Prvo nedeljo v avgustu smo, kot vsako leto, tudi letos romali na goro k višarski Materi Božji. V zgodnjem dopoldnevu smo se na Višarjah razveselili redkih oblakov in še sonce nas je pozdravilo, a le za trenutek, kajti z zahoda so se valili temni oblaki z bliskom in gromom, žičnico so za dlje časa ustavili. V dolini so med drugim ostali: letošnji predavatelj Aleš Maver, ministrica za Slovence doma in po svetu Helena Jaklitsch in predsednik Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov Janez Pucelj.

Dež in veter sta nas spremljala ves dan. S sodobno tehniko je prirediteljem uspelo, da se je predavatelj oglasil po telefonu. V predavanju je izpostavil t. i. čas prostosti – tako je poimenoval leto 1991 – pri čemer je potegnil vzporednice in razhajanja med osamosvojitvenim in jubilejnim letom 2021 v Sloveniji in drugod po svetu. S pozitivnim pogledom naprej je zaključil: »Kljub občutku, da je napetost skoraj na vseh področjih zamenjala prostost izpred treh desetletij, je vseeno treba izpostaviti znamenja upanja. Ključ je predvsem v vzpostavitvi večjega ravnotežja med zahodom in vzhodom znotraj Evropske unije, kjer bi bilo treba vzhodnim zgodbam iz ›časa prostosti‹ in tamkajšnjemu cenjenju skupnostne istovetnosti tako na posvetnem kot cerkvenem področju posvetiti več pozornosti.«

Da so vremenske razmere mnoge »ustavile« doma, je bilo posebej očitno v cerkvi, zasedene so bile klopi, le malo jih je stalo. Somaševanje je vodil beograjski nadškof Stanislav Hočevar. V pridigi je poudaril pomen iskanja Boga in njegove Besede ter graditve občestva. Spraševal je, ali smo ljudje samo polni besedičenja, prepiranja, prerekanja, godrnjanja ali smo služabniki Besede – torej služabniki celovitosti, služabniki edinosti in Življenja.

Nastop iz Argentine
Po sveti daritvi so nastopili lanski slovenski maturanti (RAST 49) iz Argentine. Virus jim je »krepko nagajal«, a so prišli v Slovenijo, domovino svojih dedov in pradedov, priromali na Svete Višarje in se predstavili s pesmijo, recitacijo in plesom. So otroci dveh domovin, zato sta na koncu nastopa plapolali obe zastavi, argentinska in slovenska. Argentino poznajo in prišli so, da spoznajo domovino svojih prednikov, saj so doma in v slovenski šoli slišali toliko lepega in zanimivega in v teh tednih vsrkavajo lepote dežele pod Triglavom.

Na letošnjem romanju smo bili res najvztrajnejši. Poslovili smo se s pozdravom. Če bo Bog dal, se bomo spet srečali ob letu »ob sorej« – prvo nedeljo v avgustu, pa naj bo sonce ali dež, višarska Marija nas vabi!

Marija Gruškovnjak