Andrej Olip je bil na Košuti kot otrok prvič z očetom Hanzijem in z današnjim škofom Jožetom Marketzem. Fascinacijo za gore je najprej začutil pri svojih stricih, Stanku in Petru Olipu. Spominja se, kako je zanimivo za otroka: velike gore, stene, višina, plezalne vrvi, za katere se moraš držati. Z Andrejem Olipom iz Sel smo se pogovarjali o zahtevni izobrazbi za gorskega vodnika, o filmu, v katerem je smučal z vrhov Karavank, in o tem, kako v gorah sprejemati odločitve.

Andrej Olip je do 18. leta igral hokej na ledu. Ko se je poškodoval, je moral zaključiti hokejsko kariero. Po civilni službi je začel študirati in delati pri Giga športu v Celovcu, »tam sem spoznal dobrega prijatelja Bernda Brandstätterja, ki je tudi zdaj spet moj kolega pri High life. Z njim sem začel plezati in turno smučati,« pripoveduje. »Na začetku ni tako luštno, ker je dosti situacij, v katerih se ne počutiš zelo dobro. Potem imaš trenutke, ko ti nekaj uspe in to daje motivacijo, da spet delaš naprej in imaš spet šest ne tako dobrih poskusov,« se spominja svojih začetkov. Ko se je navdušil za gore, ga to ni več spustilo. Začel se je izobraževati, vedno bolj, poučevati je začel športno plezanje, naredil je eno izobrazbo za drugo, šel je z lažjih tur na težje. »To je postalo središče življenja, tudi študijski čas sem uporabil, da sem treniral te sposobnosti,« razlaga Andrej Olip.

Izobrazba za gorskega vodnika je zelo zahtevna izobrazba. Na sprejemni izpit, ki ga lahko delaš samo enkrat na leto, se prijavi okoli 150 ljudi. Sprejmejo jih 25. Nekateri poskušajo petkrat, šestkrat, da jim uspe. Andrej Olip je bil sprejet prvič. Zakaj se je odločil za to? »Zanimale so me vse panoge gorstva, alpinizma. Začel sem plezati v ledu, bolj in bolj intenzivno smučati. Potem prideš do točke, ko si misliš, to bi bilo dobro delati tudi poklicno. Nisem zelo zagrižen človek in nisem ne vem kako znan po tem, kako sem fokusiran, ampak ta cilj, da bi postal gorski vodnik, sem že zasledoval. Vedel sem, da je to zahteven cilj, zahtevna izobrazba.« Na Združenju gorskih vodnikov so mu priporočali, naj se prijavi na sprejemni izpit, da bo videl, kje je. Povedali so mu, da je selekcija zelo huda. V Sportgasteinu na sprejemnem izpitu ni imel težav. Ko je komisiji pokazal še seznam tur, ki jih je naredil v zadnjih letih, ni bilo nobene dileme več, bil je takoj sprejet. »To je najvišja izobrazba, kar se tiče gorskih izobrazb. Ko delaš tečaje za inštruktorje, imaš občutek, da je nivo visok, vseeno pa delaš v nekih mejah. Pri izobrazbi za gorskega vodnika razmišljaš dosti širše.« Na primer, ves svet pozna pet stopenj varnosti proti plazovom in vsi ljudje, ki hodijo v gore, se ravnajo oziroma naj bi se ravnali po teh številkah. A te številke ne padejo same z neba, določijo jih gorski vodniki. Andrej Olip pokaže debele knjige, v katerih piše samo o plazovih.

Gorski vodnik se mora znati odločati, mora biti razsoden, ker ni odgovoren samo zase, ampak tudi za skupino. Prav to je Andreju Olipu pri izobrazbi najbolj ugajalo, »da veliko delaš s procesi v skupinah.« Lahko se zgodi, da k njemu pridejo ljudje, ki so tehnično na istem nivoju kot on, pa tudi kdo, ki komaj hodi po stopnicah. »Z najrazličnejšimi ljudmi moraš znati ravnati in tudi vedeti, kaj zmorejo in česa ne.« Andrej Olip ve, da to ni nikoli zaključen proces. »Ni tako, da si se tega naučil v izobrazbi, vedno se učiš.«

Kdaj v gorah rečeš: »Dovolj je?«

Andrej Olip odgovarja: »Do neke mere imaš objektivne kriterije. Če ti kamenje pada na glavo, če snežna odeja že poka in vibrira, so to jasni znaki. Če pa tega ni, moraš razviti občutek za naravo in za okolico.« V izobrazbi so se veliko ukvarjali s tem, kako prepoznati objektivne nevarnosti, a to ni dovolj. Še vedno je nekje potreben »občutek iz trebuha«, intuicija. »Če ne vidim in ne zaznam objektivne nevarnosti, a imam vseeno občutek, da nekaj ni v redu, to zelo vpliva na odločitev,« pravi Andrej Olip in dodaja, da je več faktorjev, ki igrajo vlogo.

»Pomembno je, da vem tudi za svoje meje. Moram oceniti, kaj je v mojih zmogljivostih in v zmogljivostih gostov.«

Konec novembra so na ServusTV predvajali film Die Karawanken – Eine Überschreitung in Eis und Schnee. Štirje koroški smučarji in alpinisti Gerald in Dominik Sagmeister, Michael Mautz in Andrej Olip so se podali na neverjetno 100-kilometrsko prečkanje Karavank. Smučali so s strmih območij na avstrijski strani. Veter, sonce, sneg in nizke temperature v idilični zimski pokrajini so ponujali pustolovščino z negotovim izidom. Režiserjev stil je bil bolj akcijski. Poleg izjemnih filmskih scen, ki pokažejo Karavanke z druge plati in predstavijo neverjetno moč štirih alpinistov, so dokumentarcu dale dodano vrednost refleksije. Andrej Olip se je izkazal s poznavanjem Karavank, telesno pripravljenostjo in premišljenimi odgovori o mejah. Na koncu so bile okoliščine takšne, da so se ustavili. Pokazali so veliko mero razsodnosti, energije, poguma in povezanosti. Andrej Olip je že pred tem imel nekaj izkušenj snemanja filmov, saj je sodeloval pri filmih, ki jih je režirala njegova sestrična Milena Olip.

Gledalkam in gledalcem so se fascinantni posnetki zdeli deloma ekstremni, za alpiniste pa je to skorajda vsakdanji kruh. »Iskal sem analogijo, zakaj zame to ni tako ekstremno. Če se nikoli ne bi vozil z avtom in se potem usedeš v avto, se pelješ 100 km/h po cesti in se nasproti pripelje drugi avto, bi se tudi zdelo ekstremno in nevarno. Ampak tega smo vsi navajeni. Tako je tudi za alpiniste, če je na primer žleb strm. Vem, kako delujejo smuči, vem, kaj znam. Potem je to zame tako, kot da se peljem 100 km/h po cesti in ni več tako ekstremno.« Andrej Olip pa tudi zelo jasno pravi: »Strah je del alpinizma in je pomemben.« Idealna gora zanj je težka, visoka, a objektivno varna, »da se moraš ukvarjati s samim seboj, ne samo s tehniko in gibanjem. Pri alpinizmu je mentalna stran isto pomembna kot čiste tehnične zmogljivosti.« Alpinizem vpliva tudi na vsakdan. Lažje ravnaš z nesigurnostmi v življenju, saj veš, da ne moremo čisto vsega kontrolirati. Včasih je treba preprosto zaupati.

Andreju Olipu se zdi bistvena pot. »Vrh sam ne šteje brez poti, čeprav je vrh seveda tudi pomemben.« Veliko planink in planincev vodi na Veliki Klek in vedno se zamisli, če ima za ljudi vrednost samo vrh. Kako so prišli tja, kako so trpeli, kakšne strahove so imeli, to za marsikoga ne šteje, a je dragoceno. Zato se Andrej Olip zelo strinja s citatom, ki ga je v knjigi Pot zapisal Nejc Zaplotnik: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

Mateja Rihter