Če se ponudi takšna priložnost, je jasno: Katja Mandl, predsednica Kulturnega doma Pliberk, je spregovorila v podjunskem narečju. Pozdravila je Pavla Apovnika, ki je ta dan prinesel s seboj »Leksikon slovenskega narečja v pliberškem okolju«. O »pravem zakladu je govorila« in močna je bila njena želja, »da bodo zbrane besede ostale v vsakdanji uporabi«.

Pavel Apovnik je na tem slovarju delal zelo dolgo z vso natančnostjo, ki je odlikovalo vsako njegovo delo na najrazličnejših delovnih področjih, v središču katerih je bila vedno slovenska narodna skupnost, pri leksikonu pa domača slovenska narečna beseda. Vedel je, kam se je treba obrniti. Dva poskusna zvezka tega leksikona v nakladi enega izvoda je Pavel Apovnik prinesel na Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, ki mu je bil nekaj let predsednik. Zvezka je predal Martini Piko Rustia, vodji te znanstvene ustanove slovenske narodne skupnosti na Koroškem, v želji, da bi se to gradivo pripravilo za tisk v publikaciji, ki bi bila namenjena najširšemu krogu ljudi. In to leksikalno bogastvo zgleda takole: narečna beseda (najprej z običajnimi črkami, nato z znaki za fonetični zapis), beseda v slovenskem knjižnem jeziku, v nemškem jeziku in razlaga, od kod beseda prihaja. Ob branju zgleda vse zelo preprosto, vendar je vsako geslo zase posebno poglavje natančnega raziskovanja, predvsem od kod kaka beseda pride.

Martina Piko-Rustia, ki je leksikon predstavila, je poudarila, takšen leksikon je mogel pripraviti samo nekdo, ki ima dobro znanje domačega podjunskega narečja Pliberka in okolice ter na osnovi obsežne literature, ki jo je treba uporabiti pri sestavljanju in izpopolnjevanju dela. Pavel Apovnik je vse to združeval. »Njegov izredno spoštljiv odnos do domačega slovenskega govora, ki so ga gojili v družinski hiši in govorili v bližnji in širši okolici ter njegovo strokovno znanje na področju slovaropisja, sta bili osnovi za skrbno pripravljeno delo, ki je hkrati poljudno in znanstveno.«

Avtor leksikona Pavel Apovnik se je dela lotil sistematično in zapisal nad 4630 gesel (z marsikaterimi variantami) z raznih področij vsakdanjega in prazničnega življenja – v preteklosti in danes. Martina Piko-Rustia: »Zbirka gesel je zato tudi priča lokalne koroške jezikovne in kulturne bogatosti, ki jo premorejo tisti, ki narečje govorijo, ga gojijo in razvijajo. Danes se zavedamo, da je dobro znanje narečja most do učenja knjižnega jezika. Zato naj bi bil leksikon tudi spodbuda za vse, ki narečje govorijo, da ga tudi uporabljajo – predvsem z najmlajšimi, z otroki, ki si z narečnim besediščem osvajajo domači svet, s katerim varno stopajo v širši svet.«

Ker pa še tako dober narečni zapis ne more zabeležiti natančne izgovorjave, zato je nastala tudi avdio-dokumentacija narečnih besed. Fonetične zapise narečnih besed je pripravila slovenistka Tatjana Trampusch-Schauer, domačinka iz Doba pri Pliberku, vešča lokalnega pliberškega narečja. Sodelavec inštituta Florian Jordan je sredi dela, da bo besede mogoče slišati tudi na spletu. Pavlu Apovniku je ob strani stala kot urednica leksikona Uši Sereinig, neizmeren pa je tudi prispevek hčerke Doroteje.

Narečje je dobra lastnost in kulturna dobrina vsega spoštovanja vredna.

Avtor Pavel Apovnik, doma v Senčnem kraju, nekdanji občini Libuče, sedaj občini Pliberk, se opira na svoje domače jezikovno okolje. Na predstavitvi je Pavel Apovnik opozoril na odnos med narečjem in knjižno slovenščino ter med drugim jezikom v deželi. »Narečje je dobra lastnost in kulturna dobrina vsega spoštovanja vredna. Narečje in knjižna slovenščina nista skregani. Do teh dveh dobrin je treba imeti dober odnos, kajti največkrat je vsak jezikovni začetek samoumevno v narečju. Da, narečje in knjižna slovenščina sta dve dobrini, ki se ena naslanja na drugo.« Sam je odraščal z domačim narečjem, knjižno slovenščino je slišal v cerkvi, kajti tam je duhovnik pridigal v izbranem slovenskem jeziku.

Pa še nekaj je povedal. Gesla za besede v slovarju je našel v svojem spominu. »Rekel sem si, jaz se želim spomniti situacije, v kateri sem bil otrok. Kot otrok sem vedel, kaj imamo v kuhinji, kaj je bilo v hlevu, s kakim orodjem smo delali na njivi. Tako je nastal fundus gesel, ki sem si jih priklical v spomin.« Apovnik ta način imenuje asociativna metoda. »Človek se spominja situacije in jo obudi z besedami.« Njemu ni bilo treba »hoditi na teren«, kakor to nekateri delajo, njegov teren je njegov spomin.

Največji izziv pri nastajanju leksikona je bil, tako Apovnik, ugotoviti, od kod izvira kaka beseda.

Apovnik tudi pravi, ta leksikon podjunskega narečja ni kakšen sklenjen tekst, kakšen roman ali pripoved, zato priporoča, da se bere počasi. Nekaj pa je gotovo: za nekaterimi gesli se gotovo skriva posebna zgodba, kako je bilo nazadnje le mogoče odkriti etimologijo besede.

Pavel Apovnik: Leksikon slovenskega narečja v pliberškem okolju z ustreznicami v slovenskem knjižnem jeziku, v nemškem jeziku in etimološko razlago. Izdajatelj: Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik. Založila: Mohorjeva založba, Celovec 2025.