Mnogi poznajo Riharda Grilca kot lutkovnega režiserja, prevajalca in kulturnega ustvarjalca. Sam pa začne drugje. Živi na Suhi, v najbolj vzhodni dvojezični občini. Njegova žena Sabina Zwitter-Grilc prihaja iz najbolj zahodnega dela, z Zilje. Njuni hčerki Ana in Ela sta zares dvojezični, saj govorita ziljsko in podjunsko narečje. Po poklicu je živinozdravnik. Kar pa mu je posebej pri srcu, je kulturno delo s slovensko mladino. »To moramo z vso močjo podpreti, ker brez mladine naša narodna skupnost nima prihodnosti.«

Rdeča nit njegovega dela je jasna: jezik mora živeti. Ne kot spomenik, temveč kot vsakdanja praksa. Doma, v družini, na odru in med mladimi. Dvojezičnost je za Riharda Grilca nekaj samoumevnega. Dvojezičnost se zanj prenaša z govorom, z zgledom in z ustvarjanjem.

Posebno mesto v njegovem delu imajo prevodi, tudi zelo zahtevni. V knjigah »Anastazij« in »Rožnate počitnice« je Rihard Grilc prevajal rimano besedilo in pesmi. To je delo, ki zahteva več kot zgolj znanje jezika. Zahteva posluh. »Pri lutkovnih predstavah smo vedno potrebovali neke pesmice in da bi ne tratili časa, sem jih pač sam napisal,« pravi. Pesnikovanje mu torej ni tuje. Ko je družinska prijateljica in avtorica Petra Schnabl-Kuglitsch iskala prevajalca in ilustratorko, se je zgodilo nekaj zelo domačega: hčerka Ana Gril je naredila ilustracije, sam pa se je lotil prevajanja pesmi. Kako uspešno? »Kolikor je to uspelo, morajo oceniti bralci.«

Lutkovno gledališče je prostor, kjer se po mnenju Riharda Grilca naravno srečujejo različne umetnosti. Jezik, gib, glasba, likovna domišljija. »Pri lutkah se res srečavajo razne kulturne zvrsti in zaradi tega so lutke tako primerne in zanimive za otroke in mladino.« Sam glasbe ne postavlja v ospredje: »Glasbeno sem bolj kontra-bas. To stvar so vedno opravljali dobre prijateljice in prijatelji.« Pomembnejše je sodelovanje. In namen: »Komu pa naj posredujemo naš jezik, našo kulturo, če ne mlajšim?«

Tudi o veri govori preprosto in brez velikih besed. »Verujem v to, da je človek v osnovi dober, samo da ga včasih zapeljujejo in se izgubi.« Vera je zanj zaupanje v človeka in odgovornost skupnosti, da pomaga: »Privabimo ga na pravo pot.«

Spoštovanje človeka in njegovega dostojanstva ima globoke korenine. »Odraščal sem v zelo liberalni družini.« Pri Šuelnu so bila vrata vedno odprta. Za vsakogar. »Vsak človek je bil enakopraven.« Gostje so bili vsi. Od njegovih sošolcev do deželnega glavarja in jugoslovanskih ministrov. Pozneje je postala žena Sabina pomemben korektiv. Danes pa ga o pravičnosti učita hčerki. Skupno razumevanje je jasno: »Osnova za pravičnost so človekove pravice, da smo vsi enaki in imamo vsi na zemlji iste pravice.« In tu ne ostaja nevtralen. »Prav te človekove pravice skušajo danes iztrebiti Trumpi, Putini in še drugi. Vstani in se brani.«

Odgovornost do jezika in skupnosti Rihard Grilc vidi predvsem v posredovanju. »Naša odgovornost je, da posredujemo naš jezik in našo kulturo naslednji generaciji.« Brez tega človek izgubi oporo: »Človek brez jezika, brez lastne kulture je kot živ mrlič – zombi.« A hkrati opozarja, da nenehen boj ne more biti cilj. » Naš jezik in naša kultura morata postati še bolj privlačni, še bolj zanimivi. Cilj ne more biti, da se morajo naši otroci naprej z vso silo zavzemati za dvojezičnost. Dvojezičnost naj postane samoumevna. In to je predvsem naloga politike in večinskega naroda, ne pa narodne skupnosti, ki prepeva: »Memento mori!«

Če pogleda nazaj, ga je politično najbolj zaznamovalo burno obdobje osemdesetih let. »Neverjetna politizacija narodne skupnosti, stalne akcije proti radikalnim asimilacijskim poskusom.« To imenuje pravi koroški obrambni boj. »Bitko smo izgubili, ker je asimilacijski proces močno napredoval.« Kulturno pa je našel nekaj, kar ga je izpolnilo. »Svojo srečo in veselje sem našel pri številnih lutkovnih skupinah: od Zilje do Suhe.« Napredki mladih so ga osrečili. In občutek skupnosti je ostal: »Še danes smo vsi del te velike lutkovne družine.«

Pogled naprej je presenetljivo optimističen. »Najbolj sem presenečen, kako pametna in izobražena je naša mladina.« Prepričan je, da jih moramo poslušati. »Naši stari recepti so propadli. Oni imajo nove ideje in nove pristope.« Vznemirja pa ga, »da še danes potrebujemo tri, štiri ali ne vem koliko organizacij, ki baje zastopajo slovensko narodno skupnost. Tako dolgo bodo uradovale, so pogovarjale in zastopale, da bodo pač odprle muzej: »Tu je živela, narodna skupnost!« In tudi ta muzej bo potreboval tri vratarje.«

In kaj bi rad sam o sebi bral v Nedelji? Njegov odgovor je kratek: »Nič! Nisem tako pomembna in zanimiva oseba.« A prav v tem se razkriva bistvo. Ne gre za osebo v središču, temveč za jezik, kulturo in skupnost, ki ima prihodnost le, če jo znamo živeti. Skupaj in vsak dan.