Kako besedi dodati pravi gib in najučinkovitejši izraz na odru? Na to vprašanje je Franci Končan desetletja dolgo z amaterskimi igralkami in igralci dajal profesionalni odgovor. Njegove predstave so se močno zarezale v spomin tudi zaradi tega, ker so bile vedno lep dokaz, kako lahko jasna navodila režiserja nastopajoče za nekaj časa spremenijo v občudovanja vredne like na odru.

Franci Končan zapušča neizbrisen pečat v kulturnem življenju Slovencev na Koroškem. Njegov opus je branik slovenske besede na Koroškem. Bil je dolgoletni mentor številnim generacijam koroških gledališčnikov. Igralke in igralce ni učil le odrske besede in giba, temveč tudi ponosa na slovenska narečja, slovensko besedo in kulturo.

Bil je pionir mladinskega gledališča na južnem Koroškem. Prvo sodelovanje se je pričelo leta 1978 z mladimi v okviru Koroške dijaške zveze. To je bil prelomen trenutek, ki je postavil temelje za sodobno mladinsko gledališče na Koroškem in spodbudil ustanovitev Mladinske gledališke skupine Koroške dijaške zveze.

Desetletja dolgo je deloval kot režiser in kot strokovni svetovalec za najrazličnejše gledališke dejavnosti pri Krščanski kulturni zvezi. Bil je povezan s številnimi kulturnimi društvi na podeželju, še posebej z ljubiteljskimi gledališčniki. V svojem več ko štiridesetletnem delovanju je režiral več ko 80 gledaliških predstav.

Vsa leta, odkar je režiser Franci Končan prihajal na Koroško, je bil tesno povezan s kulturniki v Selah. Generacije gledališčnikov je spremljal na njihovi ustvarjalni poti, jim odkrival skrite zaklade literature in jih spodbujal k samostojnemu ustvarjanju. Iz Sel pa je zavil še v Vogrče, tam spodbudil gledališčnike in jih podpiral pri nastajanju iger na prostem. S kvalitetnimi predstavami so se Vogrjani zapisali na seznam poletnih gledališč. Režiser Franci Končan pa jih je skrbno in obzirno vodil pri njihovih ambicijah.

Dolgoletno sodelovanje s koroškimi gledališčniki ga je naredilo za pozornega spremljevalca koroškega vsakdanjika in za vnetega spodbujevalca pri ohranjanju slovenske besede.

V njegovo bogato zbirko gledaliških predstav pa spada tudi obuditev ljudskih iger v rožanskem narečju. Režiral je tri Drabosnjakove igre: Pastirska igra (1987), Pasijon (1990) in Igra o izgubljenem sinu (1993).

S svojimi odrskimi postavitvami je gostoval na številnih festivalih v Sloveniji in Avstriji. Za svoje delo je prejel več priznanj, med drugim je bil leta 2003 za vsestransko delo na področju odrskega ustvarjanja na avstrijskem Koroškem nagrajen s Tischlerjevo nagrado, za pomembno čezmejno sodelovanje mu je Republika Avstrija podelila zlati znak za velike zasluge na področju odrske umetnosti.