Kako narediti deželo, v kateri sta doma dva jezika, prikupno za učenje obeh jezikov? – To je bila letošnja tema v središču konference Mohorjeve »gemeinsam 2025 skupno«. Poseben pogled je veljal elementarni pedagogiki, to so jasli in vrtci, v katerih se začne v javnih ustanovah večjezično življenje najmlajših. Prav tu se začne zapletati, kot je dejal ravnatelj Mohorjeve družbe Karl Hren, kajti manjka »učinkovita in obvezna zakonska osnova, ki bi omogočila kakovostno uporabo in učenje slovenščine« v jaslih in vrtcih na Koroškem. Prav tako je treba poskrbeti za zakonsko zajamčeno kakovostno izobrazbo elementarnih pedagoginj in pedagogov na dvojezičnem ozemlju Koroške, v kateri bo enakovredno vlogo igral tudi slovenski jezik in bo končno jasno, je to v kompetenci dežele ali zveze.

Za učenje jezika je treba ustvariti pozitivne okoliščine. Kaj je potrebno za takšno dobro ozračje, o tem je spregovoril škof Jože Marketz, ko je razmišljal o izkušnjah sožitja v katoliški Cerkvi. Kar lahko osebno naredi za slovenski jezik, je opisal takole: »Ne govorim in pridigam o slovenskem jeziku, enostavno ga govorim in ga uporabljam, kjer ga morem. Največ lahko za jezik storimo, če ga govorimo.« Dodal pa je še: »Ne bojim se za naš slovenski jezik, čeprav ga vedno manj ljudi govori, kajti kakovost se je v preteklih letih zelo dvignila.« Škofov govor objavljamo skoraj v celoti.

Diskusija o 7. členu Avstrijske državne pogodbe.

Če bi lahko danes na novo napisali Avstrijsko državno pogodbo, kaj bi v njo zapisali? je bilo vprašanje moderatorke Kathrin Stainer-Hämmerle v diskusiji. Prva je na podiju odgovorila Nadja Kramer: »Tam, kjer piše o pouku, bi pisala o pravicah narodnih skupnosti do vseobsegajočega izobraževanja od jasli naprej.« Augustine Gasser: »Poudarek mora biti na zgodnjem učenju jezika narodne skupnosti in zapisana bi morala biti močna spodbuda, da tudi večinski narod spozna prednosti zgodnjega učenja dveh jezikov.« Bernard Sadovnik: »Zapisal bi, da je treba zajamčene manjšinske pravice uveljaviti v teku enega leta, ter da o manjšinskih pravicah ne smejo odločati občinski odborniki, ker te morajo biti zvezne kompetence.« Franc Jožef Smrtnik: »Državna pogodba je zame najprej pogodba. In tako pogodbo je treba vedno znova prilagajati potrebam časa. Kot kmet vidim to nekako takole: če sem betoniral klet hiše in potem gradnje ne nadaljujem, potem ni šlo nič naprej.«

V zvoku jezika je treba zaznati sprejetost, varnost, ljubezen …

Škof Jože Marketz o jeziku kot temelju sobivanja in vlogi katoliške Cerkve pri ohranjanju slovenskega jezika

Vsi poznamo to izkušnjo povezanosti, posrečene komunikacije, ko »najdemo skupni jezik« in nastaja skupno prepričanje, da razumemo drug drugega. Pri tem se mi zdi pomembno, da te izkušnje niso omejene le na situacije, ko vsi govorijo isti jezik. Mnogi pri nas na Koroškem to doživljamo tudi v dvo- ali večjezičnem okolju.
Lep primer je pri tem zame praksa dvojezičnih bogoslužij v naših južnokoroških farah, kjer je mogoče praznovanje, petje, molitev v različnih jezikih in v vsej raznolikosti izkustvo skupnosti. Boleče moram pripomniti, da doživljamo v Cerkvi, da pada število teh, ki jim je ta izkušnja draga in živa. To pa ne le zaradi poznavanja jezika. Tuji so nekaterim postali tudi rituali, ki zaznamujejo bogoslužje. Istočasno pa vedno znova srečavam ljudi, ki na novo odkrivajo lepoto bogoslužja. In v hvaležnosti mislim na mnoge v naših krajih, ki v bogoslužju doživljajo varnost, domačnost in duhovno spodbudo.

Najlepši svetopisemski primer sobivanja različnih jezikov in sporazumevanja je za kristjane binkošti: Jezusovi sopotniki, ki so bili zbrani v Jeruzalemu, »so bili napolnjeni s Svetim Duhom in so začeli govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dal izgovarjati« (Apd 2,4). Ljudje so se čudili, ko so slišali apostole govoriti vsak v svojem maternem jeziku. To je bil začetek Cerkve, ki presega meje določene jezikovne skupine ali dežele in postane mednarodna, univerzalna in omogoča sporazumevanje prek vseh jezikovnih zaprek.

Ta slika se nam mnogokrat zdi utopična in nedosegljiva, ko pogledamo v svet v malem in velikem, in začutimo, koliko nesoglasij zaznamuje človeštvo. Nestrpnost raste tam, ker je v ospredju strah pred drugim in skrb, da me drugi omejuje in ogroža. Pogled na binkoštni dogodek nam lahko pomaga preseči ta strah in nas navdaja s pogumom, da se trudimo za skupno dobro, ki nikogar ne izključuje ali razvrednoti.

Osnova binkoštne vizije sporazumevanja je odprtost za inspiracijo. Človek, ki je pripravljen preseči lastne meje in dopustiti, da potencial sporazumevanja, ki ga nosi kot dar Svetega Duha v sebi, zaživi. Druga osnova je sprejemanje, da je vsak jezik božji dar in zato so v bistvu vsi jeziki enakovredni. To omogoča spoštljivo dojemane drugega.

S pojmom »enakovrednost« bi rad navezal na vlogo katoliške Cerkve na Koroškem pri ohranjevanju slovenskega jezika. Cerkev je v škofijski sinodi »Cerkev za svet« v letih 1970–1972, ko so mnogi v deželi trdili, da je dvojezičnost problem, jasno poudarila: ta jezikovna in kulturna raznolikost v deželi je božji dar. Dokler v jezikovni raznolikosti vidimo le problem, zaznamo le meje in ovire in se čutimo nemočni. Ko pa dvojezičnost začutimo kot dar, se z drugo energijo lotimo izzivov, ki so povezani s tem. S to držo hvaležnosti se je po zaslugi mnogih v naši deželi začel proces sprave, ki je postajal vse bolj opazen in učinkovit v Cerkvi in pozneje tudi v družbi. Ta proces zbliževanja deluje še danes. K temu sta bistveno prispevala Valentin Inzko st. in Ernst Waldstein-Wartenberg ter mnogi drugi.

Da se slovenski jezik ohranja in razvija, sta potrebna zavestna odločitev in ustvarjanje pogojev, ki omogočajo dobro učenje in uporabo jezika, tako v zasebnem in javnem življenju.

S tem da se katoliška Cerkev na Koroškem zavzema za enakopravnost obeh deželnih jezikov, za nekatere nastaja vtis, da se Cerkev zavzema predvsem za slovensko govoreče vernike na Koroškem. Enakopravnost ni dana s tem, da vsakemu daješ v enaki meri, saj so pogoji in možnosti različni. Manjša jezikovna skupina potrebuje drugačno podporo in pozornost kot večja jezikovna skupina, da se lažje razvija in živi. Da se slovenski jezik ohranja in razvija, sta potrebna zavestna odločitev in ustvarjanje pogojev, ki omogočajo dobro učenje in uporabo jezika, tako v zasebnem in javnem življenju. Istočasno mora vsaka jezikovna skupina biti pripravljena skrbeti tudi za skupno dobro.

Ko sem leta 1992 napisal disertacijo na temo »Interkulturelle Verständigung im christlichen Kontext. Der Beitrag der Kirche zum Zusammenleben der slowenischen und deutschen Volksgruppe in Kärnten« sem prišel do spoznanja, da je poleg ljudi, ki se čutijo kot del ene ali druge narodnostne skupnosti vedno večji del takih, ki se narodno, jezikovno in kulturno čutijo »nekje vmes«, »Zwischenpositionelle«. Ta družbeni razvoj se je v naslednjih desetletjih do danes še pospešil oz. postaja še bolj raznolik, ko je vedno več dvo- in večjezičnih družin, ki v vsakdanu doživijo, da sta lahko dva jezika temelja za sobivanje ali pa celo trije jeziki. Zaznam družine, ki še niso imeli stika s slovenščino, ali pa so slovenske korenine šle v pozabo, pa se otroci spet učijo slovensko. Na Koroškem se naselijo družine, ki prihajajo iz Slovenije, ki tudi na svoj način pojmujejo pripadnost.

Ko zaznamo te spremembe, se soočamo z novimi izzivi za učenje in ohranjevanje slovenskega jezika. Tudi Cerkev na Koroškem se sooča s tem v lastnih predšolskih ustanovah kot tudi v delu z družinami po župnijah. Pomembno je spoštljivo spremstvo vseh, ki se na ta ali drugačen način soočajo s slovenskim jezikom in ga osvajajo. Z samoumevno prakso dvojezičnosti v življenju Cerkev želimo krepiti slovenščino kot del identitete naše škofije. Dajemo slovenščini prostor tudi tam, kjer je v javnosti komaj še zaznavna. Ko je vedno manj slovensko govorečih duhovnikov, spodbujamo tudi tiste duhovnike, ki prihajajo iz drugih dežel k nam, da se učijo slovenščine – in to s precejšnjim uspehom. Spodbujamo laike po naših župnijah, da skrbijo za dvojezičnost v fari in pokažejo, da so vsi dobrodošli.

Razvijanje sožitja je pomemben pogoj za ohranjevanje in razvijanje manjšinskega jezika v deželi. Velja pa tudi obratno: Učenje manjšinskega jezika je pogoj za pravično sožitje.

Katera sposobnost je danes za razvijanje sožitja v tej tako pisani in raznoliki družbi in učenje jezika posebej pomembna?

Izpostavljam tri načela, ki jih je leta 1972 zapisal Ernst Waldstein-Wartenberg in so tudi danes še kako aktualna: Dobro sobivanje obeh narodnostnih skupin je mogoče,

• • če obe strani poskušata razumeti stališče druge strani;
• • če sta pripravljeni na medsebojno zbliževanje in sodelovanje;
• • če sta pripravljeni biti potrpežljivi drug z drugim in kljub neizogibnim neuspehom vztrajati na izbrani poti do sožitja.

16. maja 2025 smo v okviru praznika zahvale v spomin na »glasnika sožitja« Valentina Inzka st. in Ernsta Waldsteina pred škofijsko rezidenco v Celovcu postavili umetniško inštalacijo Nataše Sienčnik in Wolfganga Puschniga z naslovom »Einklang: sozvočje«. Vabi k razmišljanju, k sprejemanju različnih perspektiv, k zaznavanju in zbliževanju dveh enakovrednih jezikov in kultur, k poslušanju znanih in novih melodij, k raziskovanju in opazovanju spreminjajočih se oblik in barv. Umetniška inštalacija naj bo v spodbudo in navdih, da se brez strahu podamo na pot dobrega sobivanja v prihodnost. Pokaže pa tudi, da je katoliška Cerkev na Koroškem pripravljena skrbeti za sožitje v deželi in za ohranitev in razvijanje slovenskega jezika v tem pisanem svetu.

Pri tej konferenci je v ospredju otrok v predšolskem obdobju in vprašanje, kako otroku nuditi najboljše pogoje za razvoj in učenje jezika. Povabim vas, da se kratko zamislimo in obrnemo perspektivo:
Kaj se mi lahko naučimo od majhnega otroka od rojstva do vstopa v šolo? Neovirano radovednost, veselje pri spoznavanju novega, pogum, eksperimentiranje, brezpogojno sprejemanje, neomajno zaupanje, …
Odrasli naj otroku nudimo čim boljše pogoje, da te sposobnosti in drže ohranja in najde prave prostore in možnosti, kjer lahko razvije svoje talente.

Ko se otrok rodi, najprej v vsej odvisnosti vse odprto sprejema. Če v zvoku in jeziku, ki ga sliši zazna sprejetost, ljubezen, varnost in zaupanje, bo lahko rastel in se razvijal v močno osebnost.

Hvaležen sem vsem, ki se v družinah in predšolskih ustanovah trudijo za dobro otrok in družin, ki na kreativen in sproščen način posredujejo otrokom lepoto slovenskega, nemškega in tudi drugih jezikov in kultur.