprav pri meni ali v Augartnu.

Brez Rebrce si sploh ne moram več predstavljati. To je izredno lep kraj in otroci se imajo super, že samo zaradi tega se splača. Mojih umetnin nimam veliko kje razstavljenih, lahko pa povem, da ima zaradi teh delavnic veliko ljudi moje majhne stvari doma.

24. aprila bo v vili Otta Wagnerja na Dunaju odprtje razstave »Weiße Arkadien«. Kako je prišlo do razstave in kaj vam pomeni razstavljanje v teh prostorih?

Izidor Stern: Jaz sem Ernsta Fuchsa spoznal v Augartnu, ker je imel tam projekt in vedno prišel po moj delovni plašč, ki mu je bil čisto prav. Vsako jutro je prišel v manufakturo in rekel: »Izi, Izi, kje je plašč?« Včasih sem mu namešal tudi kakšne barve.

Pred kratkim sem prišel v pogovor z družino Ernsta Fuchsa in sem predlagal, da bi lahko njegove dekorje narisal na porcelan Augarten. Del razstave predstavljajo Fuchsove stvari na porcelanu Augarten, ena soba je namenjena mojim osebnim stvarem, mojim tehnikam ter novim in starim delom, ena majhna soba pa prikazuje življenje dveh kultur, kjer imam moja slovenska dela.

Tudi to se tematsko ujema s Fuchsom. Njegova mama je bila Dunajčanka, oče pa Jud. Fuchs ni vedel točno, kam pripada – ko sem bral njegove stvari, sem že čutil to povezavo. V tej vili še nihče drug ni razstavljal, jaz sem prvi. Drugače je bila tam samo družina in sorodniki, zdaj pa sem jaz tam – to je res velika čast.

Pri tej razstavi je pomembno, da s svojimi deli pokažem tudi ročno delo – slikanje na porcelan. Želim pokazati, da to še obstaja in kako ogroženo je. To je super priložnost, ker je Ernst Fuchs velika osebnost in lahko tako širšemu krogu ljudi pokažem posebnost te obrti in poklica. Seveda pa pridejo do izraza tudi slovenščina in moje korenine. S srcem sem ustvarjal za to razstavo in zdi se mi izredno lepo, da se lahko koroški Slovenci predstavimo tudi v drugačni luči.

Kako je potekal delovni proces za razstavo?

Izidor Stern: S pripravami sem začel že pred letom in pol, saj preden začnem pripravljati ali grem po motive in se odločim, kaj bi sploh rad naslikal ter potem še petkrat vse spet zbrišem – to že traja. Stvari ena ena ne moreš prenesti na porcelan, jaz sem Fuchsove slike tudi precej spremenil v slogu, ker uporabljam veliko zlata in srebra, Fuchs pa je imel samo skice s svinčnikom.

Pri bolj barvnih slikah sem si moral premisliti, kako naj to narišem, da bo bolj atraktivno in da tudi nekaj pokaže in izpove. Upam, da mi je to uspelo.

Težava je bila, da moraš porcelan velikokrat vmes žgati, da se barva fiksira in lahko delo spet primeš, ne da se kaj zamaže. Veliko stvari, ki jih razstavljam, so zelo velike vaze, ki jih doma enostavno ne morem žgati, zato se moram peljati kilometre daleč do posebne peči.

To je bil največji problem – po avtocesti sem se vozil s polžjo hitrostjo, da se mokre, sveže slike ne bi zamazale.

Kaj želite izpovedati s svojimi deli?

Izidor Stern: Ponosen sem, da sem to tradicijo Augartna lahko ljudem pokazal in s tem posredoval posebnost te obrti. Moja izpoved pa je tudi, da pokažem, kako pomemben je jezik in da je viden. Zame je kot človeka, ki ne živi na Koroškem, situacija spet drugačna. Ko so postavljali krajevne table, sem videl, koliko ljudem pomeni, da je jezik viden. Če imaš predmet iz porcelana in je tudi tam slovenščina vidna – tam, kjer je sicer ne bi takoj pričakoval – mi to res veliko pomeni. Zato to ustvarjam. Seveda ne delam samo slovenskih stvari, ampak to je zame najbolj pomembno in najbolj pri srcu.

Brina Kušej