Po študiju teologije v Celovcu je bil Gregorij Rožman leta 1907 posvečen v duhovnika, po kaplanovanju v Borovljah in doktorskem študiju na Dunaju ga je škof Balthasar Kaltner zaposlil v Celovcu za prefekta v Marijanišču in leto nato za docenta moralne teologije in cerkvenega prava. Na začetku prve svetovne vojne so se prvi trije letniki bogoslovja preselili iz Celovca na Plešivec (Tanzenberg) v opatijo olivetanskega reda. Škof Adam Hefter, ki je krško škofijo vodil od leta 1914 do leta 1939, je Rožmana imenoval za začasnega spirituala, leta 1915 pa za začasnega vicerektorja bogoslovnega semenišča na Plešivcu. Po izidu novega Zakonika cerkvenega prava leta 1917 ga je imenoval še za člana komisije za izvedbo zakonika v krški škofiji.

Pastoralne prioritete Gregorija Rožmana v Ljubljani

Po prvi svetovni vojni so v Ljubljani ustanovili samostojno univerzo. Na teološki fakulteti je Rožman leta 1919 z dovoljenjem krškega škofa Hefterja prevzel poučevanje cerkvenega prava

in postal izredni profesor ter jugoslovanski državljan. Glede Cerkve in politike je menil, da mora Cerkev varovati krščanske, verske in moralne resnice. Cerkev nobene državne oblike ne razume za edino pravo; država mora skrbeti le za občo blaginjo. Nasilne spremembe vladavine in revolucijo je odklanjal; prav tako politično delovanje klera in istovetenje Cerkve z določeno stranko. A Cerkev in država imata skupno skrb za zakonsko zvezo, vzgojo otrok in šolo. Razhajanje na teh področjih bi povzročilo veliko škode državljanom in državi. Ena glavnih nalog Cerkve je oznanjevanje verskih resnic.

Leta 1929 je Rožman postal pomožni škof, generalni vikar in leta 1930 ljubljanski škof. Pri izvrševanju škofovske službe se je osredotočil na štiri prednostne naloge: duhovnike, mladino, družino in Katoliško akcijo. Leta 1940 je Rožman vodil ljubljansko sinodo in izdal Zakonik ljubljanske škofije in Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo.

Po izidu okrožnice papeža Pija XI. »Divini Redemptoris« o komunizmu leta 1937 so se škof Rožman in duhovniki še bolj bojevali proti brezbožni komunistični ideologiji. V okrožnici pa je papež tudi zapisal, da ljubezen ni nikdar prava, če ne upošteva pravičnosti; konkretno je to pomenilo, da morajo delavci imeti zagotovljene zadostne plače za preživetje sebe in družine. Enostransko razlaganje papeževe okrožnice je privedlo do spora s krščanskimi socialci, ki so se zavzemali za pravične plače delavcev.

V pogajanjih za konkordat je bil škof Rožman zelo aktiven. Konkordat sta leta 1935 podpisala kardinal državni tajnik Eugenio Pacelli in jugoslovanski pravosodni minister Ljudevit Auer. Po mučnih razpravah ga je Jugoslavija ratificirala leta 1937, a ga je že decembra istega leta preklicala. Zaradi groženj srbske pravoslavne Cerkve, da bo izobčila vse, ki so v parlamentu glasovali za ratifikacijo konkordata, sta se namreč obe strani še istega leta odpovedali konkordatu.

Ljubljanska škofija po okupaciji

Slovenija je bila pred drugo svetovno vojno in med njo cerkveno razdeljena na ljubljansko in lavantinsko škofijo. 6. aprila 1941 sta Hitlerjeva nacistična Nemčija in Mussolinijeva fašistična Italija napadli Jugoslavijo. Državi sta si razdelili ljubljansko škofijo. Gorenjsko, Zasavje in Spodnjo Štajersko so zasedli Nemci, Ljubljano, Dolenjsko in Notranjsko pa Italijani. Tretji rajh je zasegel tudi celotno premoženje ljubljanske škofije v Gornjem Gradu, Goričanah in škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Škof Rožman je živel na italijanskem zasedbenem ozemlju in ni imel stikov s tistimi deli škofije, ki so jih zasedle Hitlerjeve čete. Na italijanskem območju ljubljanske škofije so se duhovniki lahko prosto gibali in pridigali v slovenskem jeziku. Na zasedenem nemškem predelu ljubljanske škofije so Nemci ostro ukrepali, prepovedali so slovenščino in njeno uporabo vsepovsod, tudi v cerkvi. Duhovnike so zaprli ali jih pregnali na Hrvaško, kjer jih je sprejel kardinal Stepinac, ali v Srbijo. Krškega pomožnega škofa Rohracherja je škof Rožman prosil za pomoč v dušnem pastirstvu na Gorenjskem. Ta je po dogovoru z ljubljanskim in mariborskim škofom ter na prošnjo domačinov poslal leta 1941 duhovnike z nemškim maternim jezikom na Prevalje, v Kamnik in Kranj.

Odnosi škofa Rožmana z Italijani, Nemci in domobranci

Na italijanskem zasedbenem ozemlju, tj. v Ljubljanski pokrajini, je ostalo 134 župnij. 204 duhovniki so lahko ostali na svojih službenih mestih. Škofija je bila brez dohodkov, ker je skoraj celotna posest ljubljanske škofije pripadla nemškemu zasedbenemu ozemlju. Škofija tako ni imela nobenih sredstev za vzdrževanje bogoslovja in za pomoč beguncem. Vsi stiki s tujino in Vatikanom so bili pretrgani. Ker Italijani v prvih dneh zasedbe niso odgovarjali na Rožmanove pisne vloge, je bil škof prisiljen, da je leta 1941 obiskal fašističnega visokega komisarja Graziolija in mu izrazil lojalnost. V spomenici Grazioliju 26. septembra 1942 je Rožman opozoril Italijane, da ne spoštujejo Slovencem obljubljene avtonomije. Izrazil je razočaranje nad uvajanjem fašistične raznarodovalne politike in obsodil represalije Italijanov. Pri nastajanju oboroženih protikomunističnih enot pa škof ni sodeloval. Škof Rožman je interveniral za približno 2000 oseb, med njimi so bili otroci, Judje, duhovniki, zaporniki, vojni ujetniki, talci, obsojenci, komunisti in interniranci v različnih taboriščih na Rabu in v Italiji.

Zgodovinarji različno ocenjujejo Rožmanov odnos do nemških okupacijskih oblasti in do slovenskega domobranstva po kapitulaciji Italije septembra 1943. Zagotovo je, da je odklanjal nacionalsocializem, pri domobrancih, ki so v boju proti partizanom dobivali orožje od nemških okupacijskih sil, pa se je počutil doma. Stike z Osvobodilno fronto (OF) je zavračal zaradi njenega komunističnega vodstva. Odklanjal je tudi vsako obliko nasilja. V pastirskem pismu leta 1940 je zapisal: »Komunizem je velika laž sedanjosti, laž pa ne more predstavljati niti osnove človeške sreče niti ne more biti trajna.« Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 in nemški zasedbi Ljubljanske pokrajine so bili zaradi partizanskih akcij oteženi in pretrgani škofovi stiki z Dolenjsko in Belo krajino. Januarja 1945 je škof Rožman sodeloval pri dveh vojaških paradah domobrancev v Ljubljani, na Bežigradu in pred Uršulinsko cerkvijo. Ni pa opazil kolaboracije z okupatorjem. Zlasti komunistično zgodovinopisje mu je zaradi tega očitalo nedopustno kolaboracijo z okupatorjem.

Preselitev škofa Rožmana v tujino in njegova rehabilitacija

Meščanske stranke in škof Rožman so bili ob koncu vojne prepričani, da bodo Slovenijo zasedle zahodne velesile. Žihpoljski dekan Kristo Koschier je kanclerja krške škofije Josefa Kadrasa prepričal, da škofa Gregorija Rožmana zaradi njegove varnosti začasno povabi v Celovec, dokler se razmere v Sloveniji zaradi prihoda partizanov v Ljubljano ne bodo normalizirale. Rožman se je na pismo iz Celovca, ki mu ga je prinesel jezuit Gottfried Heinzl, pozitivno odzval. 5. maja 1945 ga je popoldne – v spremstvu še treh oseb – šofer z avtomobilom odpeljal v Celovec, skozi novo zgrajeni predor na Ljubelju, ki so ga zgradili interniranci iz koncentracijskega taborišča Mauthausen oz. njegovih podružnic Ljubelj jug na slovenski in Ljubelj sever na koroški strani.

Kasneje je Rožman ugotovil, da tudi v Celovcu ni varen. Jugoslavija je namreč od Angležev zahtevala, naj ji ga izroči, ker da je vojni zločinec. Rožman je tedaj kot gost škofa Josefa Köstnerja stanoval v Celovcu. Angleška zasedbena oblast mu je omogočila obiskovanje slovenskih beguncev v taboriščih na Koroškem, Štajerskem in Vzhodnem Tirolskem. Vatikan ga je obvestil, da se v Ljubljano ne more več vrniti. Konec avgusta 1946 so proti Rožmanu pred vojaškim sodiščem pripravili »proces proti vojnim zločincem in izdajalcem«. Škofa Rožmana so obsodili na odvzem prostosti s prisilnim delom za 18 let, izgubo političnih in državljanskih pravic za deset let ter zaplembo premoženja. Na političnem sodnem procesu se tožilstvo ni potrudilo škofu Rožmanu dokazati njegove osebne krivde in je zavestno uporabljalo ponarejene izjave. Sodišče je izločilo vsa pričevanja škofu v prid.

Ker je škofu Rožmanu pretila nevarnost, da ga bodo Angleži izročili jugoslovanskim oblastem, so škofovi prijatelji leta 1947 s pomočjo ameriškega vojaškega kurata prepeljali škofa iz Celovca v Salzburg, v ameriško zasedbeno cono, leta 1948 pa v Švico. Na nuncijevo opozorilo, da jugoslovanska vlada od Švice zahteva, naj škofu beguncu odreče gostoljubje, je Rožman zaprosil na ameriškem konzulatu za vizum imigranta in odpotoval z njim v ZDA, kjer se je naselil v Clevelandu. Tam je kot »potujoči misijonar« deloval za Slovence po svetu, imel misijone, veliko pisal in obiskoval Slovence v ZDA, Argentini, Čilu, Ekvadorju, Kanadi, zahodni Evropi in na Koroškem. Mučilo ga je osebno in katoliško cerkveno ravnanje med drugo svetovno vojno.

Rožmanov proces ni bil uperjen le proti njemu osebno, temveč proti katoliški Cerkvi kot državni sovražnici. Rožman je umrl 16. novembra 1959 in bil pokopan na pokopališču slovenskih frančiškanov v Lermontu blizu Čikaga. Okrožno sodišče v Ljubljani je 10. aprila 2009 dokončno ustavilo kazenski postopek proti škofu Rožmanu, s tem je bil Rožman rehabilitiran. Posmrtne ostanke so premestili iz ZDA v Slovenijo in 3. aprila 2013 položili v grobnico ljubljanske stolnice. Rožman je bil katoliški škof, ki je uresničeval to, kar so učili papeži. Takrat tudi papež Pij XII. ni prav vedel, kako ravnati s totalitarnimi svetovi, pri nacionalsocialistih je molčal in na tihem pomagal beguncem in Judom, komuniste pa je ostro obsodil. Prav tako je ravnal tudi Rožman.

Jože Till