Andrina Mračnikar s svojimi filmi premika meje in vrača spomin. Ko je bila stara 13 let, jo je Miha Dolinšek nagovoril za pisanje filmskega scenarija. Tako je nastal njen prvi film z naslovom »Bo bilo«. Za njim je nastalo še nekaj odmevnih filmov, med njimi dokumentarni film Andri 1924–1944.

Andri, stric njene mame, je omenjen tudi v novem filmu Verschwinden/Izginjanje. Na festivalu Diagonale, ki je aprila potekal v Gradcu, je prejel nagrado občinstva, na Koroškem pa so ga premierno predvajali v Celovcu, in sicer v petek, 6. avgusta, v kinu na prostem. Ob zadnji pesmi z naslovom Lipa zelenela je je občinstvo prepevalo zraven, nato je sledil še pogovor.

V filmski govorici Andrina Mračnikar razmišlja o prihodnosti Koroške z različnih vidikov in zelo osebno obravnava vprašanje jezika, identitete in spominov. Z osebami na južnem Koroškem se je pogovarjala o deportaciji, preganjanju, odporu, diskriminaciji in prilagajanju. Hkrati opazuje tudi uporabo slovenskega jezika v raznolikih kontekstih – v vsakdanjem, umetniškem in političnem kontekstu. Pravne vidike je jasno predstavil odvetnik Rudi Vouk.

V filmu sodelujeta med drugim tudi Andrinina mama Helga Mračnikar in Andrinin sin Milo. »Če moja babica ne bi bila pripovedovala moji mami in moja mama ne meni, mojih filmov ne bi bilo,« je dejala režiserka. V filmu pa pove še nekaj – s sinom se ne more pogovarjati v drugem jeziku kot v slovenščini. Ne gre drugače. Tudi zaradi tega si želi, da slovenščina ostane jezik, ki je »oseben in nežen, ampak tudi glasen in javen«. V filmu je prikazano, kako sta bila ozračje in politika v Avstriji še zelo dolgo po vojni takšna, da ljudje niso upali govoriti o tem, kar so težkega doživeli. »Prevladovalo je mišljenje, da so bili tisti, ki so bili deportirani in internirani, sami krivi za to, kar se jim je pripetilo,« izpostavlja. Leta 1942 se je začela nasilna izselitev. Ozračje na Koroškem je bilo za tiste, ki so to preživeli in so se lahko vrnili domov, zelo sovražno. Ljudje niso smeli, niso upali govoriti. S svojimi filmi daje Andrina Mračnikar glas ljudem, ki predolgo niso bili slišani.

»Kaj koristi jezik, če ga z nikomer več ne moreš govoriti?« se Andrina Mračnikar sprašuje v filmu. In kaj umre z jezikom? Spomin, zgodovina … V filmu izhaja iz svojega rojstnega kraja Hodiše, kjer je leta 1910 slovensko govorilo več kot devetdeset odstotkov ljudi, danes je uradno slovensko govorečih posameznikov le še približno pet odstotkov. V navezavi na to skuša prikazati, kako močen je bil zunanji pritisk na tiste, ki so govorili slovensko. Objavljeni posnetki pogovorov z njeno žal že pokojno babico so ganljivi. Ker so bili zavedni Slovenci, so v času t. i. Ortstafelsturma v njihovem hlevu obesili kobilo. Babica je bila močna ženska, ki je v svojem življenju mnogo dala skozi, vendar je ob takšnih trenutkih občutila strah. Babičino hišo so lansko leto podrli. Zgradili bodo novo, spomini pa bodo ostali. Naj se ne zgodi, da bo slovenščina na Koroškem samo še spomin.

»Kaj koristi jezik, če ga z nikomer več ne moreš govoriti?« (Andrina Mračnikar)

7. oktobra bodo film Andrine Mračnikar Verschwinden/Izginjanje začeli predvajati v avstrijskih kinematografih. Vsekakor vreden ogleda.

Mateja Rihter