Pauli, Lucija in Jakob so radi pri babici, kar se lepo vidi tudi na skupni fotografiji. »Veliko smo v stiku z mladino in otroki,« je hvaležna Barbara Mistelbauer-Stern. »Hvala Bogu, da so dosti pri nas, je tak odnos, kot bi bili moji otroci. Srečna sem, da jih Sara pripelje, da se zanese na nas in nam zaupa, je pa vseeno drugače kot pri lastnih otrocih, bolj premišljuješ. Prej je bilo tako, da so morali biti doma ob šestih, ko je zvonilo,« se zasmeje.

Skupaj z možem Michaelom imata pet otrok (Sara, Julia, Rafael, Tereza, Tobias), ki so že odrasli, in štiri vnuke, stare 8, 6, 4 in 2 leti, še enega pričakujejo januarja. Hčerka Julia, ki živi na Dunaju, bo dobila drugega otroka. Vsi zelo radi obiščejo tudi prababico, Barbarino mamo Marijo Stern, ki bo februarja dopolnila 93 let, pa še vedno zelo rada bere, rešuje križanke in sestavlja sestavljanke. »Sestavljanko s tisoč deli je včasih naredila v enem tednu, zdaj potrebuje več časa, a je vztrajna. Sama tudi skuha, le enkrat na teden dobi pomoč za tri ure,« pripoveduje Barbara, ki je imela zelo pestro otroštvo in mladost, saj je bil njen oče diplomat. Rodila se je na Češkem, v Pragi. Ko je bila stara eno leto, so se preselili v Indonezijo, v Džakarto, kjer so bivali šest let. Prvi razred nemške ljudske šole je obiskovala tam. Pol leta so živeli na Dunaju, nato so se selili v Rim, kjer je dve leti in pol obiskovala nemško šolo.

Z desetimi leti je šla iz Rima v Celovec v Slovensko gimnazijo. Spominja se, kako ji je oče v Rimu kazal zemljevid, kje bo hodila v šolo. Bivala je v Mohorjevi. »Še danes znam na pamet telefonsko številko mame in atija v Rimu.« Velika želja njenih staršev je bila, da bi se slovenščino učila v šoli, prej to ni bilo mogoče, saj so bili vedno v tujini. »Želela sta si, da bi otroci našli samozavest in identiteto, staršem je bilo to zelo pomembno.« Ko je obiskovala 3. raz­red, sta prišla tudi brata Michael in Peter, potem so se za konce tedna vozili v Rikarjo vas. Kurili so na drva, oprali so si oblačila in v nedeljo zvečer so koga prosili, da jih je peljal na vlak. Hitro so postali samostojni. Kot starejša sestra se je čutila odgovorna za brata. Še zdaj so zelo povezani.

Po Slovenski gimnaziji je šla na Dunaj na cerkveno pedagoško šolo, kjer je študirala za poučevanje v šolah s posebnimi potrebami in logopedijo za šole. Tam je spoznala sedanjega moža Michija. Kmalu sta se odločila, da se bosta poročila. »Avgusta sva se odločila, septembra sva se že poročila,« se spominja. Michael je že kot majhen rekel, da bo učitelj na Tirolskem. Zdaj ni Tirolska, ampak je Koroška. On je bil tisti, ki je bolj spodbujal, da bosta živela na Koroškem. Zelo dobro se je tudi naučil slovensko. Zgradila sta si novo hišo, ki ni samo hiša, ampak je topel dom.

»Fara Št. Vid v Podjuni je bila vedno naša fara. Ko sem bila v prvem razredu gimnazije so živeli še stari starši in smo hodili skupaj k maši. Veliko pesmi znam na pamet še od takrat, ker nismo imeli pesmaric,« razlaga. Tudi Michael je prišel iz zelo verne družine in to je bil lep skupni začetek, »da sva lahko te stvari živela in predala otrokom naprej. Kakšno srečo, da imamo takšno skupnost, da imamo Hanzeja Rosenzopfa, ki ima zelo veliko idej in nam zaupa, se zanese, da bomo dobro naredili,« pripoveduje Barbara Mistelbauer-Stern in posebej poudari, da so dober tim, da si v fari drug drugemu pomagajo in da je petje pri njih nekaj posebnega. Marija vodi cerkveni zbor, Barbara rada prevzame glasbo pri mladinskih mašah, Patricia pripravlja otroška bogoslužja ... Ljudje radi prepevajo in sodelujejo v fari.

Kaj ji pomeni vera, Bog? »Nekaj, kar je v meni, kar mi da energijo, mir, mi daje upanje, tolažbo. Imaš Nekoga, ki ga lahko prosiš, ki se mu lahko zahvališ za toliko dobrega. Za otroke lahko narediš vse, a potrebuješ Nekoga, ki jih varuje. Hvaležna sem, da mi je bila vera podarjena in skušam to dajati naprej.« V mladih letih je bila pri skavtih in še vedno se počuti skavtinja. Njihovo geslo je: »Mati, domovina, Bog.« To je tisto, kar nas Slovenke in Slovence drži. Hvala Bogu, da imam moža, ki živi slovenstvo, zanj je to samoumevno in pomembno. Z drugimi se poda v debate, v katere se mi koroške Slovenke in Slovenci ne bi podali. Koroško in SPD Danico čuti kot svojo domovino.«

SPD Danica je na zadnjo nedeljo septembra oblikovala odprtje kulturnega tandema med občinama Škocjan in Štalenska gora. »Mirjam Polzer-Srienc je pri tem neverjetno angažirana. Peli smo z Danico, vključeni so bili otroci in mladina, z Dečlami smo tudi zapele, bile smo vesele in ponosne, da smo smele sodelovati in nekaj doprinesti za skupnost.« Dečle Danice so leta 2023 postale koroški zbor leta. »Iz veselja pridemo skupaj, da smemo skupaj prepevati. Te punce so začele peti že pri treh, štirih letih,« pa še vedno rade sodelujejo. Pri SPD Danica imajo vedno kakšen nov projekt. Tako tudi 18. in 19. oktobra vabijo na velik medgeneracijski koncert ljudskih pesmi z naslovom Tri­krat tri. To je projekt otroškega zbora, ki ga vodita Sara Ouschan in Doris Wakounig, sodelujejo pa otroci, odrasli in starejši pevci, torej »družina Danica«. To je poskus, spraviti na oder narod­no pesem v »novem gvantu«, z novimi aranžmaji, s scensko povezavo, ki jo pripravlja Aleksander Tolmaier. Medgeneracijski projekt Tri krat tri oblikuje 40-članski zbor (od Zvezdic pa do Korenin Danice). Njihov orff orkester tvori desetčlanska ritmična ekipa. Čudovite aranžmaje za ­orffov instrumentarij je pripravil salzburški strokovnjak za orff glasbo Christoph Matl. Pesmi so duhovito povezane v enoto, ne bo samo petje, ampak cela zgodba. Oba koncerta bosta v Kulturnem domu Danica, ki je njihova skupna hiša, za katero vsi skrbijo kot velika družina. Večkrat v pogovoru poudari, kako dragoceno je, da se lahko zanesejo drug na drugega. »Nismo sami, to je veliko vredno. Samoumevno je, da društvo in fara tako lepo sodelujeta, da si pomagamo med seboj.« Ne prepevajo pa samo na koncertih, pri mašah in na praznovanjih, ampak spoštljivo oblikujejo tudi slovesa. »Veliko pogrebov smo imeli letos … Pojemo od krsta do krste,« pripoveduje Barbara Mistelbauer-Stern.

Letos je praznovala svojo 60-let­nico. Želi si, zdravja, da ostanemo varni, da se nikomur ne kaj pripeti, da bi znal vsak, ki ima kakšne težave, to izraziti, da jih ne nosi v sebi. Želi si, da bi se v družini vedno tako dobro razumeli. »Vse zmoremo z Božjo pomočjo,« dodaja. Pa še eno željo imata z možem Michaelom. Ko bosta oba v pokoju, bi rada obiskala Indonezijo, kjer je zdaj gotovo vse drugače. Tam je preživela nekaj let v otroštvu in se po tistem še ni vrnila tja.

Mateja Rihter