Veronika Dovjak je pred nedavnim obhajala 60-letnico življenja. Skoraj 30 let je delala v Mohorjevi, sedaj je upokojenka pred novim obdobjem v življenju. Pravi, da ji ni nikoli dolgčas. V veselje ji je delo zunaj, rada ima gore in rože, z veliko hvaležnostjo in radostjo pa govori o svojih nečakinjah.

Ko je končala šolanje v Št. Petru, je takoj nato avgusta začela delo na Narodnem svetu. »Takrat je bil tam še Warasch,« se spominja. Po nekaj letih je začela delo v podjetju v Borovljah, a pot jo je zopet pripeljala nazaj v Mohorjevo hišo. »Marjan Pipp me je povabil v Mohorjevo,« se spominja. In ni ji žal, da se je takrat tako odločila. Letos poleti bi bilo trideset let. Svoje delo je opravljala v centrali Mohorjeve, delo je bilo raznoliko: fakturiranje za knjigarno in tiskarno, delo za računovodstvo, obračuni, knjiženje, šolske knjige, vmes pa telefoni in stranke, ki so prihajale. Mohorjeva je v tem času tudi zelo razširila svojo dejavnost. »Mohorjeva je postala moj drugi dom,« pripoveduje Veronika Dovjak, ki se je februarja upokojila. Najprej je bila pol leta v skrajšanem delovnem času, kar ji je ugajalo, da se je počasi navadila na upokojitev. »Dolgčas mi sploh ni bilo in tudi zdaj mi ni,« se nasmeje. A se zgodi, da pogreša ljudi. Zjutraj se ji prebudijo spomini »garaža, po stopnicah gor, kavica z Marijo, to že pogrešam.« Ne pogreša pa mesta kot takega in mestnega vrveža. Mir v Selah je nekaj res posebnega. In razgled z balkona Veronike Dovjak poboža oči. Navdušena ljubiteljica gora pravi, kaj se razprostira pred hišo: »To je Kobla, po domače pravimo tako, pa Košutnikov turn in Košuta.« Veronika Dovjak je tudi svoje otroštvo in mladost preživela v Selah, doma se je reklo pri Podlesniku, v kraju Sele-Borovnica. Na ta čas ima zelo lepe spomine: »Dobro smo se razumeli, to ni samoumevno.« In še sedaj je z bratom Nantijem in sestro Majdo ter z njunima družinama zelo povezana. Veronika je najmlajša. Oče je zgodaj umrl, za mamo so, kolikor dolgo je šlo, skrbeli doma, nato je šla v dom, kjer so jo redno obiskovali. Vsak dan gre na sprehod do domače hiše, k teti in do Užnika, kjer je njena sestra Majda poročena z Marjanom Olipom. Rada jim priskoči na pomoč, če kaj potrebujejo. In na kmetiji dela nikoli ne zmanjka. »Raje delam na polju in na travniku kot v hiši,« se nasmeje. Nasploh Veroniko Dovjak pogosto krasi nasmeh na obrazu. »Nič mi ne manjka,« pravi in si želi le, da bi ona in vsi okoli nje ostali zdravi. Pa seveda si želi mir na svetu. To, kar se dogaja, jo vznemirja in žalosti.

Vse življenje je povezana s Selami. Pripoveduje, da ko si mlajši, se ne zavedaš toliko, kaj pomeni takšna neokrnjena narava, nato se vse bolj zavedaš te dragocenosti. Dragocena pa je tudi skupnost ljudi. Včasih je pela v dekliškem zboru in sodelovala pri folklorni skupini, sedaj pa se rada udeležuje kulturnih in športnih prireditev. Če je le mogoče, gre vedno na ogled nogometne tekme na stadion pod Košuto. Tudi sama se rada športno udejstvuje, pozimi smuča, poleti hodi v gore, pa tudi na morje.

Narava ji daje veliko veselja, prav tako pa tudi lepo opremljeno stanovanje, v izbrani kombinaciji starega in modernega. Rada ima les in rože, prav tako pa ima talent za dekoriranje. Vse to ji daje zadovoljstvo v življenju, ki ga želi tudi vsem, ki jih srečuje na svojih poteh.

Mateja Rihter